VDSS sodba Psp 270/2008

Jedro

Ker Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN) predstavlja le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic, tudi glede izplačevanja ostalih pokojnin, je tožnikov zahtevek za priznanje pravice do pokojnine na podlagi določb MSVN neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi (pravilno odpravi) odločbi toženca, opr. št. … z dne 8. 11. 2004 in opr. št. ... z dne 6. 1. 2005 ter da se tožniku prizna pokojnina po Zakonu o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva z dne 12. 7. 2002. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem navaja, da je v postopku predložil kopijo delovne knjižice, iz katere izhaja, da je bil v delovnem razmerju že od leta 1954 dalje, v zveznih organih SFRJ pa od 1964 do invalidske upokojitve v letu 1994 in ne le med leti 1970 in 1991, kot je to navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pravico do pokojnine je tožnik uveljavljal na podlagi določb mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (sporazum o vprašanjih nasledstva, ki ga je Slovenija ratificirala z Zakonom o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 20/2002, v nadaljevanju: MSVN). Tožnik je potrdilo o višini dohodkov od leta 1970 dalje predložil zaradi ugotavljanja pokojninske osnove oziroma višine pokojnine preko tistega dodatka, ki je bil tožniku priznan s strani toženca v letu 1998 še pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-101/97 z dne 20. 5. 1999. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje nepravilno tolmačilo 7. člen MSVN v smislu, da so potrebni dodatni sporazumi k uresničevanju prilog k sporazumu. Taka obveznost sklenitve dodatnih sporazumov ne izhaja niti iz vsebine priloge E, niti iz 3. člena MSVN. V kolikor bi bilo uresničevanje pravic mogoče šele po sklenitvi naknadnih sporazumov, bi moralo to biti nedvoumno in jasno zapisano v samem sporazumu. Pri taki interpretaciji predvsem 7. člena MSVN bi navedeni sporazum v bistvu predstavljal papir brez prave vrednosti. Tolmačenje sodišča prve stopnje, da se je tako izrekla tudi že sodna praksa, pa predstavlja preseganje pristojnosti sodne veje oblasti, kajti taka interpretacija posega v vsebino MSVN. V kolikor sodišče enači Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev z dodatnim sporazumom, pa tožnik poudarja, da je bil navedeni zakon sprejet prav zato, ker je glede te kategorije upravičencev obstajal razlog, da se vprašanje pokojnin uredi posebej. Tožnik tudi meni, da je neupravičeno sklicevanje na obrazložitev MSVN objavljeno v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije, št. 99 z dne 15. 12. 2001, saj to ni del zakonskega teksta, sicer pa iz teksta niti ne izhaja, da bi bila nujna sklenitev dodatnih sporazumov in to glede vprašanj, ki so predmet vsake od prilog MSVN. Po mnenju tožnika je bilo z MSVN dokončno urejeno vprašanje pravic in obveznosti držav naslednic SFRJ v pogledu pokojnin (priloga E). Pri tem ni dovoljeno sprejemati ukrepov, ki bi predstavljali omejitev sporazuma ali pridržke k temu. Tožnik priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je v zadevi že razsodilo s sodbo opr. št. Ps 499/2005 z dne 6. 2. 2007, ki pa jo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 243/2004 z dne 6. 12. 2007 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odpravilo pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče.

Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bila tožniku s strani Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbije z odločbo ... priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 11. 1994 dalje. Z odločbo toženca, opr. št. ... z dne 5. 6. 1998 pa je bil tožniku od 16. 4. 1998 dalje priznan dodatek k invalidski pokojnini in sicer na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ. Z izpodbijano dokončno odločbo z dne 6. 1. 2005 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 8. 11. 2004, ki sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, pa je toženec zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje pravice do pokojnine po določbah MSVN.

Pritožbeno sodišče v zvezi z uporabo MSVN soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Tožnikova zahteva za priznanje pravice v Republiki Sloveniji se lahko obravnava in prizna le v obsegu in na način, kot je to urejeno z nacionalnimi predpisi, kar vključuje tudi obveznosti, sprejete z mednarodnimi pogodbami. Pritožbeno sodišče je stališče o nemožnosti neposredne uporabe MSVN zavzelo v več obravnavanih zadevah (kot na primer sodba opr. št. Psp 2/2006, Psp 705/2006, Psp 188/2007, Psp 400/2007, Psp 548/2007, Psp 236/2008). Iz 7. člena sporazuma izhaja, da je za dokončno ureditev medsebojnih pravic in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, med katerimi so tudi vprašanja pokojnin, potrebno skleniti podrobnejše sporazume. Republika Slovenija je v skladu s svojim notranjim pravom zagotovila pravico do uživanja zakonsko utemeljenih pokojnin v primeru, ko gre za vojaške zavarovance in sicer z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (U. l. RS, št. 49/98 in nasl., v nadalj.: ZPIZVZ). Drugih zakonov, ki bi urejali pravice ostalih uslužbencev, ki so bili financirani s strani zveznega proračuna, torej državnih uslužbencev, kot to navaja tožnik, ni sprejela. Določbe MSVN torej predstavljajo le podlago za sprejetje morebitnih dvostranskih ali večstranskih dogovorov, ki bodo podrobneje urejali medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic, tudi glede izplačevanja ostalih pokojnin. Za slovenske državljane, ki so pravico uveljavljali v eni od nekdanjih republik SFRJ, pa je bila z namenom zagotavljanja socialne varnosti tudi že uvedena pravica do dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se je sodišče prve stopnje neupravičeno sklicevalo na obrazložitev predloga MSVN, ki je bila objavljena v Poročevalcu Državnega zbora RS, št. 99/2001 z dne 15. 12. 2000, pa pritožbeno sodišče poudarja, da so take pritožbene navedbe neutemeljene. Ravno iz obrazložitve gradiva, posredovanega Državnemu zboru, namreč izhaja namen oziroma podlaga za sprejetje Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva. V obrazložitvi je tako povsem jasno zapisano, da „Sporazum o nasledstvu, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki bodo potrebni za uresničevanje prilog k temu sporazumu, dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum“. Pravilnost stališča glede uporabe citiranega sporazuma izhaja tudi iz obrazložitve priloge E k sporazumu, kjer je navedeno, da „so vso pokojninsko problematiko držav naslednic po razpadu nekdanje SFRJ naslednice uredile z nacionalnimi zakonodajami. V Republiki Sloveniji je področje pokojnin že urejeno s slovensko nacionalno zakonodajo in Sporazum o vprašanjih nasledstva na tem področju ničesar ne spreminja.“

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče, na podlagi 156. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 624/2009
• VDSS sodba Psp 236/2008
• VDSS sodba Psp 395/2010