VDSS sodba Psp 172/2008

Jedro

Ker tožnik kot samozaposlen zavarovanec (s.p.) za svoje delo slikopleskarja ni zmožen s polnim delovnim časom, ima ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 9. 6. 2006 in št. ... z dne 28. 12. 2005 (I. tč. izreka) ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 12. 2005 dalje in mu priznalo pravico do dela s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno ter pravico do delne invalidske pokojnine. Tožencu je naložilo, da o odmeri in izplačilu delne invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo v roku 30 dni (II. tč. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se zaradi posledic bolezni tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 2. 8. 2005 dalje s pravico do invalidske pokojnine (III. tč. izreka). Toženca je obvezalo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 817,97 EUR v 15 dneh od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka).

Zoper sodbo, kot izhaja iz pritožbenih navedb pa zoper njen ugodilni del (v I., II. in IV. tč. izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga, da sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv, ker v njem prvostopenjsko sodišče ni odločilo, ali se tožniku prizna pravica do dela, na katerega je razporejen oziroma pravica do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom od polnega. Ker iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da tožnik na dan 6. 12. 2005 ni bil zmožen opravljati delo slikopleskarja niti v skrajšanem delovnem času, mu pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, saj zavarovanec iz 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) pridobi pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije, samo v kolikor je zmožen za delo, na katerega je razporejen s krajšim delovnim časom od polnega. V primeru, da je tožnik zmožen za delo, na katerega je razporejen v krajšem delovnem času od polnega z omejitvami, mu pravic na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznati. Toženec tudi navaja, da je odločitev toženca o pravici do delne invalidske pokojnine preuranjena. Namesto pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz 68. člena ZPIZ-1 bi moralo prvostopenjsko sodišče ugotavljati pogoje, ki so potrebni za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, in sicer, ali in od kdaj tožnik dela z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Navedeno je po 1. in 2. odstavku 93. člena ZPIZ-1 pogoj za priznanje oziroma odmero delne invalidske pokojnine, pokojnina pa se odmeri šele, ko začne zavarovanec delati s krajšim delovnim časom od polnega. Tožniku tako ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine vse dokler ni ugotovljeno izpolnjevanje pogojev iz 93. člena ZPIZ-1. Dokler pa tožnik ne začne delati s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno, izpodbijane sodbe glede priznane pravice tudi ni mogoče izvršiti. Nenazadnje pa je tudi po določbi 159. člena ZPIZ-1 pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine pričetek dela s krajšim delovnim časom od polnega. Toženec izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodbo je ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Skladno z določbo 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Iz navedene opredelitve invalidnosti izhaja, da mora priti do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca, ki vplivajo na njegovo delazmožnost. Ugotavljanje teh sprememb, kot tudi čas njihovega nastanka, je strokovno medicinsko vprašanje, ki ga je prvostopenjsko sodišče glede na tožnikove zdravstvene težave s kolkom pravilno razčiščevalo z izvedencem ortopedske stroke dr. J.B.. Sodni izvedenec je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije ugotavljal, da so se tožniku že po letu 1994 razvile bolečine v desnem kolku zaradi Perthesove bolezni do te mere, da je iskal pomoč pri ortopedu. Bolezen je bila diagnosticirana prvič 5. 8. 1994, torej ko je tožnik dopolnil že 20 let starosti in je bil že izučen slikopleskar. Na osnovi predvidevanja, da takrat artroza še ni napredovala, je izvedenec sklepal, da so bile omejitve v izvidu postavljene le na osnovi zavrte gibljivosti v sklepu. Sčasoma so se z izrabo hrustanca oziroma povečano prizadetostjo sklepnega hrustanca pri tožniku pojavljale hujše bolečine, ki so mu nazadnje onemogočale vsako stoječe oz. fizično delo. Za razliko od mnenja izvedenskih organov toženca, ki sta menila, da so zdravstvene spremembe nastale že pred nastopom dela, je bil po oceni izvedenca pred nastopom dela v letu 1994 sklepni hrustanec še relativno dobro ohranjen in je tožnik s povečanimi napori še vedno lahko opravljal delo slikopleskarja. Da tožnik ni bil že v času prve zaposlitve nezmožen za dela slikopleskarja, pa je sklepal tudi na podlagi napotnice in zdravniškega spričevala o oceni delovne zmožnosti z dne 14. 6. 2001, iz katerega izhaja, da je zmožen za delo slikopleskarja ob upoštevanju prejetih navodil. Natančnih časovnih mejnikov o spremembah v zdravstvenem stanju tožnika glede na naravo patološkega dogajanja pri Perthesovi bolezni, v konkretnem primeru ni mogoče postaviti, vsekakor pa na podlagi izvedenčevih ugotovitev, oprtih na zbrani medicinski dokumentaciji, ni mogoče zaključiti, da se je tožnik z nastalimi zdravstvenimi spremembami zaposlil oziroma kot samozaposleni pričel z opravljanjem dejavnosti slikopleskarja. Do napredovanja artroze in poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je vplivalo na njegovo delazmožnost, je prišlo po začetku opravljanja slikopleskarskih del.

Tako je sodišče prve stopnje glede časa nastanka sprememb v zdravstvenem stanju utemeljeno sledilo dopolnilnemu izvedenskemu mnenju izvedenca, da je bil tožnik v obdobju od 2001 do 2006 zmožen opravljati delo v okviru poklica slikopleskarja, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen na višino bremen, del na višini, v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno in po oceni zdravstvene dokumentacije, primerjave RTG slik ter kliničnega pregleda ugotovilo, da je do poslabšanja zdravstvenega stanja prišlo v letu 2005. Vse navedeno ob upoštevanju mnenja lečečega specialista z dne 14. 4. 2005, v katerem priporoča sedeče delo in delo v skrajšanem delavniku, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da se je zdravstveno stanje tožnika ob uvedbi invalidskega postopka oziroma obravnavi pred invalidsko komisijo I. stopnje poslabšalo do te mere, da dela slikopleskarja ni mogel več opravljati s polnim delovnim časom, še vedno pa je lahko opravljal določeno delo oz. delo slikopleskarja v okviru s.p. z omejitvami v skrajšanem delovnem času.

Glede na navedeno je sodišče pri tožniku pravilno ugotovilo zmanjšano zmožnost za delo za poklic slikopleskarja. Le-ta je skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana v primeru, če je zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj polovico delovnega časa. Ob dejstvu, da je bil tožnik v času nastanka III. kategorije invalidnosti obvezno zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik na podlagi 15. člena ZPIZ-1, je potrebno glede splošnih pogojev za priznanje pravic upoštevati določbo 66. člena ZPIZ-1. Zavarovanci iz 15. člena ZPIZ-1, kot je določeno v 3. odstavku 66. člena ZPIZ, v primeru III. kategorije invalidnosti lahko uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ZPIZ-1, za pridobitev teh pravic.

Omenjeni pravici se skladno s 1. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 zagotavljata invalidom III. kategorije le v primeru, če niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, in če imajo preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje tožniku, pri katerem je podana potreba po časovni razbremenitvi dela, utemeljeno priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V določbah ZPIZ-1 pa ni podlage, da bi samozaposlenim osebam bilo mogoče priznati tudi pravice do premestitve na drugo delovno mesto (91. člen ZPIZ-1). Ugotovljene delovne omejitve so namreč razlog za priznanje pravice do premestitve, ki pa jo tožniku glede na določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ni mogoče priznati. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da se po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kot tudi po 2. odstavku 61. člena ZPIZ-1, pri ugotavljanju invalidnosti in preostale delovne zmožnosti presoja, ali je zavarovanec, konkretno pa tožnik zmožen v skrajšanem delavniku opravljati določeno delo – delo v okviru poklica slikopleskarja. Glede na povedano delovnih omejitev, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe, ni potrebno vnašati v izrek sodbe.

Sodišče prve stopnje je tožniku, kot invalidu III. kategorije invalidnosti, ob pravici do dela s skrajšanim delovnim časom utemeljeno priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine. V 1. odstavku 93. členu ZPIZ-1 je določeno, da ima zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez poklicne rehabilitacije, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Iz citirane določbe ne izhaja zahteva po dejanskem pričetku opravljanja dela v skrajšanem delavniku, temveč za priznanje pravice zadošča, da je pri tožniku izkazana potreba po časovni razbremenitvi v okviru III. kategorije invalidnosti. Pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine je namreč pogojeno s statusom invalida. Od pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine pa je potrebno ločevati njeno odmero, ki je bila naložena tožencu. Delna invalidska pokojnina se skladno z določbo 2. odstavka 93. člena ZPIZ-1 odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Omenjena določba glede pogoja zavarovalne dobe napotuje na uporabo določbe o izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ki jo je sodišče pravilno uporabilo in ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, toženca pa obvezalo, da odloči o njeni odmeri in izplačevanju (159. člen ZPIZ-1). Posledično je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča, v kateri je tožencu naložilo, da tožniku povrne stroške postopka (154. člen ZPP).

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 315/2016
• VDSS Sodba Psp 253/2019
• VDSS sodba Psp 337/2010