<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Psp 20/2008

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2008:PSP.20.2008
Evidenčna številka:VDS0005762
Datum odločbe:21.02.2008
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:Izbirna pravica - tuj pokojninski sistem

Jedro

Ker je tožnica že pridobila pravico do družinske pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini in je bilo pri tem upoštevano tudi pokojninsko obdobje oziroma zavarovalna doba, dopolnjena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, enake pravice ne more uveljaviti še v Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice G.M., da se odpravita dokončna odločba toženke opr. št. ... z dne 14.01.2004 in odločba Območne enote ... iste opr. št. z dne 09.07.2003 ter, da se zadeva vrne toženki v ponovni postopek in odločanje ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da se se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sklicevanje tožene stranke na določbe 2. odstavka 250. člena in določbe 2. odstavka 287. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) neutemeljeno. Določbe 2. odstavka 250. člena se nanašajo samo na uveljavljanje drugih pravic za primer smrti zavarovanca (odpravnina, oskrbnina), ne pa na pravico vdove do vdovske pokojnine. Določba 2. odstavka 187. člena ZPIZ-1 pa daje tožnici, ki nima državljanstva Republike Slovenije, pravno podlago za uveljavitev pravic na podlagi zavarovalne dobe, ki jo je njen pokojni mož dosegel pri toženi stranki do uveljavitve zakona. Pravna podlaga za uveljavitev pravice sta določba 1. odstavka 250. člena in 1. in 3. odstavka 393. člena ZPIZ-1, ki urejata pridobitev pravic oseb, ki po uveljavitvi tega zakona nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih in pravico do družinske pokojnine oz. vdovske pokojnine. Vztraja, da v tej zadevi ni pomembno, da je zavarovanec I.G. umrl zaradi nezgode pri delu in da je bil v času smrti zavarovan pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja, ker ne uveljavlja pravic iz zadnjega zavarovanja pokojnega moža, temveč na podlagi pridobljenih pravic iz časa zavarovanja pri toženi stranki. Ne strinja se s tem, da bi veljal 75. člen Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je veljal enotno za območje tedanje SFRJ in je urejal to področje v času smrti pokojnega moža, saj je ta zakon z razpadom SFRJ prenehal veljati in se ne more več uporabljati. Uporaba navedenega zakona bi pomenila diskriminacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in na podlagi pravilno ter dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov navedenih v pritožbi in po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 - v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti in ugotovilo, da postopkovnih določb sodišče ni kršilo. Glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje.

Predmet sojenja v tem postopku je odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice do vdovske pokojnine po pokojnem možu, umrlem dne 18.03.1983.

Pravno podlago za rešitev tega spora predstavlja Zakon pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1) glede na to, da je tožnica vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine dne 29.04.2003. Vdovsko pokojnino po 110. členu ZPIZ-1 lahko uveljavi vdova oz. vdovec umrlega zavarovanca: če je do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolnila starost 53 let; če je bil do zavarovančeve smrti popolnoma nezmožen za delo ali je to postal v enem letu po zavarovančevi smrti, ali če ji je po zavarovančevi smrti ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem zavarovancu, vdova oz. vdovec pa ima do njih dolžnost preživljanja. Po določbi 1. alineje 1. odstavka 109. člena ZPIZ-1 vdova, vdovec oz. drugi zavarovančevi družinski člani pridobijo pravico do pokojnine po umrlem zavarovancu, če je umrli zavarovanec dopolnil najmanj 5 let zavarovalne dobe ali najmanj 10 let pokojninske dobe. Nesporno je, da je imel pokojni I.G., po katerem tožnica uveljavlja priznanje vdovske pokojnine, v RS 16 let 4 mesece in 13 dni pokojninske dobe, vendar to za priznanje pravice do vdovske pokojnine ni edino relevantno. Za rešitev predmetne zadeve je odločilno zgolj dejstvo, da je bila tožnici že priznana pravica do družinske pokojnine po pokojnem G.I. pri tujem nosilcu zavarovanja, tudi ob upoštevanju v Republiki Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, kot pravilno poudarja tožena stranka. Med strankama namreč ni sporno, da je tožnica na podlagi odločbe Samoupravne interesne zajednice penzijskog in invalidskog osiguranja Bosne in Hercegovine, F.P. št. ... z dne 05.01.1984, že uveljavila pravico do družinske pokojnine od 01.09.1983 dalje.

Med Republiko Slovenije in Bosno in Hercegovino še vedno ni sklenjenega meddržavnega sporazuma o socialni varnosti, ki bi urejal seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznavanja ter odmerjanja sorazmernih pokojninskih dajatev. Vse do sklenitve meddržavnega sporazuma je zato potrebno pri obravnavanju zahtev za priznanje pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja uporabiti slovenske predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, torej tudi 177. člen ZPIZ-1, ki ureja izbirno pravico med pokojninami. V 1. odstavku 177. člena ZPIZ-1 je namreč določeno, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri; v 2. odstavku pa, da se 1. odstavek uporablja tudi v primeru, ko izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij.

Prvi in 2. odstavek 177. člena ZPIZ-1 določata pravico do izbire med pokojninami kot pravico, ki pripada zavarovancu. Po določbi 8. člena zakona je to tista oseba, ki je v skladu z zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavarovanci, ki so obvezno zavarovani in tisti, ki se prostovoljno vključujejo v obvezno zavarovanje, so v zakonu natančneje opredeljeni v členih 13 do 34. Med zavarovance (razen izjem) ni mogoče šteti uživalcev pravic, saj so ti že pridobili in uživajo pravice iz zavarovanja. Pogoj za pridobitev pravice do pokojnine je namreč prenehanje obveznega zavarovanja, razen izjem, ki so posebej določene (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1). Glede na določbe 250. člena ZPIZ-1 je potrebno navesti, da ta določba ne izključuje uporabo določb 177. člena ZPIZ-1, saj gre za dva povsem različna pravno instituta. V 250. členu je urejena stvarno pravna pristojnost toženke za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja, ki se navezujejo na različne čase zavarovanja za različne primere, 177. člen pa obravnava izbiro med pokojninami iz obveznega zavarovanja.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica že v letu 1984 pridobila in uveljavila pravico do pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini in je bilo pri tem upoštevano tudi pokojninsko obdobje oz. zavarovalna doba, dopolnjena pri toženi stranki, sedaj tožnica ne more, tudi na podlagi določb 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1, ker nima več izbirne pravice, uveljaviti enake pravice pri toženi stranki. Podlaga za priznanje pravice do vdovske pokojnine tudi ne izhaja iz 393. člena ZPIZ-1. Po 1. odstavku tega člena osebe, ki po uveljavitvi tega zakona nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, lahko uveljavljajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Določba se nanaša na primere, ko nekdo šele uveljavlja pravico (z upoštevanjem statusa zavarovanca po prejšnjih in ne tudi po novih predpisih) in ne na primere, ko je pravico že pridobil. Po 3. odstavka 393. člena ZPIZ-1 lahko pravico do družinske oziroma vdovske pokojnine pod pogoji, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe iz prejšnjih dveh odstavkov, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane. Tožnica ni oseba, za katero bi veljala prvi ali drugi odstavek 393. člena, niti ni družinski član uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, saj umrli mož G.I. ni bil uživalec pokojnine po prejšnjih predpisih.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je pravice uživala le do aprila meseca 1992 in da jih od takrat dalje več ne uživa, ker ji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki BIH leta 1995 ni ponovno priznal pravice do vdovske pokojnine, saj kasnejša sprememba že uveljavljanih pravic iz pokojninskega zavarovanja s strani njenega domačega nosilca zavarovanja na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati. Enaka odločitev je sprejeta tudi v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 248/2005 z dne 28.03.2006, VIII Ips 195/2007 z dne 22.01.2008 itd.

S to dodatno utemeljitvijo predvsem glede pravilne uporabe materialnega prava bilo potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 8, 156, 156/2, 177, 250, 393.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4Nzkx