VDSS sodba Psp 397/2007

Jedro

Ker je tožnik z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe že uveljavil pravico do pokojnine v Srbiji, ne glede na to, ali se mu v Srbiji pokojnina izplačuje ali pa mu je pravica prenehala, ne more na podlagi te iste pokojninske dobe pridobiti pravice do pokojnine še v Sloveniji,

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke, št. ... z dne 02.11.2005 in št. ... z dne 09.06.2005, ter da se T.P. prizna pravica do starostne pokojnine, se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške postopka sama.“

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tako da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 9.6.2005 in z dne 2.11.2005 (točka I. izreka). Ugotovilo je, da je T.P. v obdobju od 1.08.2004 do svoje smrti dne 30.8.2006 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine (točka II. izreka). Razsodilo je, da je toženec dolžan v roku 30 dni s posebno odločbo odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine ter jo izplačati tožnikom vsakemu do 1/5, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospetja v plačilo vsakokratnega mesečnega zneska starostne pokojnine od 1.8.2004 dalje (točka III. izreka). Sklenilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnikom stroške postopka v višini 586,73 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila, pod izvršbo (točka IV. izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je iz delovne knjižice T.P. razvidno, da je bil v Republiki Sloveniji zaposlen v skupnem trajanju 28 let, 4 mesece in 12 dni, nazadnje pa je bil pokojninsko in invalidsko zavarovan pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini v trajanju nekaj več kot tri leta do 3.3.1999. Iz zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine z dne 9.7.2004 je razvidno, da je bila T.P. priznana pravica do pokojnine v Bosni in Hercegovini od 4.3.2004 dalje. Tožniki so bili v upravnem postopku s strani toženca večkrat pozvani, da predložijo odločbo tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, s katero je bila pokojnemu tožniku priznana pravica do pokojnine ter izpis pokojninske dobe, ki je bila upoštevana za priznanje pravice do pokojnine, vendar so predložili le potrdilo Fonda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske, da je T.P. upravičenec od 4.3.2004 do 31.7.2004. Meni, da mu je bila v skupno pokojninsko dobo všteta tudi slovenska pokojninska doba, saj brez slovenske pokojninske dobe ne bi izpolnjeval pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožniki niso dokazali, da je bila pokojnemu tožniku pravica priznana brez upoštevanja slovenske dobe. T.P. je z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine v Bosni in Hercegovini izčrpal izbirno pravico v smislu določbe 2. odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). S tem ko je pravica uveljavljena, se ji upravičenec ne more več odpovedati. Tudi morebitna ustavitev izplačevanja starostne pokojnine ne more vplivati na priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Med Republiko Slovenijo in Republiko Srbsko še ni sklenjen meddržavni sporazum o socialni varnosti, po katerem bi lahko zavarovanci uveljavili sorazmerni del starostne pokojnine, zato je pri odločanju o zahtevku za priznanje starostne pokojnine mogoče izhajati le iz 177. člena ZPIZ-1 in ni podlage za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Sklicuje se na sodno prakso pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne presoje listin v upravnem spisu, na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana sodba, neutemeljeno odpravilo odločbe toženca in pokojnemu tožniku priznalo sorazmerni del starostne pokojnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz dokumentacije v upravnem spisu ni razvidno, da bi pokojni tožnik pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavil pravico do pokojnine, zato mu je na podlagi dopolnjene pokojninske dobe pri tožencu v trajanju 28 let, 4 mesecev in 12 dni ter starosti 68 let na dan vložitve zahteve dne 9.7.2004 po določbi 2. odstavka 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki določa, da moški zavarovanec uveljavi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let in pokojninski dobi 20 let, priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Pri tem se je sklicevalo na določbi 1. odstavka 250. člena ZPIZ-1 in 393. člena ZPIZ-1. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo izključno na listine v sodnem in upravnem spisu, te listine zmotno presodilo. Po stališču pritožbenega sodišča iz listin v upravnem spisu namreč izhaja, da je pokojni tožnik T.P. pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja že uveljavil pravico do pokojnine. Obenem pa iz predloženih listin ne izhaja, da za priznanje in odmero uveljavljene pravice do pokojnine, ne bi bila upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Predmet tega socialnega spora je pravica pokojnega T.P. do samostojne starostne pokojnine na podlagi pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in ne pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje. Pokojni tožnik je dne 9.7.2004 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, v kateri je sam navedel, da mu je bila v Bosni in Hercegovini že priznana pokojnina. Pokojni tožnik je v pritožbi zoper odločbo toženca z dne 9.6.2005 navedel, da ne prejema pokojnine nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbski od dne 31.7.2004 dalje, in se skliceval na potrdilo Fonda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske z dne 5.8.2004. V tožbi je pokojni tožnik navedel, da v času odločanja prvostopenjskega organa toženca ni imel priznane pokojnine niti v Republiki Sloveniji niti v Republiki Srbski. Iz potrdila z dne 5.8.2004 izhaja, da je bil pokojni tožnik upravičenec pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbski v obdobju od 4.3.1999 do 31.7.2004. Iz potrdila Fonda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Srbske z dne 27.4.2005 je razvidno, da je bil pokojni tožnik zavarovanec omenjenega fonda od 14.4.1993 do 3.3.1999. Pritožbeno sodišče je na podlagi omenjenih listin, drugače kot sodišče prve stopnje, zaključilo, da je pokojni tožnik z dnem 4.3.1999 nedvomno uveljavil pravico do pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbske. Iz potrdila Federalnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Bosne in Hercegovine z dne 21.3.2005 sicer izhaja, da pokojni tožnik ni pridobil pravice do pokojnine in ni začel postopka za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar je bilo to potrdilo izdano s strani Federalnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Bosne in Hercegovine in ne s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbske, in se tudi izrecno nanaša na to, da pravice do pokojnine ni pridobil pri federalnem zavodu. Tožniki kljub večkratnim pozivom toženca, naj predložijo odločbo tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, s katero je bila pokojnemu tožniku priznana pravica do pokojnine ter izpis pokojninske dobe, ki je bila upoštevana za priznanje pravice do pokojnine, tega niso storili. Tožniki bi za priznanje pravice T.P. do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji že tekom upravnega postopka po določbi 2. odstavka 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZUP) in nato v sodnem postopku po določbi 212. člena ZPP, morali dokazati, da pravice do pokojnine pokojni tožnik v tujini ni uveljavil ali pa jo je uveljavil brez upoštevanja pokojninske dobe, dopolnjene pri tožencu.

Po 1. odstavku 177. člena ZPIZ-1 zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravic do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Nadalje 2. odstavek istega člena določa, da se določba 1. odstavka uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Po stališču pritožbenega sodišča, ki je bilo v sodni praksi doslej že večkrat zavzeto, zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije (v nadaljevanju: SFRJ), nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljavljati enake pravice še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Takšna razlaga pride v poštev, ko med državami bivše SFRJ ni sklenjena mednarodna pogodba, ki bi urejala seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznavanja ter odmerjanja sorazmernih pokojninskih dajatev. Do sklenitve oziroma začetka veljavnosti omenjenega sporazuma med Republiko Slovenijo in Federacijo Bosno in Hercegovino je določbo 177. člena ZPIZ-1 mogoče uporabljati le tako, da je zavarovanec, ki mu je bila pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi in odmero le-te ali pa le za izpolnitev pogojev z uveljavitvijo pravice do pokojnine v tej drugi državi, že opravil izbiro med pokojninami. Kljub temu, da tožniki niso predložili odločbe nosilca zavarovanja Republike Srbske o priznanju pravice do pokojnine pokojnemu T.P., iz zahteve za priznanje starostne pokojnine z dne 9.7.2004 in potrdila Fonda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Republike Srbske z dne 5.8.2004 nedvomno izhaja, da je pravico do starostne pokojnine pokojni tožnik pridobil, in sicer glede na podatke v matični evidenci in delovni knjižici ob upoštevanju skupne pokojninske dobe, pridobljene tako v Republiki Sloveniji, kakor tudi v Bosni in Hercegovini. V tej zadevi bi sicer lahko bilo sporno še vprašanje, ali je nosilec zavarovanja v Republiki Srbski na podlagi tujega prava pokojnemu tožniku priznal pokojnino tudi z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji, vendar glede na to, da je pokojni tožnik v Bosni in Hercegovini dopolnil manj kot 10 let pokojninske dobe, pritožbeno sodišče izključuje vsak dvom, da je bila pri izpolnitvi pogojev za priznanje pravice do pokojnine v Republiki Srbski upoštevana tudi pokojninska doba, pridobljena v Republiki Sloveniji. Ker je pokojni tožnik tako že uveljavil pravico do pokojnine v Republiki Srbski, ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti pravice do starostne pokojnine tudi v Republiki Sloveniji, pri čemer ni pomembno, ali tuji nosilec pokojnino izplačuje ali pa mu je pravica prenehala. Tožniki bodo po začetku veljavnosti mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Federacijo Bosno in Hercegovino, ki je bil sicer že podpisan, ne pa tudi ratificiran in še ne velja, pravice lahko uveljavili z novo zahtevo na podlagi določb tega sporazuma.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženca in skladno z 2. točko 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov na odpravo odločb toženca ter priznanje pravice T.P. do starostne pokojnine, zavrnilo ter na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da tožniki krijejo svoje stroške postopka na prvi stopnji sami.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 527/2006
• VDSS sodba Psp 732/2006
• VDSS sodba Psp 1009/2006