VDSS sodba in sklep Pdp 238/2007

Jedro

Ker o zahtevku tožnice, ki se nanaša na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še ni bilo pravnomočno odločeno, meritorna presoja tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni dopustna in je treba tožbo v tem delu zavreči.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

delno razveljavi v 3. točki I. odstavka izreka glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini petih bruto plač in se tožba v tem obsegu zavrže;

delno spremeni v nerazveljavljenem delu I. odstavka izreka ter v II. odstavku izreka glede odločitve o stroških postopka tožnice tako, da se glasi:

„1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.9.2005 nezakonita.

Ugotovi se, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč še traja, tožena stranka pa je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na njeno delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi, ji vzpostaviti delovno razmerje ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celoten čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati nadomestilo plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posameznih mesečnih zneskov neto nadomestila plače do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 744,41 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v višini 206,54 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe in sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudni obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija glede odločitve o zavrženju tožbe glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne dopusti.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženi zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.9.2005 nezakonita in da tožnici na podlagi te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerja ni prenehalo, temveč še traja, zaradi česar jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo na isto (oziroma njeno dotedanje) delovno mesto, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, izplačati plačo (pravilno: nadomestilo plače) in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače do plačila, ter ji izplačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini petih bruto plač. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo (oziroma njen zavrnilni del) se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo postopkovne določbe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izrek v sodbi nasprotuje razlogom, ki so navedeni v obrazložitvi, ti razlogi pa so glede odločilnih dejstev nejasni. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze napačno ocenilo v škodo tožnice, pri tem pa niti ni ugotavljalo dejstev, povezanih z nastankom pooblastilnega razmerja z njenim pooblaščencem, niti dejstev glede vročanja vabil tožnici. Dne 5.9.2005 je tožnica poklicala odvetnika, ki mu je povedala, da je prejela dopis o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar jo je šokiralo in je morala poiskati zdravniško pomoč. Odvetnik je nato pripravil pooblastilo ter istega dne pristopil na zagovor k toženi stranki, na katerem je opravičil tožničino odsotnost in prosil za preložitev. Ko je po pošti prejel pooblastilo, ga je predložil toženi stranki, 6.9.2005 pa tožnice ni mogel zagovarjati, saj se tedaj še ni seznanil z njenim primerom. Pogovora med dekanom tožene stranke in pooblaščencem dne 12.9.2005, ko je slednji zgolj dostavil pooblastilo, ni mogoče šteti za zagovor, saj sta se le pogovarjala o možnih načinih rešitve nastale situacije. Izpovedba dekana tožene stranke glede tega pogovora je bila zelo izčrpna, drugih dogodkov, ki so bili manj oddaljeni, pa se ni spominjal. Neformalnega pogovora med dekanom tožene stranke in pooblaščencem tožnice tudi stranki nista razumeli kot zagovor, saj v tem primeru ne bi prišlo do ponovnega vabljenja na zagovor devet dni kasneje. Pooblaščenec je vabilo na zagovor z dne 21.9.2005 prejel pol ure po tem, ko bi moralo do sestanka pri dekanu priti, tožnica pa ga ni prejela. Takšen način vročanja ni pravilen. Dekan tožene stranke se s kršitvijo, zaradi katere je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni seznanil šele ob prejemu pošte, s katerim ga je prekrškovni organ seznanil z abolicijo glede očitanega prekrška. Iz izpovedbe V.M. namreč izhaja, da je opomin Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje novembra 2004 nesla tožnici in ji ponudila pomoč pri izdelavi obrazca, iz česar je mogoče sklepati, da je nadrejena delavka prejemala pošto in se ni neposredno delila posameznim delavcem, ter da se je tožena stranka z domnevno kršitvijo seznanila že leto pred prejemom pošte prekrškovnega organa. Tako je potrebno šteti, da je tožena stranka zamudila objektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (takšno je tudi stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1161/2004).

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnice in predlagala pritožbenemu sodišču, da njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedla je, da je pooblaščenec tožnice pooblastilo prejel 5.9.2005, kar pomeni, da je bil 12.9.2005 že seznanjen s stališči svoje klientke. Če ne bi vedel za njena stališča, dekanu tožene stranke ne bi mogel predlagati dogovora za odpravnino v višini 5.350.000,00 SIT. Tega dne bi lahko tožnico tudi zagovarjal. Prav tako ne drži, da je vabilo na drugi zagovor pooblaščenec tožnice prejel šele na dan zagovora, saj je bilo to vabilo odposlano že 16.9.2005, torej pet dni pred zagovorom. Če bi se tožnica želela zagovarjati, bi svoj zagovor toženi stranki lahko poslala v pisni obliki. Tožnica je že novembra 2004 zamujala s svojim delom, vendar je bilo tedaj pričakovati, da bo delo vseeno opravila, saj je odklonila ponujeno pomoč. Tedaj bi morala povedati, da ima pri delu težave. Ker svojega dela ni opravila, bi bila tožena stranka kaznovana, če ne bi bilo abolicije glede očitanega prekrška. S tem se je dekan tožene stranke seznanil šele avgusta 2005, ko je po vrnitvi z dopusta pregledoval pošto, med katero je bilo obvestilo prekrškovnega organa. Tožnica se zaveda, da tudi v zagovoru, ki ga po lastni krivdi ni podala, ne bi povedala ničesar, kar bi jo razbremenilo odgovornosti za neopravljeno delo. V pogodbi o zaposlitvi je navedeno, da je njeno delo posredovanje podatkov Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ker tega ni storila, je tožena stranka izgubila zaupanje vanjo. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ji je podala v petnajstdnevnem roku od 21.9.2005, ko se tožnica ponovno ni zglasila na zagovor.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Miselno pot sodišča prve stopnje je bilo mogoče preizkusiti in ugotoviti, zakaj je odločilo tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Prav tako so v obrazložitvi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, ter niso podana nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi listinami in zapisniki, kot neutemeljeno navaja tožnica v pritožbi.

Pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo ter sprejelo nepravilno odločitev.

Tožena stranka je tožnici dne 22.9.2005 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), torej zaradi naklepne oziroma iz hude malomarnosti storjene kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, v kateri ji je očitala, da ni mesečno in letno dostavljala podatkov Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ). Obstoj zakonskega razloga, ki glede na določbo 1. odstavka 110. člena ZDR upoštevaje okoliščine in interese pogodbenih strank onemogoča nadaljevanje z delovnim razmerjem do poteka odpovednega roka, je tožena stranka utemeljila s tem, da bi na podlagi tožničine opustitve opravljanja delovnih obveznosti lahko nastale hude materialne posledice, da je bila moralno oškodovana ter da je posledično izgubila zaupanje v njeno delo.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zadošča, da delodajalec dokaže obstoj zakonsko določenega razloga iz 1. odstavka 111. člena ZDR, ampak mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati pravočasno, to je v okviru prekluzivnih rokov, določenih z zakonom. 2. odstavek 110. člena ZDR določa, da je potrebno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v petnajstih dneh od seznanitve z razlogom, ki jo utemeljuje, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je to določbo zmotno uporabilo, saj je štelo, da je začel subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi teči dne 12.9.2005, torej tistega dne, ko se je pooblaščenec tožnice zglasil pri toženi stranki. Po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da se je tožnica tega dne zagovarjala, saj je do sestanka med njenim pooblaščencem in dekanom tožene stranke prišlo nenapovedano, tega pa niti tožnica niti tožena stranka nista šteli za zagovor. V tem primeru namreč slednja ne bi ponovno določila zagovora na dan 21.9.2005, kot pravilno opozarja pritožba. Zato je potrebno šteti, da je tožena stranka poizkušala opraviti zagovor dvakrat, 6.9.2005 in 21.9.2005, pri čemer se tožnica nobenega dne na zagovor ni zglasila. Tako ni mogoče šteti, da je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči z dnem zagovora, saj tožena stranka na dan, ko je bil predviden neuspeli zagovor, ni mogla izvedeti nič novega, kar bi odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevalo. Do seznanitve z razlogom je prišlo v vmesnem času, odkar je bila kršitev storjena, pa do neuspelega zagovora. V konkretnem primeru to pomeni dne 22.8.2005, ko je dekan tožene stranke prejel odločbo prekrškovnega organa, iz katere je razbrati, da tožnica ni posredovala podatkov na ZPIZ, oziroma najkasneje 29.8.2005, ko je tožnici podal pisno opozorilo o nameri izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To opozorilo, ki v zakonu ni predvideno, ustreza pisni obdolžitvi, ki se zahteva v 2. odstavku 83. člena ZDR v povezavi s 1. in 2. odstavkom 177. člena ZDR, v njem pa je tožena stranka navedla ugotovljeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (nepravočasno posredovanje podatkov ZPIZ) in utemeljila obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (materialno oškodovanje in moralna okrnitev ugleda tožene stranke ter njenega dekana). Nedvomno po izdaji tega opozorila oziroma pisne obdolžitve tožena stranka ni izvedela nič novega, kar bi dodatno utemeljevalo njeno odločitev, da bo tožnici izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Ker je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala dne 22.9.2005, je prekoračila petnajstdnevni subjektivni rok, kot pravilno navaja tožnica v pritožbi. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in po določilu 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe tako, da je tožničinemu zahtevku ugodilo.

Prav tako je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine v višini petih bruto plač. Gre za pogodbeno kazen, ki je urejena v 75. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KP dejavnosti; Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj.), ki določa, da pripada delavcu pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. S sprejemom novega ZDR, ki se je glede na določbo 246. člena ZDR začel uporabljati 1.1.2003, ureditev v obstoječih kolektivnih pogodbah ni bila razveljavljena, kar pomeni, da je potrebno citirano določilo KP oziroma institut pavšalne odškodnine uporabiti tudi v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR. Ker pa o zahtevku tožnice, ki se nanaša na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v konkretnem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o tem tožbenem zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu po določbi 2. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in v tem obsegu tožbo (kot preuranjeno) zavrglo, čeprav je s to sodbo odločeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Zaradi delne spremembe in delne razveljavitve izpodbijanega dela sodbe je pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Pri tem je uporabilo določbo 1. odstavka 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 67/03): tožnici je priznalo 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, 50 točk za trajanje naroka, 225 za sestavo prve pripravljalne vloge,dvakrat po 150 točk za pristop na drugi in tretji narok za glavno obravnavo ter 150 točk za trajanje teh dveh narokov – skupaj 1325 točk. Z 2% materialnih stroškov, 20% davka na dodano vrednost in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znašajo utemeljeno priglašeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje 744,41 EUR. Stroškov konference s stranko, odsotnosti iz pisarne, sestankov in pridobitve podatkov pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo, saj so že zajeti v priznani odvetniški nagradi. Po načelu uspeha v postopku iz 1. odstavka 154. člena ZPP, ji je tožena stranka dolžna povrniti zgoraj navedeni znesek pravdnih stroškov, saj je z zahtevkom uspela v pretežnem delu.

Odločitev o pritožbenih stroških prav tako temelji na določilu 2. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in 1. odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k rešitvi tega spora, tožnici pa je dolžan povrniti utemeljeno priglašene pritožbene stroške: 375 točk za sestavo pritožbe (172,12 EUR), ki skupaj z davkom na dodano vrednost (34,42) ustrezajo znesku 206,54 EUR.

Tožnica je poleg zahtevkov, povezanih s prenehanjem delovnega razmerja, uveljavljala zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katerega revizija ni dovoljena na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), saj vtoževani znesek ne dosega revizijskega minimuma iz 2. odstavka 367. člena ZPP. Zaradi tega je bilo potrebno po določbi 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. člena istega zakona odločati o tem, ali se revizija dopusti. Pritožbeno sodišče dopusti revizijo v skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. Ker v presojani zadevi ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 572/2009
• VDSS sodba Pdp 1266/2007
• VDSS sodba Pdp 862/2011