VDSS sodba Psp 249/2010

Jedro

Ker se postopek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo ni pričel po uradni dolžnosti, temveč na tožnikovo zahtevo, tožnik ni upravičen do povračila stroškov upravnega postopka (stroški pravnega zastopanja), čeprav je uspel s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se spremeni dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 2. 2008 tako, da se ugotovi, da so stroški tožnika R.D. 347,20 EUR in jih mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila. Odpravilo je 7. odstavek omenjene dokončne odločbe v besedilu „Stroški postopka niso nastali“. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Navaja, da je upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali v upravnem postopku, ko je izpodbijal odločbo imenovanega zdravnika z dne 16. 1. 2008. Predlagal je vpogled v spise Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1650/2007, Ps 60/2008 in Ps 61/2008, kjer je sodišče odločilo, da je tožnik, ki je uspel v upravnem postopku, upravičen do povračila stroškov tega postopka. Sodišče ni obrazložilo zakaj navedenega pravočasno predlaganega dokaza ni izvedlo in tudi ni obrazložilo sklepa, da se ostali dokazi zavrnejo. Postopek pri imenovanem zdravniku se ni začel na njegov predlog, šlo je za podaljšanje bolniškega staleža. V nasprotnem primeru bi obveljala odločba imenovanega zdravnika, kar bi bilo v nasprotju z zakonom, saj za delo v spornem obdobju ni bil zmožen. Pritožbeni postopek je bil primoran pričeti, s pritožbo je uspel, zato ni dolžan trpeti stroškov, ki so jih povzročili organi tožene stranke. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pravna podlaga za presojo upravičenosti do povračila stroškov v postopkih uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja sta Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) ter Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), za katerega ZZVZZ v 85. členu določa, da se uporablja za postopek, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, če z ZZVZZ ni drugače določeno. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju nima posebnih določb o stroških postopka uveljavljanja pravic. V poglavju o pravicah iz obveznega zavarovanja (člen 39 in naslednji) ZZVZZ ureja le povračilo potnih stroškov, do katerega so upravičene zavarovane osebe pri uresničevanju pravic do zdravstvenih storitev.

Po prvem odstavku 81. člena ZZVZZ v postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja odločajo zdravniki, ki jih imenuje upravni odbor zavoda, po petem odstavku pa postopke uveljavljanja pravic uredi zavod s splošnim aktom. Odločanje o začasni nezmožnosti za delo, ki je vsebina in podlaga spornega razmerja v obravnavani zadevi, ne pomeni odločanja o pravicah, pač pa pomeni odločitev o podlagi za uveljavitev drugih pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Po 81. in 82. členu ZZVZZ o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni na prvi stopnji odloči imenovani zdravnik, zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je dopustna pritožba, o kateri odloča zdravstvena komisija, kot organ druge stopnje.

Izbrani osebni zdravnik je po 1. alinei 1. odstavka 174. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila) pooblaščen in dolžan ugotavljati začasno zadržanost zavarovanih oseb od dela. Na predlog osebnega zdravnika imenovani zdravnik odloči o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni, kot določa 235. člen Pravil.

Po 125. členu ZUP se upravni postopek začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Po uradni dolžnosti se po prvem odstavku 126. člena ZUP postopek začne, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. ZZVZZ in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja nimata posebnih določb o začetku postopka ugotavljanja začasne zadržanosti od dela po uradni dolžnosti. Glede povračila stroškov v tem postopku je zato potrebno uporabiti prvi odstavek 113. člena ZUP, ki določa, da stroški organa ali stranke med postopkom ali zaradi postopka, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja, bremenijo stranko, na katere zahtevo se je postopek začel. Le v primerih iz 114. člena ZUP, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V obravnavanem primeru in sploh v postopkih odločanja o začasni zadržanosti od dela, v postopku ni udeleženih več strank, saj organi tožene stranke po ZZVZZ in Pravilih odločajo o zahtevah zavarovancev za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo.

V upravnem postopku velja načelo materialne resnice (8. člen ZUP). V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Velja tudi načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, po katerem je dolžnost organov, da pri postopanju in odločanju omogočijo strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. V zvezi s povračilom stroškov glede na obveznosti organov velja tudi temeljno načelo, da stranka sama nosi svoje stroške za zastopanje. Iz navedenih načel izhaja, da tožena stranka tožniku v postopku, ki se je pričel na njegovo zahtevo, ni dolžna povrniti stroškov pravnega zastopanja.

Sodišče se v obrazložitvi sodbe res ni opredelilo do dokaznih predlogov, da se vpogledajo zadeve opr. št. Ps 60/2008, Ps 61/2008 in Ps 1650/2007, s katerimi je tožnik utemeljeval zahtevek. Navedeno po prepričanju sodišča druge stopnje ne pomeni kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodnik je po 125. členu Ustave Republike Slovenije pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Sodna praksa ni vir prava in tudi ni dokaz v konkretnem socialnem sporu. Pritožba neresnično navaja, da je sodišče v omenjenih socialnih sporih ugodilo zahtevku za plačilo stroškov upravnega postopka. Dejansko je le ugotovilo, da je stranka zahtevala povračilo stroškov, kot določa 116. člen ZUP, tožena stranka (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) pa je v zadevah opr. št. Ps 60/2008 in Ps 61/2008 v izreku odločb navedla, da stroškov ni. O stroških, ki jih stranka uveljavlja v upravnem postopku, je potrebno odločiti, kot določata 2. odstavek 207. člena in 5. odstavek 213. člena ZUP, kar pa še ne pomeni, da bo zahtevi za plačilo tudi ugodeno. Enako je glede obveznosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da odloči o zahtevku za povračilo stroškov, sodišče prve stopnje odločilo v zadevi opr. št. Ps 1650/2007. Tudi v tej zadevi pa sodišče ni odločilo o zahtevku za povračilo stroškov.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica neuspešne pritožbe je sklep, sprejet na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep VIII Ips 5/2001
• Sodba U 661/92
• VDSS sodba Psp 64/2011