<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 246/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.246.2010
Evidenčna številka:VDS0005466
Datum odločbe:01.07.2010
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:smrt stranke - dediči - pravice iz invalidskega zavarovanja

Jedro

Ker je tožbo zoper dokončno odločbo toženca o pravicah iz invalidskega zavarovanja vložil zavarovanec, na katerega se je odločba nanašala in ki je bil aktivno legitimiran za vložitev tožbe, lahko postopek po zavarovančevi smrti nadaljujejo njegovi dediči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter odpravilo 1. odstavek II. točke izreka odločbe toženca št. ... z dne 5. 11. 2007 ter razsodilo, da se A.P. (pokojni zavarovanec) razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki je psihofizično manj zahtevno, ne na terenu, izmenoma stoje in sede, s skrajšanim delovnim časom – štiri ure dnevno od 25. 1. 2007 dalje. V ostalem je odločbo toženca z dne 5. 11. 2007 pustilo nespremenjeno.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je tožnik (A.P.) po vložitvi tožbe dne 25. 3. 2008 umrl. V primeru, ko stranka umre, zahtevek pa se nanaša na nepodedljive pravice, nadaljevanje postopka z dediči sploh ne pride v poštev in bi sodišče moralo izdati sklep o ustavitvi postopka (A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2005, str. 325). Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 4. členu med drugimi pravicami našteva tudi pravice iz invalidskega zavarovanja, ki se zagotavljajo z obveznim zavarovanjem in so neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Stvarna legitimacije je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljene materialne pravice (aktivna legitimacija). Vprašanje aktivne legitimacije se torej presoja tudi po materialnem pravu, ne le po procesnem. Samo oseba, ki je po materialnem pravu pravno sposobna (je lahko nosilec pravic materialnega prava) je po procesnem pravu sposobna biti stranka. Ker se pravica, ki jo dediči po pokojnem zavarovancu uveljavljajo v tem socialnem sporu, ne more podedovati, odločitev sodišča pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka, v zvezi z (ne)sposobnostjo biti stranka. Takšne sodbe tudi ni mogoče izvršiti. V tem socialnem sporu tudi denarni zahtevki, ki bi se eventualno lahko prenesli na dediče, niso nastali. Sodišče prve stopnje je v 3. odstavku izreka izpodbijane sodbe tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je pokojnemu zavarovancu priznalo pravico do premestitve. Pravilno bi moralo priznati pravico do dela s skrajšanim delovnim časom štiri ure dnevno. Vendar omenjeno za odločitev v tem socialnem sporu ni bistveno, temveč je bistveno, da sodišče o postavljenem zahtevku po mnenju toženca sploh ne more odločati. Toženec se tako ne strinja s stališčem sodišča, da imajo dediči pravni interes za nadaljevanje tega socialnega spora, prav tako ni mogoče interesa utemeljevati z morebitnimi denarnimi koristmi po pokojnem zavarovancu. Po določbi 1. odstavka 5. člena ZPIZ-1 se podedujejo zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, vendar v tem socialnem sporu ne gre za takšno situacijo. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma izda sklep o ustavitvi postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 5. 11. 2007, s katero je toženec delno ugodil pritožbi in odpravil prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 1. 2007 ter zavarovanca razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki je psihofizično manj zahtevno, ne na terenu, izmenoma stoje in sede, s skrajšanim delovnim časom šest ur dnevno od 25. 1. 2007 dalje. Nadalje je odločil, da je delodajalec dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu ter da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo območne enote. Zoper omenjeno odločbo je zavarovanec vložil tožbo ter je uveljavljal, da se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Sporen je bil torej zgolj obseg časovne razbremenitve. Tekom sodnega postopka je zavarovanec umrl. Sodišče je pod opr. št. Ps 3100/2007 z dne 6. 3. 2009 izdalo sklep, s katerim je postopek v socialnem sporu zaradi smrti tožnika prekinilo. Obenem je pozvalo dediče, da se izjasnijo, ali bodo nadaljevali postopek. Dediči po pokojnem so podali izjavo, da želijo nadaljevati postopek pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju razčiščevalo dejansko stanje, med drugim tudi s postavitvijo sodnega izvedenca ter ugotovilo, da je tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen s tožbo, utemeljen. Vse omenjeno med strankama niti ni sporno. Glede na vloženo pritožbo je odprto zgolj vprašanje, ali se je postopka udeleževal kot tožnik nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Odprto je torej vprašanje stvarne oziroma aktivne legitimacije. Pravdno upravičenje, ki pove, ali ima stranka sploh možnost uveljavljati meritorno odločitev, je procesna predpostavka (zavrženje tožbe), stvarna legitimacija pa je vprašanje vsebine in pove, ali je nekdo lahko subjekt uveljavljanja pravice (aktivna legitimacija) oziroma obveznosti (pasivna legitimacija), presoja pa se po materialnem in ne procesnem pravu. Vprašanje aktivne ali pasivne legitimacije je predmet tožbenega temelja, zato se v primeru, če se ugotovi, da ta ni podan, tožbeni zahtevek zavrne. S pravdnim upravičenjem se ugotavlja dopustnost tožbe, s stvarno legitimacijo pa njeno utemeljenost. Tako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 38/2001 z dne 9. 10. 2001.

V sporni zadevi je tožbo zoper dokončno odločbo vložil zavarovanec, ki je bil nedvomno pravdno upravičen za vložitev tožbe in je bila tudi podana njegova aktivna legitimacija. Med postopkom je tožnik (zavarovanec) umrl. Postopek so prevzeli njegovi dediči skladno s 1. odstavkom 208. člena ZPP. V tem primeru nikakor ne gre za stanje, da bi sodišče priznavalo pravico iz invalidskega zavarovanja dedičem po pokojnem zavarovancu, temveč je potrebno upoštevati naravo socialnih sporov, glede katerih je bistveno, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca, kar pomeni, da ni potrebno izkazovati posebnega pravnega interesa. Sodišče namreč ni na novo priznavalo neko pravico, temveč je zgolj presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe ter ob ugotovitvi, da le-ta ni bila pravilna, poseglo v odločbo. Uredilo je torej stanje za nazaj, torej za čas, ko je bil zavarovanec še živ. Nenazadnje pritožbeno sodišče zgolj še opozarja na dosedanjo sodno prakso, ko je recimo v drugih primerih, ko je šlo za uveljavljanje na primer pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, zavarovanec med postopkom umrl in so postopek prevzeli dediči, sodišče nadaljevalo postopek in tudi odločilo o pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem. V spornem primeru bi torej moral toženec že v predsodnem postopku zavarovancu priznati pravico do dela v skrajšanem delovnem času po štiri ure (ne pa po šest ur) na drugem delovnem mestu. Sama pravica, kot je bila priznana, seveda nikakor še ne pomeni, da je s tem priznana tudi pravica do določene denarne dajatve. Za priznanje na primer delne invalidske pokojnine, ki se veže na priznano pravico do dela v skrajšanem delovnem času, mora biti izpolnjen še dodaten pogoj in sicer, da zavarovanec opravlja delo s krajšim delovnim časom od polnega, vendar odločanje o tem ni bilo predmet sodnega postopka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je priznalo pravico do premestitve, namesto pravice do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Sodišče prve stopnje je zgolj poseglo v II. točko izreka odločbe z dne 5. 11. 2007, s tem, da je namesto „pravica do dela na drugem delovnem mestu“ uporabilo izraz „pravica do premestitve“, kar pa na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva, kar nenazadnje poudarja tudi sam toženec v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPP člen 208, 208/1. ZDSS-1 člen 58, 63, 63/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NjY3