VDSS sodba Psp 242/2010

Jedro

Čeprav je imel tožnik z izvršljivo odločbo priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in do delne invalidske pokojnine, pogoj za izplačevanje delne invalidske pokojnine ni bil izpolnjen, ker na delu s skrajšanim delovnim časom zaradi ugotovljene začasne nezmožnosti za delo niti ni mogel niti ni bil dolžan pričeti delati. Delna invalidska pokojnina se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom in vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 16. 6. 2008 in odločba št. ... z dne 14. 2. 2008 ter se mu prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 14. 7. 2007 dalje. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razloga napačne uporabe materialnega prava in posledično napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je dejansko bil od 14. 7. 2007 štiri ure trajno nezmožen za delo, štiri ure pa v bolniškem staležu. Prav odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero mu je bila priznana pravica do dela s polovico polnega delovnega časa, predstavlja podlago za priznanje pravice do nadomestila plače za polovico polnega delovnega časa. Tožnik pa je prejemal nadomestilo plače samo za štiri ure, za preostale štiri ure, ko mu je bila priznana invalidnost in pravica do skrajšanega delovnega časa, pa ničesar, ker mu toženec na njegovo zahtevo ni priznal pravice do delne invalidske pokojnine od 14. 7. 2007 dalje. Na škodo tožnika Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in toženec prevaljujeta odgovornost oziroma obveznost za plačevanje nadomestila oziroma delne invalidske pokojnine druga na drugo, pri tem pa tožnik meni, da je stališče Zavoda za zdravstveno zavarovanje direkcije v ... pravno in dejansko pravilno, stališče toženca pa pravno in dejansko zmotno. Po pravnomočnosti odločbe o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti je bil v staležu bolnih samo še štiri ure in ne osem ur, saj štiri ure ni bil dolžan delati zaradi zdravstvene nesposobnosti. Vsak delavec, ki dela s skrajšanim delovnim časom, ima pravico do staleža bolnih za ta skrajšani delovni čas. Meni, da mu pravica do delne invalidske pokojnine pripada od 14. 7. 2007 dalje, ko je bila odločba toženca, s katero ima priznano pravico do dela s polovico polnega delovnega časa, dokončna. Poudarja, da odločba toženca o njegovi razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti vpliva na pravico do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela. Ko je nastopila dokončnost odločbe, je bil trajno nezmožen za delo za polovico delovnega časa, zato še ni nastopil z delom. Vendar pa to dejstvo ne bi smelo vplivati na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od 14. 7. 2007 dalje. Opozarja tudi na določbo 9. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju in vključitev v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, začnejo uresničevati z datumom nastopa dela tudi v primeru, če delavec tega dne iz upravičenih razlogov ne začne delati. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo na določbo 159. člena ZPIZ-1.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

V 159. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, vse, dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je torej pogojeno s pričetkom dela s skrajšanim delovnim časom od polnega in to na tistem delu, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti.

Ker je tožnik pričel delati s skrajšanim delovnim časom od 21. 1. 2008 dalje, je sodišče prve stopnje utemeljeno skladno s 159. členom ZPIZ-1 tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 14. 7 .2007 dalje, zavrnilo in izpodbijani odločbi toženca potrdilo kot pravilni in zakoniti.

Tožnik je bil z odločbo toženca št. ... z dne 9. 7. 2007 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je kmet s polovico polnega delovnega časa od 6. 2. 2007 dalje. Glede delne invalidske pokojnine pa je toženec s citirano odločbo odločil, da bo o njeni pravici in izplačevanju odločeno s posebno odločbo.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je odločba z dne 9. 7. 2007 postala dokončna in izvršljiva 13. 7. 2007. Z dnem izvršljivosti te odločbe bi tožnik lahko pričel delati s skrajšanim delovnim časom, pod pogojem, da pri njem ni ugotovljene začasne nezmožnosti za delo oziroma ni v tako imenovanem bolniškem staležu. Uresničitev pravice do dela s skrajšanim delovnim časom je namreč odvisna tudi od delovne zmožnosti zavarovanca. Kolikor je zavarovanec začasno nezmožen za delo oziroma je v bolniškem staležu, dejansko ne more nastopiti dela s skrajšanim delovnim časom, niti tega ni dolžan storiti. Iz povedanega sledi, da tožnik zaradi ugotovljene začasne nezmožnosti za delo, ni bil sposoben za pridobitno delo. Kljub temu, da je imel izvršljivo odločbo pristojnega nosilca zavarovanja pokojninskega in invalidskega zavarovanja in priznano pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, na takšnem delu ni mogel, niti bil dolžan pričeti delati. To pa za izplačevanje delne invalidske pokojnine pomeni, da še niso stekli razlogi iz 159. člena ZPIZ-1 in da pogoji za pričetek njenega izplačevanja še niso izpolnjeni. Pri tem na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine nima nobenega vpliva dejstvo, da je tožniku Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije za čas bolniškega staleža izplačeval nadomestilo le za štiri ure. Izplačevanje nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela (nad 30 dni) v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je vezano le na predhodno ugotovljeno začasno nezmožnost za delo in tudi višina nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo je odvisna le od obsega ugotovljene začasne nezmožnosti za delo, ali je le-ta ugotovljena za poln delovni čas ali za štiri ure. Nima pa nobenega vpliva na nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne glede na to, če je že izvršljiva (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v identični zadevi VIII Ips 444/2007).

Zmotno in neutemeljeno se pritožba sklicuje tudi na 9. člen Zakona o delovnih razmerjih, ne samo zato, ker Zakon o delovnih razmerjih za tožnika, ki je zavarovanec iz 16. člena ZPIZ-1, ne velja, ampak tudi zato, ker citirana določba Zakona o delovnih razmerjih tudi sicer v primeru, da bi šlo za delovno razmerje, ne predstavlja pravne podlage za konkreten spor, ko je sporno, od kdaj dalje je tožnik upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 540/2008
• VDSS sodba Psp 655/2015
• VDSS sodba Psp 153/2013