VDSS sklep Psp 230/2010

Jedro

Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24. 7. 2007 in št. 21-1016529 z dne 6. 3. 2007 in da se tožnici prizna nadomestilo za invalidnost od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, podrejeno da se tožencu naloži izdaja nove odločbe, s katero bo zahtevku za priznanje pravice do nadomestila ugodeno, podrejeno da se tožnici prizna pravica do nadomestila plače za čas čakanja oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007 in se tožencu naloži, da v 30 dneh izda odločbo o odmeri tega nadomestila, ter da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je sklenilo, da tožnica krije svoje stroške postopka sama.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin v spisu, konkretno o vsebini tožničinih vlog in zapisnika z glavne obravnave o njenih navedbah in dokaznih predlogih, in njihovo vsebino, ko sodišče v 4. odstavku na strani 5 izpodbijane sodbe razloguje, da je tožnica zgolj zatrjevala, da je pred vsakokratnim nastopom dela specialist za medicino dela podal oceno, da je delovno mesto čistilka zanjo primerno, v zvezi s tem pa ni predložila ustreznih dokazov. Tožnica je namreč na naroku dne 27. 11. 2009 izrecno podala tudi dokazni predlog, da sodišče od nekdanjega delodajalca pridobi spričevala predhodnih preventivnih zdravstvenih pregledov, na katera je bila tožnica vsakokrat pred nastopom zaposlitve na delovnem mestu čistilka poslana in na katerih je bilo ugotovljeno, da je za to delo zmožna. Poudarja, da je predlagala tudi, naj sodišče zasliši specialista medicine dela, ki je izdal ta spričevala. Izpovedal bi, da je delo čistilke ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti. Poleg tega je predlagala tudi postavitev sodnega izvedenca. Ker sodišče v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj ni ugodilo njenim dokaznim predlogom, ji je bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja. Z izvedbo predlaganih dokazov bi se ugotovilo, da je delovno mesto čistilke ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti. Nadalje je sodišče kršilo določila postopka tudi s tem, ko je v dokaznem postopku upoštevalo mnenje invalidske komisije toženca. Takšno ravnanje je v nasprotju s 3. odstavkom 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), po katerem lahko invalidska komisija mnenja podaja le za naprej in le če zavarovanec meni, da ne gre za ustrezno delovno mesto. Zatrjuje, da sta bili obe delovni mesti, na kateri je bila razporejena, ustrezni njeni delovni zmožnosti, zato niti toženec niti sodišče niti invalidska komisija niso legitimirani presojati tega vprašanja. Poleg tega ima invalidska komisija, ki je organ toženca, status izvedenca le v upravnem postopku, sodni postopek pa je namenjen temu, da se preveri pravilnost in zakonitost mnenja invalidske komisije in odločb toženca, za kar pa je potrebno angažirati sodnega izvedenca. Dejansko in pravno je zmotna ugotovitev, da tožnici glede na 94. člen ZPIZ-1 v zvezi s 1. in 3. odstavkom 397. člena ZPIZ-1 ne pripada nadomestilo za invalidnost. Za priznanje pravice, ki jih tožnica uveljavlja v času veljavnosti ZPIZ-1, so relevantna določila in pravice, ki jih invalidom priznava ZPIZ-1, in ne zakonodaja, veljavna pred tem. Določilo 94. člena ZPIZ-1 pa pravice do nadomestila ne navezuje na vprašanje, ali je bil invalid predhodno razporejen na ustrezno delo. Poudarja, da tožnica po prejšnjem predpisu ni uveljavila pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu. Z odločbo o razvrstitvi v III. kategorijo je bilo izrecno odločeno, da bo o pravici do denarnega nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na ustrezno delo odločeno s posebno odločbo, ki pa ni bila izdana. Sicer pa vztraja, da bi ji moralo sodišče, v kolikor bi bilo v tej zadevi potrebno uporabiti pred ZPIZ-1 veljavne predpise, priznati vsaj nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ker je bila pred vtoževanim obdobjem razporejena na njeni invalidnosti ustrezno delo. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da toženec ni nasprotoval prijavi v zavarovanje in plačevanju prispevkov iz te zaposlitve. Meni, da se sodišče zmotno sklicuje na Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, saj zakon invalidski komisiji ne daje pravice teh mnenj podajati samoiniciativno. Sodišče je s tem, ko je navedlo, da bi tožnica kot zavarovanka po 34. členu ZPIZ-1 lahko pridobila pravice le v primeru nastanka I. ali II. kategorije invalidnosti, kršilo določila Ustave RS, pri čemer se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-358/2004 z dne 19. 10. 2006, iz katere izhaja, da so na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja zavarovanci, ne glede na to, ali so zavarovani na podlagi delovnega razmerja ali kot samozaposleni, na podlagi plačila prispevkov v enakem položaju. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Navaja, da so izvedenska mnenja invalidskih komisij lahko dokaz v socialnem sporu, kot to izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, na primer v zadevah opr. št. VIII Ips 246/2005, opr. št. VIII Ips 277/2006. Poudarja, da so bile tožnici pravice iz invalidskega zavarovanja priznane po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ). Po ZPIZ-1 pa ji pravice niso bile priznane, saj pri njej ne gre za novo invalidnost ali spremembo v stanju invalidnosti, zato je obdržala pravice v nespremenjenem obsegu tudi po 1. 1. 2003. Pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo je kavzalno povezana s pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodboni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi.

Pritožba sodišču prve stopnje namreč neutemeljeno očita, da je s tem, ko v sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini tožničinih vlog ter zapisnikov o navedbah in dokaznih predlogih, ter med samimi temi vlogami in zapisnikom, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V kolikor pritožba s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je ta očitek neutemeljen. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožba in pripravljalne vloge ter navedbe, podane ustno na naroku za glavno obravnavo, ne predstavljajo listin v smislu 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč predstavljajo procesno gradivo, s katerim stranki podajata navedbe o pravnorelevantnih dejstvih. Listine iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa so tiste listine, ki predstavljajo dokazno gradivo, torej dokaze za v procesnem gradivu zatrjevana dejstva. Takšnega nasprotja tožnica v pritožbi ne uveljavlja, saj zatrjuje, da v sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini njenih vlog in navedb na naroku ter med samimi temi vlogami in navedbami. V kolikor tožnica s tem uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb pravnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, konkretno določbe 324. člena ZPP, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, pa tudi ta očitek ni utemeljen. Skladno z določbo 1. odstavka 324. člena ZPP mora pisna sodba imeti uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi. V obrazložitvi sodbe navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki nanašajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo (4. odstavek 324. člena ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje vse sestavine iz 1. odstavka 324. člena ZPP, zlasti njena obrazložitev vsebuje tudi navedbe o dejstvih, na katera se nanašajo tožničini zahtevki. Sicer pa se tožnica očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje - o tem v nadaljevanju, vendar to ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Utemeljena pa je pritožba glede pravilne uporabe materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Napačna uporaba materialnega prava je po 341. členu ZPP podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

V tej zadevi, ko tožnica na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 24. 7. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 6. 3. 2007, gre za spor glede pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) oziroma nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Toženec je namreč z navedenima odločbama, izdanima na podlagi tožničine zahteve za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, in sicer na prvi stopnji zato, ker je tožnici dne 14. 6. 1996 delovno razmerje prenehalo po njeni volji, na drugi stopnji pa zato, ker je invalidska komisija II. stopnje v izvedenskem mnenju z dne 5. 7. 2007 ocenila, da tožnica za delo čistilke v obdobju od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 ni bila zmožna. S tožbo tožnica izpodbija navedeni odločbi ter uveljavlja priznanje pravice do nadomestila za invalidnost (oziroma vrnitev zadeve tožencu v ponovno upravno odločanje), podredno pa priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, in sicer za obdobje od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je bila tožnici z odločbo toženca z dne 21. 5. 1996 ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo oblikovanje nogavic, kot tudi na druga ustrezna dela, kjer ni potreben dober globinski vid, in na druga ustrezna enostavna groba bližinska dela s polnim delovnim časom od 20. 11. 1995 dalje, in sicer na podlagi določb 27., 34., 95., 96. in 116. člena tedaj veljavnega ZPIZ. Invalidska komisija je namreč ocenila, da tožnica zaradi bolezni za delo šivanje žabic ni več zmožna od 20. 11. 1995 dalje, zmožna pa je za drugo ustrezno delo oblikovanje nogavic, kot tudi za delo na drugih delih, kjer ni potreben dober globinski vid, in za enostavna groba bližinska dela s polnim delovnim časom (izvedensko mnenje invalidske komisije v Celju z dne 13. 5. 1996). Z odločbo z dne 8. 7. 1996 je toženec tožnici na podlagi 124. člena ZPIZ zavrnil priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ker ji je dne 14. 6. 1996 delovno razmerje na delovnem mestu oblikovanje prenehalo po njeni volji. Tožnica je bila nato v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2003 zaposlena na delovnem mestu čistilka na O. T., od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 pa na delovnem mestu čistilka v O. V. Po prenehanju delovnega razmerja na delovnem mestu čistilka, sklenjenem za določen čas, se je prijavila v evidenco brezposelnih oseb in v obdobju od 1. 1. 2005 do 30. 9. 2005 prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo, nato pa se je prostovoljno vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Dne 24. 4. 2007 se je ponovno zaposlila na delovnem mestu čistilka.

Nadalje iz izpodbijane sodbe izhaja, da je dne 12. 10. 2005 tožničin osebni zdravnik podal predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je bil zavrnjen z odločbo toženca z dne 27. 2. 2006, saj je invalidska komisija I. stopnje dne 22. 2. 2006 menila, da se tožničino stanje ni poslabšalo in je pri njej še nadalje podana invalidnost III. kategorije, ki je nastala dne 20. 11. 1995. Po pritožbi je invalidska komisija II. stopnje v izvedenskem mnenju z dne 17. 8. 2006 sicer ocenila, da je pri tožnici od 22. 2. 2006 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je njena delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % in ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je čistilka, zmožna pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer ni potreben dober globinski vid, v ugodnem toplotnem okolju, kjer ne bo prihajala v stik s snovmi, ki dražijo kožo, in kjer bremena ne presegajo 10 kg. Pritožba pa je bila zavrnjena z dokončno odločbo toženca z dne 9. 10. 2006, ker tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po 3. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in kot zavarovanka iz 34. člena ZPIZ-1 skladno s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni pridobila in je bila zahteva za priznanje novih pravic na tej podlagi zavrnjena.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje glede pravice do nadomestila za invalidnost zavzelo zmotno stališče, da je tožničina invalidnost, ki je obstajala od 20. 11. 1995 dalje, do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 24. 7. 2007 ostala nespremenjena, oziroma da pri njej ni prišlo do poslabšanja invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, in da je to razlog, zaradi katerega pravice do nadomestila ne more uveljaviti.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je za odločitev v tej zadevi, ko tožnica uveljavlja nadomestilo za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, potrebno upoštevati delo, ki ga je opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje, in za to delo ugotavljati, ali je bilo drugo ustrezno delo glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, ki je bila pri tožnici ugotovljena v postopku, končanem z odločbo toženca z dne 21. 5. 1996. Bistveno je namreč, da tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja, oziroma postopek za priznanje teh pravic ni bil uveden, poleg tega pa niti v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 in zaključenem z dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 9. 10. 2006, ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti.

Pravica do nadomestila za invalidnost, ki jo ima po 1. odstavku 94. člena ZPIZ-1 in pod pogoji iz 66. člena ZPIZ-1 zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50. letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, ali mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, ali je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi ali se je zaposlil na drugem delovnem mestu, je, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pravica iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 (2. alineja b točke 1. odstavka 4. člen ZPIZ1-), ki je prej veljavni ZPIZ ni določal oziroma urejal. Zavarovancem s preostalo delovno zmožnostjo (II. in III. kategorija invalidnosti) so bila v zvezi z uživanjem pravic iz 93. člena ZPIZ po 94. členu ZPIZ zagotovljena naslednja denarna nadomestila: nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo; nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma na delo s skrajšanim delovnim časom; nadomestilo plače za čas poklicne rehabilitacije; nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom; nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do datuma, določenega v 446. členu tega zakona, obdržijo te pravice na podlagi 1. odstavka 397. člena ZPIZ-1 v nespremenjenem obsegu tudi po navedenem datumu. Uživalci pravic iz 1. odstavka tega člena, lahko pridobijo pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (3. odstavek 397. člena ZPIZ).

Tožnica, ki je bila z dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 1. 5. 1996 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z navedenimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 20. 11. 1995 dalje, bi tako pravice po ZPIZ-1 oziroma uveljavljano pravico do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1 upoštevaje 3. odstavek 397. člena ZPIZ-1, lahko pridobila v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti in ob za to izpolnjenih pogojih po ZPIZ-1, med drugim tudi z izpolnjenimi pogoji iz 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, ki določa, da če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da so glede na izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 17. 8. 2006 pri tožnici od 22. 2. 2006 potrebne nove razbremenitve pri delu, vendar je zmotno štelo, da te razbremenitve, ker še nadalje ustrezajo opredelitvi III. kategorije invalidnosti, ne pomenijo poslabšanja invalidnosti. Nove oziroma dodatne razbremenitve, za katere je invalidska komisija II. stopnje v postopku za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, začetem v času veljavnosti ZPIZ-1, ocenila, da so pri tožnici potrebne od 22. 2. 2006 dalje, skupaj razbremenitvami, potrebnimi že od 20. 11. 1995 dalje, sicer ne predstavljajo takšne spremembe invalidnosti, da bi prišlo do razvrstitve v višjo kategorijo invalidnosti, to je nastanka nove invalidnosti, predstavljajo pa takšne spremembe invalidnosti, ki nastanejo še v okviru že priznane kategorije invalidnosti, to je poslabšanje že ugotovljene invalidnosti. Vendar kljub temu, da je pri tožnici dne 22. 2. 2006 prišlo do novih razbremenitev in s tem tudi do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, tožnica pravic na podlagi 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ni pridobila, ker je bila na dan nastanka invalidnosti prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (34. člen ZPIZ-1). Pritožba ima sicer prav, ko se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-358/2004 z dne 19. 10. 2006 glede tega, da so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju, ne glede na to, ali so zavarovani na podlagi delovnega razmerja ali kot samozaposleni, vendar to za odločitev v tej zadevi ni relevantno. Predmet tega postopka je namreč presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 24. 7. 2007, s katero je bilo odločeno o nadomestilu za čas čakanja na drugo ustrezno delo in ne o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, medtem ko je odločba toženca z dne 27. 2. 2006 o zavrnitvi priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1, dokončna in pravnomočna in tako ni predmet presoje v tem postopku.

Invalidnost, kot je pri tožnici obstajala od 22. 2. 2006 dalje, za odločitev v tej zadevi ni bistvena. Kot že navedeno je, ker tožnica nadomestilo uveljavlja v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja dne 31. 12. 2004, ko še ni bil uveden nov invalidski postopek, bistvenega pomena invalidnost, kot je obstajala do 31. 12. 2004, torej takšna kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena z odločbo z dne 21. 5. 1996 (razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od 22. 11. 1995 in pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo oblikovanje nogavic, kot tudi na druga ustrezna dela, kjer ni potreben dober globinski vid in je zmožna za enostavna groba bližinska dela s polnim delovnim časom od 20. 11. 1995 dalje). To pa pomeni, da je tudi pogoje za priznanje pravice do denarnega nadomestila potrebno ugotavljati po prej veljavnih predpisih. Po 124. členu ZPIZ je imel pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi delovni invalid II. in III. kategorije invalidnosti, ki mu je neodvisno od njegove volje prenehalo delovno razmerje na drugem ustreznem delu, na katero je bil razporejen, oziroma mu je bilo preskrbljeno po nastanku invalidnosti, če se je v 30-dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavil pri zavodu za zaposlovanje. S tem so bili določeni kumulativni pogoji za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, in sicer status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, prenehanje delovnega razmerja na drugem ustreznem delu neodvisno od volje delovnega invalida in pravočasna prijava na zavodu za zaposlovanje. Zaključek sodišča prve stopnje, da delo čistilke za tožnico ni drugo ustrezno delo, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo, je po stališču pritožbenega sodišča najmanj preuranjen, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba.

Za drugo ustrezno delo se po 37. členu ZPIZ po tem zakonu šteje delo na delovnem mestu, na katerem je delovni invalid zmožen delati določen delovni čas, primeren preostali delovni zmožnosti, z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, in z normalnim delovnim učinkom. Pri določanju drugega ustreznega dela se upoštevajo strokovna in splošna izobrazba, delovne izkušnje in osebne lastnosti delovnega invalida ter objektivne možnosti za zaposlitev. Za ugotovitev ustreznosti drugega dela, kot enega izmed pogojev za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja, je tako v konkretnem primeru potrebno ugotoviti, ali je bilo delo čistilke, ki ga je tožnica nazadnje pred 1. 10. 2005, torej je v času od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004, opravljala na O. V., ustrezno njeni preostali delovni zmožnosti, in sicer glede na stanje oziroma invalidnost, kot je bila pri tožnici ugotovljena z odločbo toženca z dne 21. 5. 1996. To vprašanje pa po stališču pritožbenega sodišča v doslej izvedenem dokaznem postopku ni bilo dovolj razčiščeno. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo namreč zaključilo, da delovno mesto čistilke za tožnico vse od 25. 11. 2005 dalje (relevantno obdobje za oceno ustreznosti dela čistilke je od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004) ni bilo ustrezno, pri čemer se je oprlo na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 5. 7. 2007, iz katerega izhaja, da delovno mesto čistilka, kot izhaja iz opisa delovnega mesta z dne 10. 11. 2005 in na katerem je tožnica delala od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004, za tožnico ni drugo ustrezno delo, ker tožnica pri delu občasno uporablja lestev, za kar potrebuje globinski vid, in ne gre za enostavna groba bližinska dela. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa je najmanj preuranjen, ker je tožnica zatrjevala, da je pred nastopom dela čistilke na O. V. in tudi pred nastopom dela čistilke na O. T. opravila predhodni zdravstveni pregled, na katerem je bilo ugotovljeno, da je za delo čistilke zmožna, in v dokaz svojih trditev tudi predlagala, da sodišče prve stopnje pridobi ta spričevala. Sodišče prve stopnje temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, niti ni tožnice pozvalo, naj ta spričevala sama predloži, temveč je zaključilo, da so tožničina zatrjevanja, da je pred nastopom dela čistilke specialist medicine dela ocenil, da je za delo čistilke zmožna, ostala nedokazana.

Izvedensko mnenje invalidske komisije, v pristojnosti katere je tudi ocena ustreznosti delovnega mesta (261. člena ZPIZ-1), predstavlja javno listino iz 1. odstavka 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP). Tožnica je v dokaz svojim navedbam, da je bila za delo čistilke v obdobju od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 zmožna, predložila zdravniško spričevalo z dne 25. 4. 2007, ki se sicer nanaša na čas po spornem obdobju in zato ne more biti ključnega pomena za ugotovitev ustreznosti dela čistilke v času od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004, vendar pa iz njega izhaja, da je tožnica ob še dodatnih razbremenitvah pri delu (izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 17. 8. 2006) za delo čistilke zmožna, kar pa postavlja pod vprašaj pravilnost mnenja invalidske komisije II. stopnje, da tožnica že v času od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 glede na tedaj podano invalidnost ni bila zmožna za delo čistilke. Poleg tega je tožnica za razjasnitev vprašanja ustreznosti dela čistilke v relevantnem obdobju predlagala, da sodišče pridobi zdravniška spričevala predhodnih zdravstvenih pregledov, ki so bili opravljeni pred nastopom dela čistilke na O. V. (in O. T.), zasliši specialiste medicine dela, ki so te preglede opravili, in pridobi izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela. Sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo in, kot pravilno poudarja pritožba, tudi ni obrazložilo, zakaj jih ni izvedlo (2. odstavek 287. člena ZPP). Upoštevaje, da je bila tožnica več let (v času od 1. 1. 2000 do 1. 1. 2004 in ponovno od 24. 4. 2007 dalje) zaposlena na delovnem mestu čistilke, da invalidska komisija pred nastopom dela čistilke dne 1. 1. 2004 očitno ni podala ocene ustreznosti delovnega mesta in tudi glede na zdravniško spričevalo z dne 25. 4. 2007, da je za delo čistilke zmožna, pa ni mogoče zgolj slediti oceni invalidske komisije, da delo čistilke za tožnico ni bilo drugo ustrezno delo, temveč je potrebno to vprašanje razčistiti z izvedbo ustreznih dokazov.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče glede na postavljen tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, podredno pa le priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja, in glede na izrek izpodbijane sodbe, s katerim je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, kljub temu da tožnica ni upravičena do nadomestila za invalidnost in je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen, v celoti razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ugotoviti, ali je bilo delo čistilke, ki ga je tožnica v času od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004 opravljala na O. T., za tožnico drugo ustrezno delo v smislu določbe 37. člena ZPIZ, torej ali je bilo ustrezno njeni preostali delovni zmožnosti, in sicer glede na stanje oziroma invalidnost, kot je bila pri tožnici ugotovljena z odločbo toženca z dne 21. 5. 1996. V ta namen bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku skladno z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 izvesti dokaze, ki jih je predlagala tožnica, in sicer bo moralo pridobiti zdravniška spričevala specialista medicine dela, prometa in športa s predhodnih zdravniških pregledov za delovno mesto čistilke na O. V. in po potrebi O. T., zaslišati specialiste, ki so izdali spričevala, in če bo to potrebno, postaviti sodnega izvedenca medicine dela, ki bo na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zlasti pa opisa delovnega mesta čistilka z dne 10. 11. 2005, ocenil, ali je bilo delo čistilka glede na njeno invalidnost, kot je bila podana v obdobju od 1. 1. 2004 do 31. 12. 2004, za tožnico drugo ustrezno delo, oziroma na podlagi preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1 izvesti druge ustrezne dokaze za razjasnitev dejanskega stanja, zlasti zaslišati tožnico glede tega, kako je v relevantnem obdobju delo čistilke opravljala. Po izvedbi teh dokazov bo sodišče napravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, torej vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Šele ko bo sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje skladno z navodili pritožbenega sodišča, bo lahko presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca in odločilo o postavljenem tožbenem zahtevku.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj s stroški pritožbe, v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo. O stroških postopka bo namreč odločilo sodišče prve stopnje glede na uspeh tožnice v sporu po določbi 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 372/2008
• VDSS sodba Psp 683/2009
• VDSS Sodba in sklep Psp 32/2023