VDSS sodba Psp 216/2010

Jedro

Ker je tožnik delo na kmetiji v obdobju od septembra 1967 do januarja 1970 opravljal nepretrgano in več kot poln delovni čas ter po navodilih in pod nadzorom lastnika kmetije, plačilo za delo pa je pretežno prejemal v naravi (hrana, stanovanje, občasno obleka, potni stroški), ima to delo značilnosti delovnega razmerja in se všteje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba, kljub temu da tožnik ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tudi niso bili plačani prispevki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

„Tožbenemu zahtevku se delno ugodi in se odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2008 in št. ... z dne 20. 3. 2008 delno, glede odločitve za čas od 5. 9. 1967 do 12. 1. 1970 in od 5. 9. 1970 do 24. 3. 1971 odpravita.

Tožniku se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteje čas dela na kmetiji F.S., ... v obdobjih od 5. 9. 1967 do 12. 1. 1970 in od 5. 9. 1970 do 24. 3. 1971 v trajanju 2 leti 10 mesecev in 27 dni.

Tožbeni zahtevek, da se tožniku všteje v pokojninsko dobo čas dela na kmetiji F.S. od 1. 9. 1967 do 4. 9. 1967 in od 5. 9. 1970 do 25. 3. 1971 ter na kmetiji A.H., ... od 25. 6. 1971 do leta 1975 se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 128,00 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila z nakazilom na račun strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Celju pri ... št. ..., sklic ...“

V ostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 98,00 EUR pritožbenih stroškov v 8 dneh z nakazilom na račun strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Delovnega sodišča v Celju pri ... št. ..., sklic ...

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 1. 2008 in št. ... z dne 20. 3. 2008 ter da se mu prizna pokojninska doba kot zavarovalna doba za čas dela na kmetiji F.S. od septembra 1967 do 25. 3. 1971 in na kmetiji A.H. od 25. 6. 1971 do leta 1975. Sklenilo je, da tožnikovi stroški bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da zahtevku za priznanje pokojninske dobe ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v obdobju, za katerega zahteva priznanje zavarovalne dobe, opravljal kmečka dela po navodilih gospodarja, nepravilno pa ni ugotovilo obstoja tretjega elementa delovnega razmerja, to je dogovorjena plača. Tožnik je ob zaslišanju povedal, da so mu lastniki kmetij, na katerih je delal, plačevali v obliki materialnih prejemkov, zagotavljali so mu hrano in stanovanje, dobil pa je tudi denar za prevoz. Kupovali so mu obleko in obutev, kar je štel kot plačilo za delo. Sodišče je povzelo izpoved priče v upravnem postopku T.S., ki je tudi povedala, da za tožnika prispevkov niso plačevali, kot nadomestilo za delo so mu nudili hrano in stanovanje. Zmotno je presodilo, da ni izpolnjen dejanski stan po določbah 125. in 4. točke 1. odstavka 135. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ – Ur. l. SFRJ, št. 51/64, 56/65, 14/66, 1/67, 18/67, 31/67, 54/67, 17/68, 32/68, 55/68, 11/69, 56/69, 47/70, 60/70, 15/71, 16/71 in 60/71) za čas do 31. 12. 1972 in iz določb 48. in 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 35/72, 18/76, 58/76, 22/78 in 74/80) za obdobje od 1. 1. 1973 dalje. Čas, prebit v delovnem razmerju po določbi 126. člena TZPZ se šteje v zavarovalno dobo, ne glede na dejstvo, da delavec ni bil prijavljen v obvezno pokojninsko zavarovanje in ne glede na plačilo prispevkov. Za priznanje zavarovalne dobe zadostuje obstoj delovnega razmerja, takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sklepu VIII Ips 140/07 z dne 17. 6. 2008 ter v sodbi VIII Ips 122/96 z dne 11. 2. 1997. Tožniku bi sodišče moralo priznati v pokojninsko dobo obdobja, kolikor se ne prekrivajo z drugimi delovnimi razmerji v obravnavanem obdobju, o čemer so podatki na voljo v delovni knjižici. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V postopku sicer ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti, vendar pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zmotno je tudi uporabilo materialno pravo.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je potrebno natančneje ugotoviti dejansko stanje, predvsem s ponovnim zaslišanjem tožnika, zato je na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP razpisalo obravnavo.

Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja po 187. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) obsega čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah ZPIZ-1 ter čas, dopolnjen do uveljavitve ZPIZ-1, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, razen če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je glede na čas, za katerega tožnik uveljavlja priznanje pokojninske dobe, zahtevo presojati po Temeljnem zakonu o pokojninskem zavarovanju, ki se je uporabljal od 1. januarja 1965 do 31. decembra 1972, za čas od 14. 7. 1972 dalje pa po Zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po 4. točki 1. odstavka 135. člena TZPZ se v zavarovalno dobo všteva čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom, kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih in sicer ves čas delovnega razmerja s polnim delovnim časom. Po 1. odstavku 50. člena ZTPPIZ se je od 14. 7. 1972 v zavarovalno dobo všteval ves čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu s polnim delovnim časom.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni imel statusa zaposlenega in formalno ni sklenil delovnega razmerja. Za takšne primere je Vrhovno sodišče RS v več sodbah zavzelo stališče, da vštevnost nekaterih obdobij v zavarovalno dobo ni bila pogojena s prijavo v zavarovanje in praviloma tudi ne s plačilom (predhodnim ali naknadnim) prispevkov. Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje, nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa takega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. V sodbi opr. št. VIII Ips 137/07 z dne 18. 11. 2008 je glede elementov delovnega razmerja ob delu na kmetiji zavzelo stališče, da takšno delo ni vezano na 8 urni delavnik, na čas počitka in odmorov v smislu, da bi bilo mogoče iz tega sklepati na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je na kmetiji F.S. delal po dogovoru z lastnikom nepretrgano in celo več kot polni delovni čas od začetka septembra 1967 do odhoda na služenje vojaškega roka dne 25. 3. 1971. Po navodilih lastnika in gospodarja na kmetiji je opravljal vsa dela, po potrebi je pomagal tudi v gospodinjstvu. Takšno delo, ki se je opravljalo pod nadzorom lastnika kmetije ima vsekakor značilnosti delovnega razmerja. Trajnost dela od septembra 1967 do 25. 3. 1971 sta potrdili že v predsodnem upravnem postopku zaslišani priči T.S. in P.V.

Na ugovor tožene stranke, da manjka in ni dokazan bistveni element delovnega razmerja - dogovorjeno plačilo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik prejemal plačilo pretežno v naravi. Zagotovljena sta mu bila hrana in stanovanje, občasno obleka, za potne stroške pa mu je delodajalec dal tudi denar oz. gotovinsko plačilo. Delovna razmerja delavcev pri zasebnikih je od 30. 12. 1966 urejal Zakon o delovnih razmerjih delavcev, ki delajo pri zasebnih delodajalcih (Ur. l. SRS, št. 41/1966), ki je v 18. členu določal, da je osebni dohodek lahko deloma v naravi, pri čemer del dohodka, ki se izplačuje v denarju, ne sme biti manjši od minimalnega osebnega dohodka. Glede načina in višine plačila pa je potrebno upoštevati tudi, da je šlo, kot je tožnik izpovedal, za preživetje, saj si drugačnega dela zaradi zdravstvenih težav ni mogel priskrbeti. Plače oz. osebnega dohodka v denarju ni zahteval, ker delodajalec takšnega plačevanja ni zmogel. Po Temeljnem zakonu o osebnem dohodku, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove in osnove za plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje delavcev (Ur. l. SFRJ, št. 29/1966) so se pod določenimi pogoji za izračun pokojninske osnove upoštevali tudi prejemki v naravi, če so pomenili sestavni del delavčevega osebnega dohodka (4. točka prvega odstavka 3. člena). Obdobje dela po dopolnjenih 15 letih starosti, torej od 5. 9. 1967, na kmetiji F.S. v trajanju 2 leti 10 mesecev in 27 dni je zato tožniku potrebno priznati v pokojninsko dobo.

Pogoj za priznanje dela na kmetiji v pokojninsko dobo od 13. januarja 1970 do 4. 9. 1970 ni izpolnjen, ker iz tožnikove delovne knjižice, priložene v upravnem spisu ter iz pregleda skupne pokojninske dobe iz matične evidence tožene stranke izhaja, da je bil tožnik tedaj v delovnem razmerju v Rudniku ... in v podjetju I. ..., obrat D.

Tudi za kasnejše obdobje, po vrnitvi s služenja vojaškega roka, od 25. 6. 1971 dalje, pogoji za priznanje časa dela na kmetiji A.H. niso izpolnjeni. Iz tožnikove delovne knjižice, priložene v upravnem spisu ter iz pregleda skupne pokojninske dobe iz matične evidence tožene stranke izhaja, da je bil tožnik od 8. 6. 1971 dalje večkrat za krajše obdobje v delovnem razmerju pri različnih delodajalcih. Pri delu na kmetiji A.H. zaradi vmesnih prekinitev očitno ni šlo za trajno razmerje, ki bi ga zaradi stalnosti dela bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem. Za to obdobje tožnik, razen njegove izpovedi, ni predlagal nobenega dokaza za trditev, da je delo na omenjeni kmetiji mogoče enačiti z delovnim razmerjem. Na kmetijo je prišel k svojemu tedanjemu dekletu, domači hčeri, s katero se je kasneje poročil. Zaradi pogostih kratkotrajnih vmesnih zaposlitev (v obdobju od 8. 6. 1971 do konca leta 1975 jih je bilo po podatkih iz delovne knjižice devet) v razmerju med tožnikom in lastnico kmetije ni bilo razmerja, ki bi imelo bistvene elemente delovnega razmerja. Tožnik se je v tem obdobju občasno zaposlil pri drugih delodajalcih, očitno z namenom, da zasluži tudi denarno plačilo. Tožnikovega dela na kmetiji A.H. s prekinitvami, upoštevajoč izvedene dokaze, ni mogoče enačiti z delovnim razmerjem, šlo je le za občasno pomoč pri kmečkih delih, sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva, da se mu čas od 25. 6. 1971 do leta 1975 prizna kot pokojninska doba.

Sodišče druge stopnje je na podlagi prve alinee 358. člena ZPP, po odpravi kršitev v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo.

Zaradi delne ugoditve pritožbi in spremembe prvostopenjske sodbe, je sodišče druge stopnje spremenilo tudi izrek o povračilu stroškov postopka in delno ugodilo zahtevku za povračilo pritožbenih stroškov. Od priglašenih stroškov po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) ni priznalo nagrade za obrazloženo vlogo med postopkom, ker iz sodnega spisa ne izhaja, da jo je tožnik vložil. Od ostalih stroškov, ki obsegajo tudi nagrado pooblaščenki, postavljeni za nudenje brezplačne pravne pomoči, pa je, ob upoštevanju obdobja priznanja pokojninske dobe v razmerju do celotnega zahtevanega obdobja, priznalo 35 % zahtevanih stroškov.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 454/2015
• VDSS sodba Psp 227/2016
• Sodba VIII Ips 137/2007