VDSS sodba Psp 210/2010

Jedro

Ker se invalidnost v socialnem sporu presoja glede na stanje, kot je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, je odločitev toženca, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ker je popolnoma nezmožna za delo, pravilna, kljub tem, da se je njeno stanje oziroma delazmožnost po dokončnosti odločbe lahko spremenila oziroma izboljšala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 2. 7. 2008 in št. ... z dne 25. 1. 2008 ter da se tožnici prizna II. kategorija invalidnosti od 25. 10. 2007 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je izvedenec ugotovil, da se je stanje v zadnjih treh letih ublažilo in da je tožnica sedaj zmožna opravljati tudi kompleksnejša dela in vzdrževati miselni napor. Izvedenec je ocenil, da svoje delo lahko opravlja v obsegu največ 4 ure na dan z vmesnimi odmori. Mnenje je podal glede na čas izpred treh let, torej v zvezi s psihološkim izvidom z dne 6. 4. 2006. Dejansko pa se ni natančno opredelil do stanja v mesecu juliju 2008. Tudi če bi sprejeli materialno pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je odločilno stanje v času izdaje odločb, tožnica meni, da odločitev ni pravilna. Pomembno je, da je sedaj sposobna za delo v polovičnem delovnem času in je za tako delo bila sposobna tudi že v letu 2008. Če je sodišče menilo, da je izvedensko mnenje nepopolno, bi moralo samo zahtevati dopolnitev mnenja ali izvesti dodatno zaslišanje izvedenca. Glede zdravstvenega stanja je bilo vseskozi zaznati napredek in izboljšanje, zato tudi stanje v mesecu juliju 2008 ni bilo enako, kot je bilo razvidno iz izvida z dne 6. 4. 2006. V spisu tako ni nobenega podatka o tem, kakšno je bilo tožničino stanje v času dokončnosti odločbe, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi v skladu z načelom materialno procesnega vodstva moralo poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, pri tem pa stranke opozoriti na morebitne nepopolne navedbe ali dokaze. Če je sodišče ocenilo, da določena okoliščina ni zadosti razjasnjena, bi na to moralo opozoriti tožnico in jo pozvati k temu, da svoje trditve ali dokaze dopolni. V socialnih sporih je namreč eno od glavnih načel, načelo materialne resnice. Ker je sodišče ob zaključku obravnave vedelo, da mnenje izvedenca ni popolno in ker na to ni opozorilo tožnico, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP). Omenjeno je tudi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Gre za sodbo presenečenja, s čimer je sodišče poseglo tudi v ustavno pravico tožnice do sodnega varstva. Tožnica je vseskozi zatrjevala, da je bila tudi v letu 2008 sposobna za delo s polovičnim delovnim časom. Sodišče ne bi smelo slediti oceni invalidske komisije II. stopnje z dne 30. 4. 2008 in dopolnitvi tega mnenja z dne 23. 6. 2009, saj tudi v teh mnenjih ni razvidno, kakšno je dejansko stanje na dan izdelave mnenj. Razlogi o odločilnih dejstvih so si tako v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Komisija je organ toženca in je torej zainteresirana, da njene odločitve ostanejo nespremenjene. Toženec bi moral biti vesel, da tožnica ne pristane na I. kategorijo invalidnosti in da še želi delati, ne pa, da se takšnim zahtevkom upira. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti postopkovnih določb, na katere opozarja tožnica v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca opr. št. ... z dne 2. 7. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 1. 2008, s katero je toženec odločil, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter da ima pravico do invalidske pokojnine od 25. 10. 2007 dalje. Toženec je še odločil, da ima tožnica pravico do akontacije pokojnine v višini 220,00 EUR na mesec, ki se ji izplačuje od prvega naslednjega dne po odjavi iz zavarovanja in izbrisa s.p. iz registra dejavnosti ter da bo kontrolni pregled potreben v mesecu oktobru 2008. Tožnica je s tožbo zahtevala odpravo omenjenih odločb ter da se jo od 25. 10. 2007 dalje razvrsti v II. kategorijo invalidnosti.

Skladno z 2. alinejo 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Tožnica sicer ni postavila konkretnega zahtevka glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja, temveč šele v pritožbi navaja, da je bila že v letu 2008 sposobna za delo v polovičnem delovnem času. Pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega pa skladno s 1. odstavkom 93. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije in zavarovanec pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa. V tem primeru je bil že sam tožbeni zahtevek pomanjkljiv oziroma nejasen, vendar bi bilo omenjeno za rešitev v sporni zadevi odločilno le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ob presoji odločb toženca ugotovilo, da sta bili omenjeni odločbi nepravilni oziroma nezakoniti. Za odločitev je bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času vodenja postopka pri tožencu, torej v času do izdaje dokončne odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Glede na izrek izpodbijane dokončne odločbe je torej v zadevi odločilno vprašanje, ali je bila tedaj pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Kot to izhaja iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 30. 4. 2008, je pri tožnici od 25. 10. 2007 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna opravljati organizirano pridobitno delo. Glavna bolezen, ki je bistveno vplivala na invalidnost, je organska osebnostna motnja. V bistvu enako mnenje je pred tem podala že invalidska komisija I. stopnje dne 25. 10. 2007. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pridobilo še dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, od katere je zahtevalo, da tožnico osebno pregleda ter na podlagi dodatnih izvidov ter ob sodelovanju ustreznih specialistov glede na tožničine zdravstvene težave, ponovno poda mnenje o preostali delovni zmožnosti. V dopolnilnem mnenje invalidska komisija II. stopnje ponovno ugotavlja, da gre pri tožnici za organsko osebnostno motnjo ter za stanje po prebolelih sepsah in poškodbah glave ter za pogoste recidivne migrene. Tudi iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje izhaja, da je pri tožnici še nadalje podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo še sodnega izvedenca dr. E.B., specialista klinične psihologije. Iz mnenja, datiranega z dne 12. 11. 2009 izhaja, da so se tožničine kognitivne motnje po prebolelih sepsah v zadnjih treh letih ublažile v tolikšni meri, da je sedaj zmožna opravljati tudi kompleksnejša intelektualna dela in vzdrževati miselni napor, kot je to potrebno za poklic samostojne novinarke. Delo pa lahko opravlja le v omejenem časovnem obsegu, največ 4 ure na dan z vmesnimi odmori.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodni izvedenec povsem jasno odgovoril na zastavljeno vprašanje, glede tožničine delovne zmožnosti. Njena delovna zmožnost se je izboljšala šele v sedanjem času. Gre namreč za postopno izboljševanje njenih kognitivnih funkcij, kar je nenazadnje potrdila tudi sama tožnica, zaslišana kot stranka v postopku, ko je izpovedala, da od ocene invalidske komisije II. stopnje dalje opaža, da je prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja. Iz izvedenega dokaznega postopka torej ne izhaja, da bi bila odločitev toženca nepravilna oziroma nezakonita, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca utemeljeno zavrnilo.

Glede sprememb v zdravstvenem stanju po izdaji dokončne odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem prve stopnje, pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, ugotavlja, da gre za novo dejansko stanje, ki je lahko le predmet novega postopka pri tožencu. Sodišče namreč nima nobene pravne podlage, da bi samo presojalo nova dejstva, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe. O tem mora najprej odločiti toženec z novo odločbo, s tem, da uvedbo postopka lahko zahteva tožnica sama ali preko svojega osebnega zdravnika.

Glede ostalih pritožbenih navedb in sicer, da gre za nepopolno izvedensko mnenje, ter da bi moralo že sodišče samo zahtevati dopolnitev mnenja oziroma izvesti dodatno zaslišanje izvedenca, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje očitno ocenilo, da je izvedenec odgovoril na zastavljeno vprašanje sodišča, razen tega pa je tožnica tudi sama v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2009 izrecno navedla, da izvedensko mnenje v celoti sprejema ter da ne predlaga njegove dopolnitve. V tem primeru tudi ne gre za sodbo presenečenja, saj izvedenec v mnenju nikjer ne ugotavlja, da bi bila tožnica že v času do izdaje dokončne odločbe zmožna opravljati delo v skrajšanem delovnem času, temveč je po njegovem mnenju šele sedaj podana taka zmožnost. V tem primeru tudi ne gre za nasprotja o odločilnih dejstvih in torej tudi ne za bistveno kršitev določb postopka v smeri, kot se zavzema tožnica.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1276/2004
• VDS Sodba Psp 80/2000
• VDS Sodba Psp 229/95