VDSS sklep Psp 199/2010

Jedro

Ker je bila tožniku, ki je s tožbenim zahtevkom kot vzrok invalidnosti I. kategorije namesto bolezni uveljavljal poklicno bolezen in ki je s predlogom za izdajo začasne odredbe predlagal, da se mu začasno izplačuje akontacija invalidske pokojnine, ta akontacija že odmerjena z dokončno, pravnomočno in izvršljivo odločbo toženca, s katero je bilo odločeno tudi, od kdaj dalje se mu le-ta izplačuje, njegov predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Akontacija invalidske pokojnine niti ni predmet glavnega spora, temveč je lahko le predmet upravne izvršbe, zaradi česar bi bilo tožnikov predlog treba celo zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, da je toženec v skladu z 260. členom ZPIZ-1 dolžan v osmih dneh od izdaje začasne odredbe izdati nalog za izplačevanje akontacije na invalidsko pokojnino tožnika v znesku 350,00 EUR mesečno in sicer za obdobje od 8. 7. 2007 dalje do dokončne odmere invalidske pokojnine, v nasprotnem primeru bo navedeni nalog nadomestila izdana začasna odredba z izvršilnim učinkom.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sporno, da je spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti in da tudi ni sporno, da je tožniku kot invalidu I. kategorije invalidnosti z odločbo toženca z dne 4. 2. 2009 priznana pravica do invalidske pokojnine od 8. 12. 2008 dalje in da se mu začasno do končne odmere pokojnine, izplačuje akontacija v znesku 350,00 EUR na mesec, s pričetkom izplačevanja od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tudi višina odmerjene akontacije ni sporna. S tožbo, ki je pri naslovnem sodišču vložena dne 25. 5. 2009 tožnik izpodbija le ugotovljeni vzrok invalidnosti in je postavil tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni in ne bolezni. Navaja, da je z dnem prenehanja zavarovanja in z opustitvijo začasnega izplačevanja odmere akontacije, tožnik ob pravico do socialne varnosti po 50. členu Ustave Republike Slovenije in ob pravico do zdravstvenega varstva po 51. členu Ustave. Iz razlogov socialne in zdravstvene ogroženosti je tožnik dne 14. 7. 2009 in 18. 2. 2010 vložil zahtevo pri tožencu za izplačevanje odmerjene akontacije. Iz neutemeljenih in zgolj iz pravno formalističnih razlogov, toženec na vloženi zahtevi ni reagiral. Iz tega razloga je tožnik dne 12. 3. 2010 vložil pri naslovnem sodišču predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče naložilo tožencu izdajo naloga za izplačevanje akontacije. Toženec v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje s trditvijo, da dokončna odločba ni izvršljiva in pravnomočna v smislu 3. odstavka 262. člena ZPIZ-1, v zvezi z 2. odstavkom 225. člena ZUP zaradi korelativnega odnosa uveljavljanih tožnikovih pravic. Tožnik navaja, da z vloženo tožbo ne izpodbija kategorije invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine od 8. 12. 2008, kakor tudi ne odmerjene akontacije v znesku 350,00 EUR. Vse navedeno je jedro tožnikovih pravic, ki so mu že priznane. Navedene pravice oziroma točke po dikciji 2. odstavka 225. člena ZUP, so vsebinsko ločljivi deli izreka upravnih odločb. Iz tega razloga tožnik trdi, da so v navedenem obsegu upravne odločbe dokončne in pravnomočne, kar pomeni tudi izvršljive. Sklicuje se na 5. člen in 260. člen ZPIZ-1 ter 3. odstavek 262. člena zakona, ki ga je potrebno interpretirati v povezavi z 260. členom. Meni, da toženec, kakor tudi sodišče, zmotno razlagata določbo 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, kakor tudi določbi 270. člena in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen tudi po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Iz izpodbijanih upravnih odločb toženca je nedvoumno, da tožnikova terjatev v že odmerjeni akontaciji zanesljivo obstoji in po 3. odstavku 270. člena ZIZ tožnik kot upnik niti ni dolžan izkazovati nevarnosti, da bi toženec, dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel škodo. Pravno je zgrešeno sklicevanje sodišča na 272. člena ZIZ. Tudi v primeru eventualno ugotovljenih preplačil in obratno, 275. člen ZPIZ-1 varuje interes toženca, kot tudi tožnika. Zmotno je tudi stališče naslovnega sodišča, da gre v konkretnem sporu za ugotovitveno tožbo. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni oziroma razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti glede drugih očitanih kršitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče navaja naslednje.

Po naravi stvari je začasna odredba sredstvo zavarovanja denarne ali nedenarne terjatve do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Namen začasnih odredb je, da se še pred izdajo končne odločbe z njimi doseže zavarovanje obstoječega stanja tako, da med samim postopkom ne bi prišlo do spremembe, ki bi onemogočala kasnejšo izvršbo, zato v postopku izdaje začasnih odredb zadoščajo že verjetno izkazana dejstva. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega ali upravnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Takšna sodna odločba ima učinek sklepa o izvršbi. Vendar pa je začasna odredba dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke.

O predlogu za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi določbe 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), po kateri lahko sodišče med postopkom tudi na predlog stranke, med drugim odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Skladno z določbo 4. odstavka iste določbe 70. člena ZDSS-1 pa je upoštevalo še določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 40/2004, prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZIZ) konkretno določbo 1. odstavka 272. člena, ki se nanaša na nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da je v konkretni zadevi spor o glavni stvari presoja dokončne odločbe toženca št. 4145790 z dne 15. 4. 2009, v zvezi s prvostopno odločbo št. 24 4145790 z dne 4. 2. 2009 in sicer glede vzroka nastale I. kategorije invalidnosti, ker tožnik kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, kar nedvomno ni dajatveni zahtevek, čeprav so končne posledice res denarne. Vendar končne posledice nastopijo šele potem, ko je odločeno tudi o glavni stvari oziroma z izvršljivo odločbo.

Po 272. členu ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev nastala in da je izpolnjena še ena izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku citirane določbe ZIZ. Sodišče sme v zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (273. člen ZIZ) in v sklepu, s katerim izda začasno odredbo, odloči tudi, koliko časa odredba traja.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je namen začasnih odredb dejansko zavarovanje zahtevka (terjatve) še pred končanim postopkom in da začasne odredbe praviloma ni mogoče predlagati v zavarovanje tožbe z ugotovitvenim zahtevkom oziroma takoimenovanih ugotovitvenih upravičenj, ker ne vsebuje dajatvenega zahtevka, ki bi ga bilo mogoče izvršiti. Izjema so le tiste ugotovitvene tožbe, pri katerih je potrebno zaradi preprečitve težko nadomestljive škode, neko sporno razmerje začasno urediti, da se namen sodnega varstva ne bi izjalovil. Tako tudi ustavno sodišče v odločbi št. Up 275/97 z dne 16. 7. 1998. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem sporu za ugotovitveno tožbo, pri kateri tudi izdaja regulacijske začasne odredbe ne pride v poštev. V zvezi z vprašanjem, ali gre v konkretnem primeru za denarno ali nedenarno terjatev, je pritožbeno sodišče že uvodoma poudarilo, da je spor o glavni stvari v konkretni zadevi vzrok nastale I. kategorije invalidnosti, ne pa sama kategorija invalidnosti in datum njenega nastanka, kakor tudi odločitev toženca v preostalem delu odločbe glede akontacije invalidske pokojnine in pričetka njenega izplačevanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odločitev toženca, da se začasno, do končne odmere pokojnine, izplačuje akontacija v znesku 350,00 EUR na mesec in da se izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, postala dokončna in pravnomočna. Tudi pritožba pravilno navaja, da v konkretnem primeru vsa navedena dejstva niso sporna, torej, da ima tožnik priznano pravico do invalidske pokojnine od 8. 12. 2008, da se mu začasno, do končne odmere pokojnine izplačuje akontacija v znesku 350,00 EUR na mesec, s pričetkom izplačevanja od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja in da tudi ni sporna odmerjena akontacija. Ker vsa navedena dejstva niso sporna in kar je bistveno, niso predmet glavnega spora, tudi ne morejo biti predmet začasne odredbe, ampak kvečjemu predmet upravne izvršbe. Zato bi sodišče prve stopnje takšen predlog za izdajo začasne odredbe, moralo celo zavreči. Sodišče prve stopnje bi glede na 70. člena ZDSS-1 z začasno odredbo lahko (v kolikor ne bi šlo za ugotovitveni zahtevek) odložilo izvršitev upravne odločbe le v delu, ki se nanaša na vzrok ugotovljene invalidnosti, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Poleg tega pa bi tožnik moral obstoj terjatve (glede vzroka) dokazati ali vsaj izkazati za verjetno in sicer o tem, da je toženec nezakonito odločil z izpodbijano dokončno odločbo, da je vzrok ugotovljene invalidnosti bolezen.

Ker so pritožbene navedbe v zvezi s 70. členom ZDSS-1 neutemeljene, vse ostale pritožbene navedbe pa se nanašajo izključno le na predlog za izplačilo akontacije na invalidsko pokojnino v višini 350,00 EUR, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 67/2020
• VSC sklep Cp 203/2015
• VDSS sklep Pdp 711/2013