VDSS sodba Psp 185/2010

Jedro

Ustavno sodišče je razveljavilo 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem so zavarovanci iz 15. in 16. člena tega zakona (samozaposleni in kmetje) pridobili pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja le v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa so uveljavili pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če so izpolnjevali pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic. Zato je odločitev toženca, da tožnik kot samostojni podjetnik in kot invalid III. kategorije, katerega delovna zmožnost je zmanjšana za manj kot 50 % in je s polnim delovnim časom zmožen za drugo lažje delo z določenimi omejitvami, na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 nima pravic iz invalidskega zavarovanja, nepravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

„Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 5. 2008 in št. ... z dne 22. 9. 2008 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 294,81 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbe v višini 210,68 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 5. 2008 in iste opravilne številke z dne 22. 9. 2008 ter da se ugotovi, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 29. 5. 2008 dalje in da je toženec dolžan tožniku v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odmeriti invalidsko pokojnino, do odmere pa izplačevati akontacijo pokojnine v znesku 333,83 EUR mesečno ter mu povrniti stroške postopka. Nadalje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na odpravo že citiranih odločb toženca ter da se ugotovi, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 29. 5. 2008 dalje in da mu je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odmeriti invalidsko pokojnino, do odmere pa izplačevati akontacijo invalidske pokojnine in mu povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje zaključek, na podlagi katerega je zavrnilo tožbeni zahtevek, v celoti naslonilo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v ... Tožnik je tekom sodnega postopka podanemu izvedenskemu mnenju nasprotoval ter predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja. Dopolnitev, ki jo je napravil izvedenski organ je takšna, da je za predmetni postopek povsem neuporabna, saj izvedenski organ ni odgovoril na konkretna vprašanja tožnika. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik sicer ni zmožen za opravljanje poklica voznika v smislu tega, da tožnik ni zmožen za voznika kamiona in tudi ne kakšnega drugega vozila, je pa s polnim delovnim časom sposoben za lažje delo, brez stalnega pripogibanja, pogostega prenašanja bremen nad 9 kg, prisilne drže in izpostavljanja vibracijam, kar ustreza III. kategoriji invalidnosti. Tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2009 sodišču predlagal, da pozove izvedenski organ k dopolnitvi izvedenskega mnenja tako, da odgovori, koliko je v času delovnika takih opravil, ki jih lahko opravi in koliko je takih opravil, ki jih ne more opraviti. Če bi izvedenski organ opravil ogled delovnega mesta, bi zagotovo prišel do zaključka, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 % in so tako pri tožniku podani pogoji za priznanje II. kategorije invalidnosti. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, na kar je tožnik opozoril tudi na naroku dne 15. 1. 2010. Ker je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP in s tem zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je v posledici takšnega ravnanja tudi napačno uporabilo materialno pravo, s tem, ko je odločilo, da tožnik ni upravičen do priznanja II. kategorije invalidnosti s pravico do poklicne rehabilitacije, saj tožnik še ni dopolnil 50 let starosti. Če bi sodišče prve stopnje z zadostno mero skrbnosti ocenjevalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, bi zagotovo prišlo do pravilnega materialnopravnega zaključka, da je tožnikov podredni tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, tožencu pa naloži v plačilo stroške postopka z vtoževanimi obrestmi. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 22. 9. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 5. 2008, s katero je toženec odločil, da se zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

Tožnik je zavarovan po 15. členu ZPIZ-1, torej kot samostojni podjetnik posameznik po Zakonu o gospodarskih družbah opravlja pridobitno dejavnost. Zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da opravlja dejavnost prevozništva – prevoz mleka. Tudi iz izpisa iz poslovnega registra Slovenije izhaja, da ima tožnik registrirano firmo: A. J.Š. s. p.. Nadalje je iz dokumentacije v upravnem spisu razvidno, da ima tožnik IV. stopnjo izobrazbe – srednja poklicna šola tehnične – prometne smeri. Toženec je v predsodnem postopku upošteval, da tožnik opravlja delo „poklicni voznik“. Tožnik je s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

ZPIZ-1 v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, nadalje zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Tudi po stališču pritožbenega sodišča v sporni zadevi pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni in so glede tega pritožbene navedbe neutemeljene. Vprašanje invalidnosti je sodišče razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v ... Iz mnenja, datiranega z dne 29. 9. 2009, ki sta ga podala specialist nevrolog in specialist ortoped izhaja ugotovitev, da gre pri tožniku za degenerativno okvaro tako vratne kot ledvene hrbtenice, vendar ne tako hude stopnje, da bi bilo potrebno kirurško zdravljenje in tudi ne tako hude stopnje, da ne bi bil sposoben za nobeno delo. Za lažje razgibano delo z omejitvami je vsekakor sposoben. Po oceni izvedenskega organa je torej pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Za voznika kamiona ni sposoben, tudi ne za voznika kakšnega drugega vozila. S polnim delovnim časom pa je sposoben za drugo lažje delo, kjer ne bo stalnega pripogibanja, pogostega prenašanja bremen nad 9 kg, kjer ni prisilne drže ali pa izpostavljanja vibracijam. Glede na mnenje izvedenskega organa je pri tožniku ustrezna ocena III. kategorije invalidnosti.

Glede na mnenje izvedenskega organa pri tožniku nikakor še ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Komisija je po proučitvi medicinske dokumentacije v spisu in na podlagi osebnega pregleda ugotovila, da je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost in da torej ne gre za stanje, kakršno je opredeljeno v že citirani 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Nenazadnje tudi tožnik sam v pritožbi niti ne uveljavlja več razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, temveč predlaga pritožbenemu sodišču, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku (iz tožbe izhaja, da je kot podredni tožbeni zahtevek uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine). Sodišče prve stopnje je sicer sprejelo izvedensko mnenje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, vendar tudi v primeru, če bi bila podana II. kategorija, kot je to uveljavljal tožnik, glede na to, da v času vodenja postopka pri tožencu še ni dopolnil 50 let starosti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine in so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Glede priznanja pravice do poklicne rehabilitacije, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik omenjenega v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni uveljavljal. Za presojo zadeve v pritožbenem postopku je namreč odločilen tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen pred sodiščem prve stopnje.

Ker je bila pred sodiščem prve stopnje predmet presoje dokončna odločba toženca, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje kot pravilno in zakonito potrdilo omenjeno odločbo, nepravilno uporabilo materialno pravo. Toženec je namreč zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnil ob sklicevanju na 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic. Navedena določa je bila v presoji pred Ustavnim sodiščem RS. Z odločbo št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010 je ustavno sodišče odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Državnemu zboru je naložilo, da je ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče v omenjeni odločbi ugotavlja, da je delavec invalid III. kategorije, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, lahko pa še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, upravičen do pravice do premestitve (91. člen ZPIZ-1) ter pravice do nadomestila za invalidnost (92. in 94. člen ZPIZ-1). Če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, pa mu ob izpolnjevanju starostnega pogoja pripada tudi invalidska pokojnina (3. alineja 67. člena ZPIZ-1). Če pa je pri samozaposlenem oziroma kmetu ugotovljeno, da ni več sposoben opravljati svojega dela kot kmet oziroma dela, ki ga je opravljal kot samozaposleni, lahko pa opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ZPIZ-1 kmetu oziroma samozaposlenemu ne daje nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po mnenju Ustavnega sodišča je torej očitno, da je obseg pravic (raven varstva) primerjanih zavarovancev bistveno različen. Razlog za tako razlikovanje po oceni ustavnega sodišča ni izkazan. Dejstvo, da gre za različno naravo dejavnosti in da morajo biti zato pravice prilagojene naravi dejavnosti, ni razumen razlog za ugotovljeno neenako obravnavanje. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave. Ker odločitev toženca temelji na določbi, za katere je ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca, opr. št. ... z dne 29. 5. 2008 in opr. št. ... z dne 22. 9. 2008 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 1. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1). Toženec bo najprej razčistil vprašanje, ali tožnik še lahko dela v svojem poklicu ter kakšna je njegova preostala delovna zmožnost, nato pa bo odločil o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, upoštevaje že citirano odločbo ustavnega sodišča.

Ker tožnik z zahtevkom za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pred sodiščem sicer ni uspel, je pa bila potrebna njegova tožba, saj je odločba toženca nepravilna in nezakonita, je pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov postopka upoštevalo, da je z zahtevkom delno uspel. Sodišče je torej ob upoštevanju 2. odstavka 154. člena ZPP priznalo polovico s strani pritožbenega sodišča odmerjenih in priznanih priglašenih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljnjem besedilu: OT) je za vložitev tožbe priznalo 300 točk, za prvo pripravljalno vlogo 225 točk, za drugo pripravljalno vlogo 225 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 300 točk, skupaj torej 1050 točk. Nadalje je priznalo materialne stroške in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk ter še 1 % od presežka nad 1000 točk, skupaj torej 20,5 točke ter 20 % DDV. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR skupaj odmerjeni stroški znašajo 589,63 EUR, polovica tega zneska pa 294,81 EUR. Omenjeni znesek je dolžan toženec plačati tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je pritožbeno sodišče zahtevek za povračilo stroškov postopka zavrnilo, saj tožnik ni izkazal nastanka vseh priglašenih stroškov oziroma so bili ti priglašeni v nasprotju z OT.

Glede pritožbenih stroškov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s pritožbo uspel, zato je priznalo stroške v višini 375 točk za vložitev pritožbe, 2 % za materialne stroške ter 20 % DDV. Skupaj je priznalo 459 točk oziroma 210,68 EUR. Omenjeni znesek je dolžan na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP tožniku plačati toženec v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 130/2009
• VDSS sodba Psp 94/2011
• VDSS sodba Psp 79/2011