VDSS sodba Psp 182/2010

Jedro

Odločitev hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, po kateri je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, ne vpliva na oceno invalidnosti v Sloveniji, saj se le-ta ugotavlja po slovenskih predpisih, po katerih pa pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti oziroma priznanje pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 5. 2008 in odločba št. ... z dne 11. 2. 2008 in se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nadalje navaja, da je obrazložitev zapletena in nerazumljiva, zato se sodba ne da preizkusiti. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da se „Rješenje“ v postopku ni upoštevalo, ker gre za listino v tujem jeziku, saj meni, da je dovolj razumljiva, poleg tega so v njej navedena le strokovna vprašanja. Meni tudi, da je sodišče napačno zaključilo, da pri tožniku ni nobenih sprememb v zdravstvenem stanju glede na ugotovitve invalidskih komisij. Dejansko obstajajo v njegovem zdravstvenem stanju velike spremembe, katerih komisiji očitno nista mogli ugotoviti, ne glede na to, v kakšni sestavi sta nastopali. Opozarja tudi na to, da tožnik novejše zdravstvene dokumentacije nima. Tožnik je povedal, da ima številne težave z glavoboli, nespečnostjo, da ne sme napraviti nobenih hitrih gibov z glavo, ker bi v tem primeru takoj prišlo do vrtoglavice, da ga bolijo vsi sklepi, da ima bolečine po vsem telesu, da je popolnoma izgubil grobo in fino moč v desni roki, se zelo hitro utrudi, itd. Zaradi navedenega je bil na Hrvaškem razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Meni, da je njegovo zdravstveno stanje takšno, da opravičuje drugačno odločitev, kot sta jo podali invalidski komisiji. Pravočasno je tudi zavzel stališče do dopolnilnega mnenja invalidske komisije, saj se le-ta sploh ni opredelila do dejstva, da je bil na Hrvaškem že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, zaradi česar je tudi predlagal, da sodišče angažira sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi po osebnem pregledu in na podlagi vse medicinske dokumentacije zavzel drugačno stališče, kot sta ga zavzeli obe invalidski komisiji. Ugotovitve in navajanja sodišča, da tožnik zgolj pavšalno navaja, da je njegovo zdravstveno stanje slabše, kot ga je ugotovila invalidska komisija ter da ni predložil nobenega izvida, so napačna in zgrešena. Prav zaradi ugotovitve in potrditve nestrokovnosti mnenj invalidskih komisij, je pravočasno predlagal ustreznega strokovnjaka medicinske stroke. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da odločitev pristojnega hrvaškega organa, da je tožnik invalid I. kategorije, v Sloveniji nima nobenega vpliva. Tožnika so na Hrvaškem pregledali in njegovo delovno zmožnost ocenjevali številni vrhunski strokovnjaki, ki so prišli do stališča, da je pri njem podana invalidnost I. kategorije. Meni, da bi ustrezni izvedenec medicine dela, prometa in športa zavzel stališče, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti. Postavitev izvedenca je zato nujna, invalidska komisija pa tudi ni popolnoma neodvisna. Prav tako se ne strinja z obrazložitvijo, da zaradi različnosti predpisov in strogosti prakse lahko pride do različne ocene istega primera v različnih državah, saj meni, da gre za stroga strokovna vprašanja, pri čemer se odgovori nanje ne morejo in tudi ne smejo razlikovati. Hkrati predlaga oprostitev plačila sodne takse glede nato, da bi bila s tem plačilom zmanjšana sredstva za tožnikovo preživljanje in preživljanje njegove partnerice. Priglaša še stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obrazložitev sodbe zapletena in nerazumljiva ter se je zato ne da preizkusiti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ter se jo tudi da preizkusiti, zaradi česar te navedbe niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 28. 5. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 11. 2. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti in da nima pravice do invalidske pokojnine.

Pravna podlaga za odločitev je v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po drugem odstavku istega člena se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: I. kategorijo - če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; II. kategorijo - če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50% ali več; III. kategorijo - če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Na podlagi 67. člena ZPIZ-1 pa pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid I. kategorije invalidnosti, invalid II. kategorije invalidnosti, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. ali III. kategorija invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v spisu, je bil tožnik že z odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 8. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 6. 10. 2003 dalje. Invalidska komisija I. stopnje je namreč ugotovila, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% in da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, to je varnostnik-gasilec. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, to je brez dela, kjer je potrebna dobra groba moč in spretnost desne roke, brez daljše hoje in vzpenjanja po lestvi, brez nošnje orožja. Dne 22. 12. 2006 pa je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V predsodnem postopku sta skladno z 261. členom ZPIZ-1 mnenje glede ocene invalidnosti podali najprej Invalidska komisija I. stopnje dne 5. 2. 2008 in nato tudi Invalidska komisija II. stopnje dne 12. 5. 2008. Obe invalidski komisiji sta skladni v mnenju, da je pri tožniku še nadalje od 6. 10. 2003 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti in da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je „varnostnik-gasilec“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, to je brez dela, kjer je potrebna dobra groba moč in spretnost desne roke, brez daljše hoje in vzpenjanja po lestvi, brez nošenja orožja. Kot glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost so navedene posledice možganskega infarkta, kot druga bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost pa hemiplegija, neopredeljena organska motnja osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni. Iz obrazložitve izvedenskega mnenja obeh invalidskih komisij skladno izhaja, da je bil tožnik od zadnje ocene na invalidski komisiji I. stopnje obravnavan pri nevrologu zaradi posledic možganske kapi v letu 2001 in da je v nevrološkem statusu opisano praktično identično stanje kot ob predhodnih pregledih, to je lažja desnostranska hemipareza z nekoliko oslabljeno močjo in nespretnostjo desnice. Takšno stanje še nadalje utemeljuje razbremenitev tožnika od dela, pri katerem je potrebna dobra moč in spretnost desne roke ter od daljše hoje in vzpenjanja po lestvah. S psihološkega vidika so sicer prisotni znaki psihoorganskega sindroma, ki se manifestirajo predvsem z motnjami koncentracije, mnestičnih funkcij in vizuelno motorične koordinacije ob povprečnem intelektualnem funkcioniranju. Globje psihopatologije ni. Z internističnega vidika pa je ugotovljena zadovoljiva zmogljivost kardiovaskularnega sistema, saj ob obremenitvenem testiranju ni bilo motenj ritma, prevajanja ali izrazitejše ishemične reakcije. Dodatno je invalidska komisija II. stopnje v obrazložitvi izvedenskega mnenja še navedla, da so v dodatni medicinski dokumentaciji tudi podatki o poškodbi desnega stopala, obeh kolen, po katerih se je zdravil s fizikalno terapijo, vendar opisa funkcionalnega stanja po zdravljenju v dokumentaciji niso našli.

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika in pridobilo dopolnilno mnenje Invalidske komisije II. stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo „Rješenja“, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo v skladu z 2. odstavkom 226. člena ZPP, ko navedene listine ni upoštevalo v dokazne namene, saj gre za listino v tujem jeziku, katere prevoda v slovenski jezik tožnik ni predložil, kar je tudi sicer že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Tožnik je že v predsodnem in tudi v sodnem postopku navajal fizične in psihične težave, zaradi katerih ni zmožen za pridobitno delo. Na zaslišanju je izpovedal, da ima težave z glavoboli, nespečnostjo, ne sme narediti hitrih gibov z glavo, da ne bi prišlo do vrtoglavice, bolijo ga sklepi in ima bolečine po vsem telesu. Invalidska komisija II. stopnje je v dopolnilnem mnenju z dne 3. 11. 2009, ki je bilo podano na podlagi osebnega pregleda tožnika in na podlagi preučitve celotne medicinske in delovne dokumentacije, menila, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odločilna dejstva v dani zadevi pravilno in popolno ugotovljena. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih, predvsem v dopolnilnem mnenju Invalidske komisije II. stopnje z dne 3. 11. 2009, imelo dovolj objektivizirano in strokovno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo ugotovitvam kot izhajajo iz dopolnilnega izvedenskega mnenja Invalidske komisije II. stopnje, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, kot je bila že ugotovljena z odločbo tožene stranke z dne 3. 8. 2006 in da pri tožniku ni mogoče ugotoviti takšnih zdravstvenih okvar, ki bi ga v celoti in trajno onesposabljale za opravljanje pridobitnega dela. Tožnik je sicer na podano dopolnilno mnenje podal pripombe, vendar le-te tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso bile takšne, da bi omajale prepričljivost podanega mnenja. Tožnik se namreč zgolj pavšalno ni strinjal z mnenjem, pri čemer ni konkretneje pojasnil, česa invalidska komisija ni upoštevala ali kaj je napačno ugotovila. Navedbe, da je invalidska komisija strokovno zgrešeno ocenila tožnikovo delovno zmožnost, ne prestavljajo utemeljenega razloga za postavitev izvedenca medicine dela, prometa in športa, kot je to zahteval tožnik. V skladu z 212. členom, ki se nanaša na povezanost trditvenega in dokaznega bremena, mora stranka dokazni predlog, s katerim dokazuje svoje trditve, določno opredeliti, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, česar pa tožnik kot že rečeno s pavšalnim nestrinjanjem z dopolnilnim mnenjem kot razlogom za postavitev izvedenca medicine dela, prometa in športa, ni zadostil. V zvezi s pripombami, da se Invalidska komisija II. stopnje v mnenju ni opredelila do dejstva, da je tožnik na Hrvaškem že razvrščen v I. kategorijo invalidnosti pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da navedena odločitev hrvaškega nosilca zavarovanja ne vpliva na oceno tožnikove zmožnosti za delo v Republiki Sloveniji, saj se le-ta ugotavlja na podlagi slovenske zakonodaje. Ker pa so predpisi obeh držav lahko različni, so tudi kategorizacija invalidnosti in pravice iz tega naslova lahko različne. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v drugi zadevi, vendar se nanaša na podobno pravno vprašanje (VIII Ips 205/2009). Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da prepričljivost dopolnilnega mnenja utrjujeta tudi skladni mnenji Invalidske komisije I. stopnje in Invalidske komisije II. stopnje, ki pri tožniku prav tako ne ugotavljata poslabšanja že ugotovljene III. kategorije invalidnosti. V okviru sestave Invalidske komisije I. stopnje kot tudi Invalidske komisije II. stopnje v predsodnem postopku ter tudi pri dopolnilnem mnenju so sodelovali zdravniki ustrezne specialnosti glede na tožnikove zdravstvene težave, predvsem specialist nevropsihiater, nevrolog in fiziater. Mnenja so nadalje skladna tudi v ugotovitvah glede glavne bolezni, ki bistveno vpliva na invalidnost, in sicer so navedene posledice možganskega infarkta, kot tudi glede druge bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, in sicer hemiplegija, neopredeljena organska motnja osebnosti in vedenja zaradi možganske bolezni. Glede ortopedskih težav, ki jih je navajal tožnik, pa je bilo ugotovljeno, da so še v postopku zdravljenja, zato niso bila upoštevana pri oceni invalidnosti. V zvezi s tem se tožniku pojasnjuje, da lahko na podlagi naknadno pridobljenih izvidov pri toženi stranki vloži nov predlog za oceno delovne zmožnosti.

Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na še nadalje podano III. kategorijo invalidnosti odločilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po 3. alineji 67. člena ZPIZ-1, saj do dneva izdaje dokončne odločbe še ni izpolnil pogoja starosti, kot ga za priznanje pravice do invalidske pokojnine določa navedeni člen (63 let).

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, kjer tožnik zahteva oprostitev plačila sodnih taks, se tožniku še pojasnjuje, da se v skladu z 71. členom ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanju in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 605/2008
• VDSS sodba Psp 917/2006
• VDSS Sodba Psp 43/2020