VDSS sodba Psp 180/2010

Jedro

Ker od 1. 7. 1998 dalje glede na dokončno in pravnomočno odločbo toženca, da tožnica nima pravice do denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo od 1. 7. 1998 dalje, ni bilo pravnega temelja za izplačevanje nadomestila, je tožnica, ki je to nadomestilo prejemala, dolžna preplačilo vrniti tožencu.

Določba 211. člena ZOR (enako 191. člena OZ), po kateri kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili, v primerih vrnitve preplačila ni uporabljiva, ker se nanaša na kondikcijske, ne pa tudi na verzijske zahtevke, in tudi zato, ker pomeni, da prikrajšanec, ki ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezan, in torej ni v zmoti glede obstoja obveznosti, izpolnitve ne more zahtevati nazaj, razen v primeru, da si je pridržal pravico zahtevati nazaj, oziroma v primeru, da je plačal, da bi se izognil sili.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 10. 6. 2008 in št. ... z dne 26. 3. 2008, zavrne.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in odpravilo 2. in 3. odstavek izreka odločbe toženca št. ... z dne 10. 6. 2008.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil toženec zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je tožnici nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo kljub odločbi z dne 22. 9. 1998 izplačevalo v času od 1. 7. 1998 do 31. 10. 2007. Z izplačevanjem nadomestil in letnih dodatkov je tožnici nastala korist, tožencu pa izguba, saj pravni naslov za tak premik premoženja oziroma koristi ni obstajal. Zato je tožnica na podlagi 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) preveč izplačana nadomestila dolžna vrniti po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Meni, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo napačno oprlo na določilo 191. člena OZ. Sklicuje se na sodno prakso (na primer v sodbi III Ips 84/2007), po kateri ni mogoče šteti, da je tožena stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, pa čeprav pri tem ni bila dovolj skrbna. Poudarja, da je toženec dajatve izplačeval pomotoma, ne pa vedoma in hote, zato v prikrajšanje ni privolil. Sicer pa že določba 1. odstavka 275. člena ZPIZ-1 pomeni pridržek pravice terjati nazaj. Ker je bilo z odločbo z dne 22. 9. 1998 odločeno tudi, da se izplačani zneski akontacije po 1. 7. 1998 poračunajo, si je toženec s tem pridržal pravico zahtevati izplačila nazaj, pri čemer izpostavlja odločitev v zadevi Psp 944/2005. Meni še, da stališče sodišča prve stopnje glede priznanja pravice do starostne pokojnine, ki ga je zavzelo v izpodbijani sodbi, ni v zvezi z obravnavano zadevo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Predmet tega socialnega spora je skladno z določbo 58. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 10. 8. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 26. 3. 2008, s katero je toženec ugotovil, da je dajatev - nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo (v nadaljevanju: nadomestilo) in letni dodatek, v obdobju od 26. 3. 2005 do 31. 10. 2007 preveč izplačana, da je preplačilo nastalo v znesku 12.561,40 EUR in je navedeni znesek dolžna tožnica nakazati na transakcijski račun toženca v roku 12 mesecev od prejema te odločbe, po preteku tega roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške tožnice. Gre torej za spor o tem, ali je tožnica dolžna tožencu vrniti izplačana nadomestila in letne dodatke, ki so ji bila izplačevana od 1. 7. 1998 do 30. 10. 2007 oziroma ob upoštevanju zastaranja od 26. 3. 2005 do 31. 10. 2007. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnica sicer neupravičeno obogatena, vendar je sodišče prve stopnje zaključilo, da preplačila tožencu kljub temu ni dolžna vrniti, ker si toženec, ki je vedel, da nadomestila in letnega dodatka tožnici ni dolžan izplačevati, pa ga je kljub temu izplačeval, ni pridržal pravice tega preplačila zahtevati nazaj. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila tožnici kot delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti z odločbo toženca z dne 24. 4. 1998 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 1. 5. 1998 dalje. Ta odločba je bila v reviziji odpravljena z odločbo toženca z dne 4. 6. 1998 in zadeva vrnjena tožencu v ponovni postopek. Hkrati je bilo odločeno, da se nadomestilo od 1. 7. 1998 izplačuje kot akontacija v nespremenjenem znesku. V ponovljenem postopku pa je toženec izdal odločbo z dne 22. 9. 1998, s katero je odločil, da tožnica nima pravice do nadomestila od 1. 7. 1998 dalje in se izplačani zneski akontacije po 1. 7. 1998 poračunajo. Z odločbo z dne 26. 3. 2008 je toženec ugotovil višino preplačila nadomestila in letnega dodatka za čas od 1. 7. 1998 do 31. 10. 2007 v znesku 36.425,88 EUR in odločil, da je dolžna tožnica ta znesek vrniti tožencu v roku 12 mesecev od prejema odločbe. Pritožbi tožnice je toženec z odločbo z dne 10. 8. 2008 delno ugodil in prvostopenjsko odločbo odpravil. Upošteval je podan ugovor zastaranja in ugotovil, da sta nadomestilo in letni dodatek v obdobju od 26. 3. 2005 do 31. 10. 2007 preveč izplačana, da je preplačilo nastalo v znesku 12.561,40 EUR in je ta znesek dolžna tožnica povrniti v roku 12 mesecev od prejema te odločbe.

Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 1. odstavku 275. člena določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, prejeti znesek vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno (3. odstavek 275. člena ZPIZ-1). Po določbi 1. odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami), ki jo je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami), mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage, to premoženje vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (3. odstavek 210. člena ZOR). Enake določbe glede neupravičene obogatitve oziroma pridobitve vsebuje tudi sedaj veljavni OZ v 1. odstavku 190. člena, ki določa, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, in v 3. odstavku 190. člena, ki določa, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Prav takšno stanje, kot je določeno v 1. odstavku 210. člena ZOR oziroma v 1. odstavku 190. člena OZ, je podano v obravnavnem primeru. Glede na dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 22. 9. 1998 namreč od 1. 7. 1998 dalje ni bilo pravnega temelja za izplačevanje nadomestila in letnega dodatka. To pomeni, da sta bila tožnici nadomestilo in letni dodatek v obdobju od 1. 7. 1998 pa vse do 31. 10. 2007 izplačevana brez pravnega temelja, torej brez upravnega akta toženca, ki bi bil podlaga za izplačevanje, in je s tem brez pravnega temelja prišlo do obogatitve na strani tožnice v škodo toženca, zato je toženčev verzijski zahtevek utemeljen in mu je tožnica preplačilo dolžna vrniti (v obsegu, kot je po podanem ugovoru zastaranja že odločil toženec z dokončno odločbo z dne 10. 8. 2008, pri čemer višini preplačila tožnica ni ugovarjala).

Sodišče prve stopnje je nadalje v izpodbijani sodbi s tem, ko je štelo, da gre v obravnavani zadevi za stanje iz 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili, zmotno uporabilo materialno pravo. Povsem enako določbo je v 211. členu vseboval tudi ZOR. Ta določba v tej zadevi po stališču pritožbenega sodišča ni uporabljiva, in sicer že zato, ker se nanaša le na kondikcijske, ne pa tudi na verzijske zahtevke, in nadalje zato, ker pomeni, da prikrajšanec, ki ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezan, in torej ni v zmoti glede obstoja obveznosti, izpolnitve ne more zahtevati nazaj, razen v primeru, da si je pridržal pravico zahtevati nazaj, oziroma v primeru, da je plačal, da bi se izognil sili. Gre za plačilo, ki je bilo opravljeno z darilnim namenom, plačilo tujega dolga in podobno. Utemeljeno tako toženec v pritožbi opozarja na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 84/2007, v kateri je bilo zavzeto stališče, da ni mogoče šteti, da je stranka vedoma plačala nekaj, kar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma, pa čeprav pri tem ni bila dovolj skrbna. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v sodbi Psp 614/2009 z dne 11. 3. 2010.

Pritožba pa utemeljeno opozarja tudi, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do pravice do starostne pokojnine, ki je bila tožnici priznana z odločbo z dne 4. 10. 2007 od dne 1. 4. 2007 dalje, kar pa ni predmet tega postopka, saj tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom (dokončne in pravnomočne) odločbe z dne 4. 10. 2007 ni izpodbijala. Glede na stališče sodišča prve stopnje, da bi toženec moral tožnici to pravico priznati vse od 14. 10. 2000, ko je izpolnila pogoja starosti in pokojninske dobe, pa pritožbeno sodišče poudarja, da po določbi 156. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, oziroma se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj.

Zaradi s strani sodišča prve stopnje zmotno uporabljenega materialnega prava je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi določb 275. člena ZPIZ-1 in 1. odstavka 210. člena ter 211. člena ZOR spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. I-7.008. 363 z dne 10. 6. 2008 in št. 7008363 1 z dne 26. 3. 2008 zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 272/2011
• VDSS sodba Psp 388/2011
• VDSS sodba Psp 369/2012