VDSS sodba Psp 160/2010

Jedro

Tožnica, ki ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, je ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in ob izpolnjevanju pogoja minimalne pokojninske dobe pridobila pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Ali izpolnjuje pogoj prijave pri zavodu za zaposlovanje, bo preveril toženec pri odločitvi o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje s sklepom o popravi.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 2. 2008 in št. ... z dne 16. 6. 2008. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na enostavnih, lahkih, ne normiranih delih, brez vsiljenega ritma dela, brez prevzema posebnih odgovornosti, izmenoma stoje in fiziološko sede, z možnostjo ergonomske prilagoditve sedečega dela antropološkim dimenzijam tožnice, s krajšim 4 urnim delovnim časom od 11. 2. 2008 dalje. Od navedenega dne ji je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine ter toženi stranki naložilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine. Tožnico je obvezalo, da se v 30 dneh od vročitve prvostopenjske sodbe prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 940,199 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka dalje, do plačila.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da odločitev o pravici do delne invalidske pokojnine naloži toženi stranki, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 11. 2. 2008 dalje. Tožnica na navedeni dan ni bila vključena v obvezno zavarovanje, po 97. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje ali obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobi pravico do delne invalidske pokojnine in ne le pravico do izplačila pokojnine ali ustreznega denarnega nadomestila po ZPIZ-1, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja oz. po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Sodišče ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu prijave pri zavodu za zaposlovanje, niti ni navedlo, na katere materialne določbe je oprlo odločitev o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine, to pomeni bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravočasna prijava pri zavodu RS za zaposlovanje je dodaten pogoj za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni ugotovilo tožničinega zavarovalnega statusa v času nastanka invalidnosti. Izrek izpodbijane sodbe je v 3. in 5. odstavku sam s seboj v nasprotju, ker je sodišče šele naložilo prijavo pri Zavodu za zaposlovanje, kar je pogoj za priznanje pravice. Ker ni znano ali bo pogoj izpolnjen, tožena stranka o odmeri in izplačilu delne invalidske pokojnine ne more odločiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Sodišče pravice do delne invalidske pokojnine ne bi smelo priznati in bi odločitev o tej pravici moralo po 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) naložiti toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje je res pomanjkljiva, ker ni podrobno materialno pravno utemeljilo odločitve o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine ob pogoju oz. obveznosti tožnice, da se v 30 dnevnem roku prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Navedena odločitev po prepričanju sodišča druge stopnje izhaja neposredno iz zakonske ureditve odločanja o pravicah delovnih invalidov ter iz ureditve načina odločanja socialnega sodišča v 81. in 82. členu ZDDS-1. Kljub pomanjkljivi obrazložitvi je sodbo mogoče preizkusiti in v izreku ter obrazložitvi ni nepravilnosti, ki bi pomenile bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Izjemo od popolne odločitve o pravici določa 1. odstavek 82. člena ZDSS-1, po katerem lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi, odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.

Višje delovno in socialno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, pri tem se je sklicevalo na značilnosti pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, določenih v 5. členu ZPIZ-1, da po 5. odstavku 156. člena ZPIZ-1 zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti (npr. sodba opr. št. Psp 50/2008). Tudi Vrhovno sodišče RS je v več sodbah zavzelo stališče, da sodišče v primeru razvrstitve zavarovanca v ustrezno kategorijo invalidnosti odloči tudi o pravici iz invalidskega zavarovanja. Določbe o pogojih za izplačilo delne invalidske pokojnine in denarnih nadomestil, kot jih določajo 158., 159. in 160. člen ZPIZ-1 pa bo tožena stranka upoštevala pri izdaji odločbe, kar ji je v 4. odstavku izreka sodbe naložilo sodišče prve stopnje (npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 181/2008 z dne 20. 4. 2010, VIII Ips 483/2008 z dne 7. 4. 2010 in VIII Ips 56/2009 z dne 22. 3. 2010).

Zavarovanec, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, po 1. odstavku 93. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine. Določba 97. člena ZPIZ-1 ureja le zaposlovanje brezposelnih delovnih invalidov, v izrazih pa ni usklajena z določbo 5. odstavka 156. člena ZPIZ-1. Po prepričanju sodišča druge stopnje je potrebno upoštevati 3. odstavek 5. člena ZPIZ-1 po katerem pravic iz obveznega zavarovanja ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa ZPIZ-1. V primeru nejasnosti oz. nasprotja je zato potrebno upoštevati določbo, ki zavarovancu že ob izpolnjenem osnovnem pogoju priznava pravico, kar pa ne pomeni, da se bo delna invalidska pokojnina tudi izplačevala, če tožnica ne bo izpolnila ostalih pogojev določenih v ZPIZ-1.

V upravnem spisu sta priloženi dve potrdili Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Urada za delo ..., prvo z dne 13. 12. 2007 in drugo z dne 4. 3. 2008. V obeh je navedeno, da je tožnica od 23. 5. 2006 prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, v drugem potrdilu je tudi sporočilo, da se vodi v evidenci brezposelnih oseb, da ni prejemnica denarnega nadomestila ali denarne pomoči ter da se potrdilo izdaja po evidenci zavoda, namenjeno je uveljavitvi pravic pri toženi stranki. Zadnje potrdilo je Zavod RS za zaposlovanje izdal na podlagi vodenja uradne evidence po 68. in 68.a členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) že po izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe tožene stranke. Potrdilo predstavlja javno listino, kot določa 169. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), kar pomeni, da dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Po izdaji izpodbijane dokončne odločbe je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 24. 7. 2008 tožnici, kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznala pravico do nadomestila za invalidnost od 11. 2. 2008 dalje. Tudi pogoj za priznanje te pravice je za zavarovanca, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, prijava pri zavodu za zaposlovanje. Ker sodišče presoja tožbeni zahtevek po dejanskem in pravnem stanju ob izdaji dokončne odločbe in ker tedaj, upoštevajoč omenjena potrdila Zavoda RS za zaposlovanje ter odločitev tožene stranke o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, očitno ni bila sporna tožničina prijava pri Zavodu RS za zaposlovanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Dejstvo, da je tožnici naložilo prijavo pri Zavodu za zaposlovanje na pravilnost odločitve ne vpliva, gre le za ponovitev zakonske določbe, kar v ničemer ne vpliva na pravne interese tožene stranke.

Iz navedenih razlogov tudi ni nasprotja med izrekom sodbe v 3. in 5. odstavku. Dejstvo že izkazane ali nove pravočasne prijave pri zavodu za zaposlovanje bo tožena stranka upoštevala pri izpolnitvi obveznosti po 4. odstavku izreka sodbe, torej pri izdaji odločbe o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da dokler tožnica ni prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, ni mogoče odločati o pravici do delne invalidske pokojnine, ker bo ta pogoj upoštevala pri izdaji odločbe o odmeri in izplačilu delne invalidske pokojnine.

Na dan nastanka invalidnosti je tožnica dopolnila starost 48 let 4 mesece in 20 dni, po 2. alineji 1. odstavka 66. člena v zvezi z 68. členom ZPIZ-1 za priznanje pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije izpolnjuje tudi pogoje minimalne pokojninske dobe. Ob nastanku invalidnosti je dopolnila po podatkih iz matične evidence tožene stranke, priloženih v upravnem spisu, 13 let 3 mesece in 10 dni pokojninske dobe, potrebne tretjina razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta, pa znaša 9 let in 4 mesece.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 317/2007
• VDSS sodba Psp 147/2013
• VDSS sodba Psp 113/2011