VDSS sodba Psp 145/2010

Jedro

Ker toženec pri odmeri družinske pokojnine, ki je bila tožnici pravnomočno priznana, ni upošteval takrat manjkajočih podatkov o plači, ki se všteva v pokojninsko osnovo, o teh plačah v dejanskem smislu še ni bilo odločeno. Zato odločba o priznanju pravice do družinske pokojnine glede teh plač ni postala pravnomočna in toženec ni imel podlage za zavrženje tožničine zahteve za ponovno odmero družinske pokojnine z upoštevanjem naknadno pridobljenih podatkov o plačah, temveč bi moral o zahtevi odločiti po vsebini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbo št. ... z dne 16. 9. 2008 in sklep št. ... z dne 26. 3. 2008 ter toženi stranki naložilo izdajo nove odločbe o odmeri družinske pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče tožnici neutemeljeno omogočilo novo odmero družinske pokojnine zaradi oblikovanja nove pokojninske osnove, in sicer z upoštevanjem plač v obdobju od 17. 10. 1972 do 31. 12. 1976 ter ji tudi neutemeljeno naložilo izdajo nove odločbe o odmeri družinske pokojnine iz naslednjih razlogov. Tožnici je bila z odločbo št. ... z dne 25. 1. 2006 priznana pravica do družinske pokojnine od 17. 1. 2006 dalje po pokojnem očetu, umrlem dne 2. 2. 2003. Družinska pokojnina je bila odmerjena v višini 70 % od invalidske pokojnine, ki bi pripadala očetu, kar predstavlja osnovo za odmero družinske pokojnine. Podlaga za izračun je bila pokojninska osnova pokojnega, izračunana na podlagi plač, ki jih je sporočil njegov delodajalec na predpisan način na obrazcu M4 in je bila določena na podlagi 39. in 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) že z odločbo št. ... z dne 1. 9. 2003, ko je bila sinu G.K. priznana pravica do družinske pokojnine. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi najugodnejšega 13-letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja od leta 1985 do leta 1997. Za izračun pokojninske osnove pa niso bili upoštevane plače pokojnega v obdobju od 17. 10. 1972 do 31. 12. 1976, ker jih niti pri priznanju družinske pokojnine za sina, niti pri priznanju družinske pokojnine za tožnico delodajalec ni sporočil v matično evidenco, niti teh podatkov ni imel v arhivu in jih tudi ni sporočil na potrdilu o plači za odmero pokojnine. Tako določena pokojninska osnova, ki predstavlja osnovo za odmero družinske pokojnine, je zato postala dokončna in pravnomočna z odločbo z dne 1. 9. 2003, saj ni bila izpodbijana niti ob prvem priznanju pravice do družinske pokojnine z odločbo z dne 1. 9. 2003 niti ob izdaji odločbe z dne 25. 1. 2006. Navedena pravnomočna odločba o priznanju pravice do družinske pokojnine z dne 25. 1. 2006 vsebuje pravnomočno izračunano osnovo za odmero družinske pokojnine, torej pokojninsko osnovo pokojnega, izračunano na podlagi plač, ki jih je sporočil njegov delodajalec na predpisan način na obrazcu M4, brez vštetja manjkajočih plač v obdobju od 17. 10. 1972 do 31. 12. 1976, kar pomeni, da je bilo odločeno o teh dejstvih. Prav tako „vštevnost manjkajočih dohodkov v pokojninsko osnovo“ ni samostojna pravica in se zato o tem ne more odločati v izreku odločbe, ker se po ZPIZ-1 odloča o pravicah, ki so določene v 4. členu tega zakona. Dohodki so element pokojninske osnove in posledično odmere pokojnine in njene višine. V vseh dosedanjih postopkih je ugotavljanje vštevnosti plač v pokojninsko osnovo temeljilo na pregledu podatkov za odmero pokojnine in ni nikoli predstavljalo samostojne upravne zadeve, da bi lahko o njej odločali, zato tudi ne more biti del izreka pri priznanju pravice do pokojnine. S tem, ko je sodišče tožničino vlogo z dne 19. 2. 2008 za ponovno odmero družinske pokojnine obravnavalo z namenom, da se pokojninska osnova pokojnega očeta drugače oblikuje, je zmotno uporabilo materialno pravo. Niti v ZPIZ-1, niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99, s spremembami, v nadaljevanju ZUP) ni pravno urejena „nova odmera na podlagi novih dejstev“. ZPIZ-1 ne pozna več instituta ponovne odmere že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku. Glede na to, da je z odločbo o priznanju pravice do družinske pokojnine tako iz leta 2003, kot tudi iz leta 2006, pravnomočno ugotovljena pokojninska osnova pokojnega, bi bilo mogoče v pravnomočno odločbo posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga določa 4. odstavek 225. člena ZUP. Pravnomočno pokojninsko osnovo bi bilo mogoče spremeniti le v obnovi postopka, vendar tožničine vloge z dne 19. 2. 2008 ni mogoče obravnavati kot predloga za obnovo postopka, ker jo tožnica tudi sama ni označila tako, niti ni uveljavljala obnovitvenih razlogov iz 260. člena ZUP. Ker torej tožnica ponovno odmero družinske pokojnine uveljavlja v rednem upravnem postopku, o kateri je že pravnomočno odločeno, je izkazan dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto, npr. v sodbah Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007, Psp 171/2006 z dne 1. 3. 2007. Iz razlogov teh sodb je razvidno, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Po mnenju sodišča ZPIZ-1 inštituta ponovne odmere že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku, ne pozna več. Ker odločitev ni pravilna, tožena stranka tudi ni dolžna tožnici povrniti stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2006 priznana pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu od 17. 1. 2006 dalje. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bila družinska pokojnina odmerjena v skladu s 124. členom ZPIZ-1 v višini 70 % od osnove za odmero družinske pokojnine, to je invalidske pokojnine, ki bi šla pokojnemu ob smrti. Le-ta pa je bila odmerjena v višini 83 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 13-letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1985-1997. Nadalje je iz računalniškega izpisa podatkov o plačah in nadomestilih plač, priloženih kot priloga k odločbi, moč povzeti, da podatki o plačah za del leta 1972 do 1976 ob odmeri niso bili upoštevani. Iz potrdila o plači za odmero pokojnine, ki se nahaja v spisu, in s katerim delodajalec sporoča podatke o višini plače, namreč izhaja, da delodajalec pokojnega za navedeno obdobje ni imel podatkov o plačah. Dne 19. 2. 2008 pa je tožnica preko svoje matere pri toženi stranki vložila zahtevo za ponovno odmero družinske pokojnine, glede na to, da je pridobila podatke o plačah, ki jih je pokojni prejel v obdobju od 1972 do 1976, kar je dokazovala s priloženim potrdilom o plačah za odmero pokojnine, na katerem sicer ni podpisa pooblaščene osebe, je pa štampiljka tožene stranke in je navedeno, da so podatki pravilni ter da je bila revizija opravljena dne 14. 2. 2008. Tožena stranka je njeno zahtevo obravnavala kot predlog za obnovo postopka in je s sklepom z dne 26. 3. 2008 odločila, da se predlog za obnovo postopka kot prepozno vložen zavrže, saj je od izdaje odločbe o prvi odmeri družinske pokojnine po pokojnem očetu z dne 1. 3. 2003, s katero je bila določena pokojninska osnova, preteklo več kot tri leta. Nezadovoljna z odločitvijo je tožnica zoper sklep vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo tožene stranke z dne 16. 9. 2008 zavrnjena kot neutemeljena. Hkrati pa je bilo odločeno, da se izpodbijani sklep odpravi in se zahteva za ponovno odmero družinske pokojnine zavrže, pri čemer se je tožena stranka sklicevala na 4. točko 129. člena ZUP, torej da je bilo v isti stvari že pravnomočno odločeno in sicer v okviru odločbe z dne 25. 1. 2006, s katero je bila tožnici priznana pravica do družinske pokojnine. Navedeni odločbi sta bili predmet presoje pred sodiščem prve stopnje.

V 4. točki 129. člena ZUP, ki se uporablja na podlagi 12. in 249. člena ZPIZ-1, je določeno, da organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile z njo naložene določene obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero opira zahtevek, ni spremenilo. Po 1. odstavku 225. člena ZUP pa postane pravnomočna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice ali so ji bila z njo naložene določene obveznosti. Iz citiranih določb torej izhaja, da je o zadevi, o kateri sploh še ni bilo odločeno, dopustno odločati. Tako je torej v primeru, ko o dejanski podlagi dokončne in pravnomočne odločbe še ni bilo odločeno, dopustno odločati o zahtevku na podlagi dejstva, ki še ni zajeto z dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela podlage za zavrženje tožničine zahteve za ponovni izračun družinske pokojnine na podlagi naknadno pridobljenih podatkov o plačah tožničinega očeta v obdobju od 17. 10. 1972 do 1976. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da tožena stranka v odločbi z dne 25. 1. 2006, ko je bila tožnici odmerjena družinska pokojnina od invalidske pokojnine, ki bi šla pokojnemu na dan smrti, ter je bilo v zvezi s tem potrebno določiti pokojninsko osnovo, ni upoštevala dohodkov, ki so bili pokojnemu izplačani v obdobju od 17. 10. 1972 do 1976. Le-teh tožena stranka tudi ni upoštevala pri prvi odmeri družinske pokojnine G.K., to je v odločbi z dne 1. 9. 2003. Kot je navajala tožena stranka, razvidno pa je tudi iz dokumentacije v spisu, teh podatkov ni bilo v matični evidenci niti jih delodajalec ni sporočil naknadno, saj jih v arhivu ni imel. Zato pri zahtevi tožnice, da na podlagi naknadno pridobljenih podatkov o plačah za navedeno obdobje, tožena stranka ponovno izračuna višino pokojninske osnove in ji ponovno odmeri družinsko pokojnino, ne gre za odločanje o istem dejanskem stanju, saj gre za odločitev o višini pokojninske osnove na podlagi dejstev, ki še niso bila predmet vsebinskega preizkusa pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da tožena stranka o manjkajočih podatkih o plači, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo, v dejanskem smislu ni odločila, odločba z dne 25. 1. 2006 (niti odločba z dne 1. 9. 2003) glede na citirane določbe ZUP v tem obsegu ni postala pravnomočna, zaradi česar, kot že rečeno, tožena stranka ni imela podlage za zavrženje takšne zahteve po 4. točki 129. člena ZUP. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na drugačno razlogovanje navedenega člena ZUP in v zvezi s tem pravnomočnosti odločbe, zato niso utemeljene. Pravilno pa je sodišče prve stopnje opozorilo tudi, da je prvostopenjski organ tožene stranke nepravilno obravnaval tožničin zahtevek z dne 19. 2. 2008 kot predlog za obnovo postopka.

Zgoraj navedeno stališče je sprejeto tudi v nekaterih podobnih odločitvah Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah Psp 243/2006 z dne 16. 5. 2007, nadalje v zadevi Psp 276/2009 z dne 9. 7. 2009 in v zadevi Psp 594/2009 z dne 10. 2. 2010, kot je na nekatera izmed njih že opozorilo sodišče prve stopnje.

V zvezi s sklicevanjem pritožbe na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča (opr. št. Psp 21/2006 z dne 6. 2. 2007 in Psp 171/2006 z dne 1. 3. 2007), da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da po stališču pritožbenega sodišča v ZPIZ-1 ni specialne določbe, ki bi urejala ponovno odmero pokojnine (tako določbo je vseboval Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s spremembami), vendar pa to ne izključuje uporabe ZUP, ko gre za nov zahtevek na podlagi novega dejanskega stanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 373/2010
• VDSS sodba Psp 98/2013
• VDSS sodba in sklep Psp 87/2013