<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 143/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.143.2010
Evidenčna številka:VDS0005436
Datum odločbe:31.03.2010
Področje:INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:vezanost na tožbeni zahtevek - pravice na podlagi invalidnosti

Jedro

Ker socialno sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik izrecno uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, ob ugotovitvi, da pri njem ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma je še podana preostala delovna zmožnost, saj je zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami v polnem delovnem času, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. z dne 7. 2. 2006 in št. z dne 9. 10. 2006 ter, da se tožnika zaradi posledic poškodbe izven dela od 9. 10. 2006 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter prizna pravica do invalidske pokojnine. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve dalje, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da je tožnikova delovna zmožnost za njegovo delo zmanjšana za več kot 80 %, lahko pa bi opravljal dela na nekem drugem delovnem mestu. Edina ovira za pridobitev zahtevane stopnje invalidnosti je status samostojnega podjetnika, ki ga ima tožnik. S tem je tožnik v neenakopravnem položaju z zavarovanci v delovnem razmerju. Če bi bil zaposlen v družbi, čeprav bi bil istočasno družbenik, bi z zahtevkom uspel. V svoji dejavnosti izdeluje visoko kakovostne, na obrtni način narejene motorje, takšno delo pa je nemogoče opravljati ob upoštevanju omejitev brez dviganja bremen nad 10 kg, brez predklanjanja ter pogostega čepenja in klečanja. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je izdalo po pravilno izvedenem postopku, saj sodišče druge stopnje ne ugotavlja absolutnih bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08).

Invalidnost je po definiciji iz 1. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pri zavarovancu podana, če se mu zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1, zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Tožnik ima strokovno izobrazbo avtomehanika. Po podatkih v upravnem spisu je od 3. 4. 2000 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot samozaposlen po 15. členu ZPIZ-1. Dejavnost samostojnega podjetnika je „popravilo in prodaja motornih koles“.

Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Psp 7/2008 z dne 19. 6. 2008, s katerim je ugodilo tožnikovi pritožbi in na podlagi tedaj veljavne določbe 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, naložilo, da sodišče v ponovljenem postopku s pomočjo medicinskega strokovnjaka ugotovi, v kolikšni meri je tožnik še zmožen delati v svojem poklicu oz. kolikšna je njegova preostala delovna zmožnost. Stranki na naroku 21. 10. 2008 nista ugovarjali sklepu sodišča, da se o tožnikovem zdravstvenem stanju ter preostali delovni zmožnosti pridobi izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, ki bo tožnika osebno pregledal in ob upoštevanju zbrane medicinske dokumentacije podal izvedensko mnenje. Tožnik je na naroku 24. 2. 2009 tožbeni zahtevek dopolnil tako, da je poleg odprave odločb tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, tudi posebej zahteval, da se ga od 9. 10. 2006 dalje zaradi poškodbe izven dela razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Takšen zahtevek pa je očitno neutemeljen. Osebni zdravnik, ki tožnikovo zdravstveno stanje nedvomno dobro pozna, v predlogu za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja dne 19. 10. 2005 navaja kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, poškodbo desnega kolena ter še nekatere druge bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost, vendar pa ugotavlja, da je zmožnost za delo le zmanjšana, ne pa popolnoma izgubljena. Navaja, da ni zmožen za stalno stoječe delo s pogostim počepanjem in fizičnimi obremenitvami, ob tem pa ugotavlja, da je zmožen sedanje ali drugo delo opravljati tudi v krajšem delovnem času. Iz priložene medicinske dokumentacije, ki v glavnem obsega izvide oddelka za travmatologijo Splošne bolnišnice ... o zdravljenju poškodbe, ki jo je utrpel 30. 9. 2004 ter internistične izvide, s katerimi pa ni bil potrjen sum akutnega internističnega obolenja, ne izhaja popolna izguba delovne zmožnosti, kot je definirana v 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.

V pisnem izvedenskem mnenju z dvema dopolnitvama ter ob zaslišanju na naroku 9. 12. 2009 sodni izvedenec ni potrdil tožnikovih trditev, da je nezmožen opravljati organizirano pridobitno delo oz. da je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti, kar naj bi ga uvrščalo v I. kategorijo invalidnosti. Nejasne in v neskladju z materialnopravno definicijo invalidnosti so bile sprva izvedenčeve trditve, da je po poškodbi levega kolena, ledvenega vretenca in leve rame tožnik zmanjšano zmožen za delo v proizvodnji za več kot polovico. Končno mnenje izvedenca je bilo, da je tožnik za drugo organizirano pridobitno delo, pod pogojem, da so na delovnem mestu izpolnjeni predlagani pogoji, kot jih je v dokončni odločbi določila že tožena stranka, izvedenec navaja lažje fizično delo, z dvigovanjem bremen do 10 kg, sedeče delo, brez obremenjevanja prizadetega kolena, z možnostjo občasnega stoječega dela in v klimatsko urejenih pogojih v delavnici oz. v pisarni, zmožen tudi s polnim delovnim časom (zapisnik o izpovedi na listih št. 97 in 98 v sodnem spisu). Izvedenec si je ogledal tožnikovo delavnico oz. delovno mesto ter na osnovi opazovanja delovnega procesa ponovno potrdil, da v tožnikovi delavnici ni mogoče zagotoviti varnih pogojev dela, ki bi ustrezali predlaganim omejitvam, kot sta jih ugotovili že invalidski komisiji in kot je sprejemljivo ocenil tudi sam. Bistveno je, da je izvedenec ob zaslišanju potrdil, da je tožnik zmožen opravljati drugo fizično lažje delo z omejitvami v polnem delovnem času, ni pa več zmožen opravljati poklica avtomehanika. Pri njem je torej v smislu 61. člena ZPIZ-1 še podana preostala delovna zmožnost.

Za presojo tožnikovih pravic ni odločilno, kot zmotno navaja pritožba, da je tožnik zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik. Izrecno je zahteval, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, kar pomeni popolno izgubo delovne zmožnosti, česar pa ni potrdil noben specialist, ki tožnika zdravi, niti njegov osebni zdravnik, enako pa sta tudi ugotovili invalidski komisiji tožene stranke v predsodnem postopku in izvedenec specialist medicine prometa dela in športa, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje. Za postopek v socialnem sporu se po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) uporablja Zakon o pravdnem postopku, to pomeni, da tudi socialno sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, kot določa 1. odstavek 2. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik izrecno uveljavljal I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, je zato pravilna.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica neuspešne pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnik sam nosi stroške pritožbe.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 15, 60, 60/1, 60/2, 60/2-1, 61, 67. ZDSS-1 člen 19. ZPP člen 2, 2/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NjM3