<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 121/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.121.2010
Evidenčna številka:VDS0005427
Datum odločbe:13.05.2010
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:odmera pokojnine - nova odmera

Jedro

Tožničina zahteva za novo odmero pokojnine z upoštevanjem dela plač, izplačanega v obliki vrednostnih papirjev, ki s pravnomočno odločbo o priznanju pravice do pokojnine ni bil upoštevan, je razlog za uvedbo novega postopka in priznanje novo odmerjene pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi dalje, ne pa za zavrženje zahteve zaradi nespremenjenega pravnega in dejanskega stanja, saj je po izdaji pokojninske odločbe, ki je postala pravnomočna, nastalo novo dejstvo, ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 25. 9. 2008 in številka ... z dne 12. 6. 2008. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici na novo odmeriti predčasno pokojnino, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove poleg že ugotovljenih zneskov, dodatno upoštevajo sledeči zneski in sicer za leto 1990 35.089,20 takratnih SIT oziroma 146,42 EUR, za leto 1991 423.733,43 takratnih SIT oziroma 1.768,21 EUR, za leto 1992 3.254.267,90 takratnih SIT oziroma 13.579,82 EUR in za leto 1994 141.578,50 takratnih SIT oziroma 590,80 EUR. Novo odmero pokojnine je dolžan opraviti toženec v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe od 1. 1. 2005 dalje. Od navedenega dne dalje je toženec dolžan tožnici do začetka izplačevanja na novo odmerjene pokojnine izplačati razliko med doslej izplačano pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino ter ji pričeti izplačevati na novo odmerjeno pokojnino ob prvem nakazilu pokojnine po izdaji odločbe iz točke I/3 ter ji tudi plačati zakonske zamudne obresti od vsake posamezne mesečne razlike med izplačanimi zneski pokojnine in na novo odmerjenim zneskom pokojnine od zapadlosti posameznih zneskov razlik do dne plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Toženec je dolžan tožnici povrniti tudi stroške postopka v višini 406,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pri tem navaja, da je v skladu z napotkom Višjega delovnega in socialnega sodišča obravnaval zahtevo tožnice z dne 13. 12. 2004 in najprej ugotavljal, ali obstaja kakršnakoli pravna podlaga za uporabo izrednih pravnih sredstev za poseg v odločbo o priznani pravici do predčasne pokojnine. Po mnenju toženca je bistveno, da je postala odločba št. 3802978 z dne 11. 11. 2004 pravnomočna, kar v nadaljnji posledici pomeni, da je možno odločbo o priznani pravici do pokojnine, ki je postala dokončna in pravnomočna v upravnem postopku odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vloge tožnice z dne 13. 12. 2004 ni mogoče obravnavati kot predlog za obnovo postopka, saj ga kot takega tudi ni označila. Potrdilo njenega delodajalca, izvedensko mnenje sodne izvedenke, izdelano v drugem primeru, kot tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-329/98-23 z dne 10. 7. 2002 ne pomenijo novih dejstev oziroma dokazov, za katere bi se izvedelo šele po končanem postopku. Tudi če bi bilo vlogo tožnice šteti kot predlog za obnovo postopka, pa bi bilo potrebno predlog zavrniti, ker ni izkazan obnovitveni razlog, to je novo dejstvo oziroma nov dokaz. Že iz teh razlogov je sodišče tožnici neutemeljeno predčasno pokojnino na novo odmerilo z upoštevanjem dodatnih zneskov. Nadalje toženec navaja, da je iz vloge tožnice razvidno, da uveljavlja novo odmero pokojnine, ki ji je bila že pravnomočno odmerjena v okviru rednega postopka. V tem primeru ne gre za naknadno izplačano plačo in tudi ne za novo ugotovljeno plačo, ki se v skladu z zakonom všteva za izračun pokojninske osnove, temveč gre za plačo, ki je bila znana ob upokojitvi tožnice, vendar pa ni bila upoštevana pri oblikovanju pokojninske osnove. Toženec je mnenja, da za novo odmero pokojnine z vštevanjem delnic ob že izdani pravnomočni upokojitveni odločbi ni pravne podlage v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1). ZPIZ-1 ne dopušča več izrecno nove odmere pokojnine iz naslova naknadno ugotovljene plače, kar v posledici pomeni, da nima ustreznih določb, od kdaj takšna pravica pripada upravičencu. Sodišče je tudi iz tega razloga nepravilno naložilo tožencu, da tožnici izda nov upravni akt o odmeri njene pokojnine ob upoštevanju dodatnih zneskov. Sodišče prve stopnje je kršilo materialno pravo, saj je takšna odločitev sodišča povsem v nasprotju z določbami ZPIZ-1, kot tudi z določbami ZUP. V konkretnem primeru se dejansko in pravno stanje po pravnomočno odmerjeni pokojnini ni v ničemer spremenilo, zato se tožnici pokojnina tudi ne more na novo odmeriti. Individualni sodni postopku, ki so se ugodno končali za posameznike, namreč ne morejo biti podlaga za uvedbo novega postopka za druge upokojence oziroma za tožnico, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Med K. M. in tožencem ni nikoli potekal spor glede evidentiranja plač za posamezno koledarsko leto po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 in nasl., v nadaljnjem besedilu ZMEPIZ). Zato so se tožnici za izračun pokojninske osnove upoštevali prijavljeni podatki na obrazcu M/4, kot jih je njen delodajalec popravil na zahtevo toženca v skladu s takrat veljavno zakonodajo in so vneseni v matično evidenco. Teh podatkov pa po določbi 43. člena ZMEPIZ ni mogoče spreminjati. Po mnenju toženca je bila torej njegova odločitev, ko je bila zahteva tožnice zavržena na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, pravilna in zakonita, saj je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, stranka pa je z odločbo pridobila pravice. Sodišče je torej s tem, ko je zahtevek tožnice z dne 13. 12. 2004 po eni strani obravnavalo kot predlog za obnovo postopka, po drugi strani pa tožnici na novo odmerilo pokojnino v okviru postavljenega zahtevka z namenom, da se ji v pokojninsko osnovo vštejejo vrednostni papirji, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP). Takšno stališče je v sodni praksi večkrat zavzelo tudi pritožbeno sodišče. Iz sodb Psp 21/2006, Psp 432/2005, Psp 775/2005, Psp 755/2006, Psp 703/2006, Psp 980/2006, Psp 310/2007, Psp 517/2007 in Psp 128/2008 izhaja, da za ponovno odmerjanje pravnomočno priznanih pokojnin zaradi upoštevanja naknadno ugotovljenih plač v veljavnem ZPIZ-1 ni nobene pravne podlage. Iz obrazložitve sodb je tudi razvidno, da ne gre za obnovitvene razloge po določbah ZUP, saj zapisnik na obrazcih M-4, bodisi za leto 1989, 1990, 1991 oziroma 1992, ki je izdan po upokojitvi, na primer v letu 2004, ne predstavlja „novega starega dejstva“ v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP. Glede sklicevanja sodišča na prakso toženca, pa le-ta navaja, da so lahko v novem postopku zahtevali novo odmero pokojnine le upokojenci, ko je šlo za takoimenovane kolektivne spore po ZMEPIZ. Gre za primere, ko je bil postopek pravnomočno zaključen glede evidentiranja plače za posamezno koledarsko leto v sporu po ZMEPIZ med posameznim podjetjem in tožencem. V primerih, ko so bile zaposlenim delavcem pri delodajalcu pokojnine že pravnomočno odmerjene, delodajalec pa ni bil v sporu s tožencem, je toženec njihove zahteve za odmero pokojnine na podlagi upoštevanja plač v obliki vrednostnih papirjev zavrgel po 129. členu ZUP. Sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča in Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, na katere se sklicuje sodišče v svojih razlogih, so bile izdane ob drugačnem dejanskem stanju. Pa tudi sicer morebitno drugačno odločanje toženca v posamičnih primerih, ne pomeni ustaljene prakse toženca in nepravilne odločitve ne morejo biti materialna podlaga za druge odločitve. Če je bilo odločanje v posamičnih primerih toženca napačno, je lahko edina posledica takšnega odločanja, da toženec popravi svojo nepravilno prakso in jo uskladi z zakonom. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo prej navedenim razlogom, pa toženec podredno še navaja, da so bili pri sporočanju podatkov za leto 1992 izločeni vrednosti papirji v višini 1.681.932,00 takratnih SIT in ne v višini 3.254.932,00 takratnih SIT, ki so bili v izpodbijani sodbi upoštevani zgolj na podlagi specifikacije izplačil delodajalca. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, saj se za izračun pokojninske osnove upoštevajo podatki, ki so zbrani na predpisan način na obrazcih M-4, kot jih je sporočil delodajalec. Navedenega zneska v takšni višini pa delodajalec tožencu ni nikoli sporočil. Razen tega predložena specifikacija izplačila za leto 1992 v razlogih sodbe ni obrazložena in se sodba tudi glede odločitve o navedeni višini zneska ne da preizkusiti, saj ni ugotovljeno, da je bil takšen znesek izplačan v skladu z osnovami in merili, ki so veljala za delitev plač, niti da je bil od navedenega zneska plačan prispevek. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec tudi meni, da ni v nobeni zamudi s plačili in nasprotuje tudi izplačilu zakonskih zamudnih obresti ter glede na uspeh v sporu nasprotuje tudi povrnitvi stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je delodajalec tožnice ob prvem posredovanju podatkov vanj vključil tudi del plače, ki tožnici ni bila izplačana kot neto plača, temveč je s tem delom plače tožnica uresničila pravico razpolaganja na način, da je vplačala notranji odkup delnic po 25. členu ZLPP. Toženec je nato od delodajalca zahteval, da iz obrazca na podlagi tedaj veljavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl,, v nadaljnjem besedilu: ZPIZ/92), ki je pričela veljati leta 1996, izloči podatke o tem delu plač, kar je delodajalec storil in na tej podlagi je bila tožnici tudi odmerjena pokojnina. Glede prej citirane določbe je Ustavno sodišče ugotovilo, da je le-ta v neskladju z Ustavo RS, kar pomeni, da so neutemeljene navedbe toženca, da ni izkazan obnovitveni razlog. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da toženec v novem postopku ni upošteval navodil Višjega delovnega in socialnega sodišča, razvidnih iz sodbe Psp 396/2007 z dne 7. 2. 2008 . V popolnem nasprotju z načelom enakosti bi bilo, da toženec (so)delavcem v istem podjetju v osnovo za odmero pokojnine šteje različne dele plač. V konkretnem primeru ne gre za naknadno ugotovljeno plačo, temveč za pravilnost posredovanih podatkov o plači, ki jih je delodajalec spremenil prav na zahtevo toženca. Glede pritožbenih navedb o vsebini podatkov in o višini izločenih vrednostnih papirjev pa tožnica navaja, da to do sedaj za toženca ni bilo sporno in da gre za podajanje pravnih novot. Toženec ni podal nobenih razlogov, zakaj teh dejstev v postopku prve stopnje ni mogel navesti. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 25. 9. 2008 v zvezi s prvostopenjskim sklepom št. ... z dne 12. 6. 2008, s katerim je toženec odločil, da se zahteva za ponovno odmero predčasne pokojnine zavrže.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je toženec z odločbo št. ... z dne 27. 9. 2004 odločil, da ima tožnica pravico do predčasne pokojnine v znesku takratnih 219.868,56 SIT na mesec od 2. 7. 2004 dalje. Z odločbo št. ... z dne 11. 11. 2004 izdano v revizijskem postopku, pa je toženec spremenil prej citirano odločbo tako, da ima tožnica pravico do predčasne pokojnine v znesku takratnih 222.182,96 SIT na mesec od 2. 7. 2004 dalje, s tem, da se ji nov znesek izplačuje od 1. 12. 2004 dalje. Navedena odločitev je postala pravnomočna, kar med strankama ni sporno. Tožnica je pri tožencu na zapisnik dne 13. 12. 2004 podala vlogo, da se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo tudi izplačila, prejeta v letih 1990, 1991, 1992 in 1994, ki do sedaj še niso bila upoštevana. Gre pa za izplačilo v obliki vrednostnih papirjev. Toženec je najprej zahtevo zavrnil. Zoper njegovo odločitev je bil sprožen sodni postopek. Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. Ps 1313/2005 z dne 29. 3. 2007 tožbi ugodilo in dokončno odločbo toženca odpravilo ter razsodilo, da je toženec dolžan tožnici na novo odmeriti pokojnino, pri čemer bo pri novi odmeri upošteval tudi vtoževane zneske za sporno obdobje. Po pritožbi toženca je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom, opr. št. Psp 396/2007z dne 7. 2. 2008 pritožbi toženca delno ugodilo in sicer tako, da je v veljavi pustilo odločitev o odpravi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe toženca. Pritožbeno sodišče pa je v nadaljevanju razsodilo, da je toženec dolžan novo odločbo izdati v roku 30 dni. Pritožbeno sodišče je tudi podrobno obrazložilo materialnopravno stališče v zvezi s ponovno odmero pokojnine. V novem postopku je toženec z odločbama, ki sta bili predmet presoje v sporni zadevi pred sodiščem prve stopnje, zahtevo tožnice za ponovno odmero pokojnine zavrgel in sicer po določbi 4. alineje 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZUP). Toženec je štel, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno in da je tožnica z odločbo tudi pridobila pravico do predčasne pokojnine. Po izdaji pravnomočne odločbe pa se dejansko in pravno stanje ni spremenilo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča v sporni zadevi o zneskih, kot jih uveljavlja tožnica, še ni bilo pravnomočno odločeno in v tem primeru torej ne gre za stanje, kot je urejeno v 4. alineji 1. odstavka 129. člena ZUP. Iz dokumentacije v spisu in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je razvidno, da je toženec predčasno pokojnino odmeril na podlagi podatkov iz matične evidence, pri čemer je pred tem od delodajalca zahteval popravek podatkov. Toženec je namreč opravil revizijo javljenih podatkov pri delodajalcu, s tem, da je bilo tedaj ugotovljeno, da so bili za leta 1990, 1991, 1992 in 1994 na obrazcih M-4 javljeni tudi podatki o plačah, izplačani v obliki vrednostnih papirjev. Toženec se je oprl na določbo 4. alineje 46. člena tedaj veljavnega ZPIZ/92 ter od delodajalca na podlagi 35. člena tedaj veljavnega ZMEPIZ zahteval popravek podatkov, torej izločitev podatkov o izplačilih, ki so bili tožnici za sporno obdobje izplačani v obliki vrednostnih papirjev. Zneski, kot jih uveljavlja tožnica, torej niso bili del dejanskega stanja, na katerem je temeljil prejšnji zahtevek stranke, saj so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka. Pritožbeno sodišče je že v več svojih zadevah, kot npr. Psp 128/2008, Psp 814/2007 zavzelo stališče, da je zahteva za novo odmero pokojnine z upoštevanjem dela plač izplačanega v obliki vrednostnih papirjev, ki s pravnomočno odločbo niso bile upoštevane, lahko le razlog za uvedbo novega postopka, saj je po izdaji odločbe, ki je postala pravnomočna, nastalo novo dejstvo, ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je glede omenjenega pritrdilo praksi sodišča prve stopnje, nenazadnje pa tudi praksi toženca v nekaterih zadevah, kjer se je toženec postavil na enako stališče, torej da je možno na novo odmeriti pokojnino le za naprej, medtem ko za nazaj ni podlage v določbah ZPIZ-1, niti v določbah ZUP. Toženec je v teh primerih novo odmero pokojnine priznal od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, kar pomeni, da je smiselno pri odločitvah uporabil 263. člen ZPIZ-1. Po stališču pritožbenega sodišča torej v sporni zadevi ne gre za obnovo postopka, temveč za nov zahtevek na podlagi spremenjenega dejanskega stanja, kot je bilo že obrazloženo. Res je, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje omenja tudi izredna pravna sredstva, vendar omenjeno glede na to, da je tožnici priznana pravica za naprej in da ni bilo poseženo v pravnomočno odločbo toženca, za rešitev zadeve ni odločilno, kakor tudi ne, da naknadno predloženi podatki niso bili vnešeni v ZMEPIZ. Za odmero so sicer bistveni podatki, kot so razvidni iz matične evidence, vendar je potrebno upoštevati, da je za izračun bistvena pokojninska osnova, ki se jo izračuna skladno z določbo 39. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da je možno dokazovati obstoj tudi drugih podatkov, ki niso vnešeni v matično evidenco.

Glede nadaljnjih pritožbenih navedb, da se ne da preizkusiti zneska za leto 1992 in da je s tem podana kršitev po 14. točki 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ocenilo dokaze, ki jih je predložila tožnica in v sodbi tudi obrazložilo, da se je glede omenjenega naslonilo na izvedensko mnenje, podano v drugi zadevi pod opr. št. Psp 317/95, v primeru, ko je šlo za delavko, zaposleno pri istem delodajalcu. Sodišče je očitno sprejelo mnenje sodne izvedenke, da so bila izplačila opravljena skladno z veljavno zakonodajo, torej da so bile vse plače izplačane v skladu z osnovami in merili, ki so v spornem obdobju veljala za delitev plač in da so bili tudi plačani davki in prispevki v skladu z veljavnimi predpisi. Odločitev sodišča je torej mogoče preizkusiti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Toženec pritožbe tudi ni vložil zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč zgolj iz razloga po 1. in 3. točki 338. člena ZPP. Nenazadnje, kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje, toženec višini zneska za leto 1992 v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni ugovarjal. Tak ugovor je podal šele v pritožbenem postopku. Kot je to določeno v 337. členu ZPP, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Toženec niti ne navaja, zakaj višini teh podatkov ni ugovarjal že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da pritožbeno sodišče novih dejstev, podanih šele v pritožbenem postopku ni smelo upoštevati (eventualna maksima).

Glede pritožbenih navedb, da tožena stranka tudi ni v zamudi s plačili in nasprotuje izplačilu zakonskih zamudnih obresti, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje sicer res ni navedlo pravne podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti, vendar gre očitno za odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je le-ta določena v 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč odpravilo odločbe in tožencu naložilo, da tožnici na novo odmeri predčasno pokojnino s tem, da pri izračunu pokojninske osnove poleg že ugotovljenih zneskov dodatno upošteva tudi naknadno sporočene zneske za leto 1990, 1991, 1992 in 1994, ter nato tožnici na novo odmeri pokojnino v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe od 1. 1. 2005 dalje.

Glede na to, da sodišče prve stopnje v izreku ni natančno navedlo, ali gre za neto ali za bruto zneske, bo toženec pri izračunu pokojninske osnove upošteval 4. odstavek 39. člena ZPIZ-1, kar pomeni, da se za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plač po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je skladno s 1. odstavkom 155. člena odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.


Zveza:

ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ člen 46, 46/4. ZMEPIZ (1995) člen 35. ZPIZ-1 člen 39, 263, 276, 276/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NjI4