VDSS sodba in sklep Psp 107/2010

Jedro

Ker tožnikov vpis v evidenco brezposelnih oseb in priznanje pravice do nadomestila, vključno s kasnejšimi odločbami o priznanju pravice za preostali čas (po mirovanju pravice do denarnega nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo), z izjemo obdobij, ko je tožniku pravica mirovala, pomenita pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ki ga je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem v zakonu, to je z izrednimi pravnimi sredstvi, je toženec z odločbami o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb in o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za nazaj, ki niso bile izdane v takšnem postopku, nezakonito posegel v pravnomočno urejeno razmerje oziroma priznano pravico. Takšna odločba lahko učinkuje le za naprej, to je od dneva njene izdaje.

Izrek

Pritožbi zoper I. točko izreka se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da glasi:

„Odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2008 in št. ... z dne 11. 7. 2008 se v točkah 2. izrekov odpravita. Odločbi tožene stranke Območne enote ... št. ... z dne 15. 4. 2008 in št. ... z dne 15. 4. 2008 se spremenita tako, da se v obeh v 1. točki izreka doda besedilo: „Ta odločba učinkuje od 15. 4. 2008 dalje“;

Pritožbi zoper II. in III. točko izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem obsegu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek tožnika (toženca po nasprotni tožbi, v nadaljnjem besedilu: tožnik), da se odpravita dokončni odločbi tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi, v nadaljnjem besedilu: toženec) št. ... in št. ..., obe z dne 11. 7. 2008, s katerima je tožena stranka v zvezi s prvostopenjskima odločbama št. ... in št. ..., obe z dne 15. 4. 2008, dokončno odločila, da se J.M. z dnem 9. 5. 2003 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb ter, da mu z 12. 4. 2003 preneha pravica do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti od 12. 4. 2003 dalje ter, da se ga še naprej vodi v evidenci brezposelnih oseb. V II. točki izreka je ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe in tožnika obvezalo, da Zavodu RS za zaposlovanje povrne znesek 14.931,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2008 do plačila v 8 dneh. V III. točki izreka je sklenilo, da tožnik stroške postopka, nastale do 6. 11. 2009, nosi sam, stroški, nastali po navedenem datumu pa bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi ter zavrne zahtevek tožene stranke oz. tožeče stranke po nasprotni tožbi in ji naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče zmotno verjelo navedbam tožene stranke, da ji je dal tožnik neresnične podatke o brezposelnosti. Potrdil je le, da ni pridobival dodatnih dohodkov. Zaposlitev na Hrvaškem je bila le formalna, zato se tožnik ni zavedal, da bi moral ta podatek sporočiti toženi stranki ali ga navesti že ob prijavi v evidenco brezposelnih. Z odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 7. 2003 je bilo tožniku priznano nadomestilo za čas brezposelnosti v trajanju 12 mesecev od 12. 4. 2003 dalje. V času prejemanja denarnega nadomestila je zbolel in je zato vložil zahtevek za mirovanje pravice do denarnega nadomestila po 17.b členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Za čas nezmožnosti za delo ni prejemal nadomestila pri toženi stranki pač pa nadomestilo iz sredstev zdravstvenega zavarovanja. Sodišče v sodbi ni upoštevalo razlike med nadomestiloma, dejansko je prejel izplačano denarno nadomestilo za čas brezposelnosti le za mesece kot izhaja iz finančne kartice, ki jo je predložila tožena stranka. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je toženi stranki povrnil izplačana nadomestila, zato je tožnik ugovarjal aktivni legitimaciji tožene stranke za vložitev nasprotne tožbe v delu, ki se nanaša na nadomestilo za čas zadržanosti od dela. O ugovoru aktivne legitimacije se sodišče prve stopnje ni izreklo, kar je bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek za izplačilo nadomestil, izplačanih iz sredstev zdravstvenega zavarovanja je vložila stranka, ki ni aktivno legitimirana in ga je potrebno zavrniti. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je zaposlitev tožnika na Hrvaškem ugotovila na podlagi delovne knjižice, ki je javna listina, za katero po določbi 224. člena ZPP velja domneva, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno ali določeno. Tožnik vpisa v delovno knjižico ni izpodbijal ali dokazoval nasprotnega, zato velja zaposlitev oz. delovno razmerje tožnika za resnično. Ob prijavi v evidenco brezposelnih oseb tožnik ni dal pravih podatkov, to je razlog, zaradi katerega tožniku po 32. členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti preneha pravica do denarnega nadomestila, po 70. členu ZZZPB pa se preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. Pravica se tožniku sicer ne bi priznala, saj se po 16. členu ZZZPB zaposlena oseba ne šteje za brezposelno osebo. Po 54. členu ZZZPB je dajanje neresničnih podatkov razlog, zaradi katerega mora tožnik vrniti neupravičeno prejete zneske nadomestila. Zavod za zdravstveno zavarovanje je toženi stranki res refundiral zneske denarnega nadomestila, ki so bili tožniku izplačani v času začasne zadržanosti od dela, vendar bo tožena stranka morala Zavodu za zdravstveno zavarovanje izplačana nadomestila vrniti. S prenehanjem pravice do denarnega nadomestila in prenehanjem vodenja v evidenci brezposelnih oseb je odpadla pravna podlaga za refundacijo nadomestila. S tem, kot določa 190. člen OZ, nastane obveznost vračila sredstev.

Pritožba je v zvezi z zahtevkom za odpravo odločb delno utemeljena, utemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe.

Izpodbijane odločbe je tožena stranka izdala po uradni dolžnosti, ker je ugotovila, da niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje tožnika v evidenci brezposelnih oseb in tudi ne pogoji, za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Po 1. odstavku 45. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) tožena stranka pri odločanju o pravicah iz zavarovanja za primer brezposelnosti uporablja določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Preizkus pravilne uporabe pravil postopka, po katerem zavod z javnimi pooblastili odloča o pravicah zavarovancev, z vidika presoje zakonitosti dokončne odločbe pomeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava (stališče o tem je zavzelo Višje delovno in socialne sodišče v odločbah opr. št. Psp 170/2007 z dne 23. 8. 2007, opr. št. Psp 577/2007 z dne 3. 4. 2008 in opr. št. Psp 30/2010 z dne 4. 3. 2010). Odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 7. 2003, s katero je tožena stranka tožniku priznala pravico do denarnega nadomestila za čas 12 mesecev, ki naj bi se izplačevalo od 12. 4. 2003 do 11. 4. 2004, je postala pravnomočna, saj ni dokazov, da bi jo tožnik izpodbijal. Enako, kot izhaja iz podatkov v upravnem spisu, so postale pravnomočne kasnejše odločbe, s katerimi je tožena stranka na podlagi ugotovitev pristojnega zdravnika, na podlagi 6. alineje 33. člena ZZZPB odločila o mirovanju pravice do denarnega nadomestila ter o priznanju pravice do nadaljnjega izplačevanja za preostali čas. Iz listin v upravnem spisu, zlasti odločbe št. ... z dne 28. 8. 2007, s katero je tožena stranka priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali čas enega meseca in 25 dni v obdobju od 11. 8. 2007 do 5. 10. 2010 ter odločbe št. ... z dne 4. 10. 2007 o mirovanju pravice do denarnega nadomestila od 2. 10. 2007 dalje izhaja, da tožniku ni bilo denarno nadomestilo izplačano še za čas štirih dni. Tožnikov vpis v evidenco brezposelnih oseb in priznanje pravice do nadomestila, vključno s kasnejšimi odločbami o priznanju pravice za preostali čas, z izjemo obdobij, ko mu je pravica mirovala, pomeni pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ki ga je po 158. členu Ustave Republike Slovenije mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenim z zakonom. Poseg v pravnomočno urejena razmerja oz. priznane pravice je dopusten le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih določa XVI. poglavje ZUP. Izpodbijane odločbe niso bile izdane v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, v izrekih odločb ni odločeno o veljavnosti (odpravi, ugotovitvi ničnosti ali razveljavitvi) omenjenih pravnomočnih odločb o priznanju pravic, zato je tožena stranka z izpodbijanimi odločbami nezakonito posegla v pravnomočno urejeno razmerje oz. priznano pravico za nazaj. V skladu s stališčem, ki ga je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo (sodba in sklep VDSS, opr. št. Psp 105/2008 z dne 7. 5. 2008) je zato potrebno, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, obe dokončni odločbi v delu, v katerem je tožena stranka zavrnila pritožbi zoper prvostopni odločbi odpraviti, prvostopenjski odločbi o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb in o prenehanju pravice do denarnega nadomestila pa dopolniti z odločitvijo, da učinkujeta od dne njune izdaje, saj ni zakonske podlage, da bi se brez uporabe izrednih pravnih sredstev v rednem postopku poseglo za nazaj v pravnomočno priznane pravice oz. urejena razmerja.

Navedeno ne pomeni, da tožena stranka na podlagi ureditve v 54. členu ZZZPB ni upravičena zahtevati vrnitve sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, če je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov ali če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice. Po 5. odstavku 54. člena ZZZPB se v postopku zahteve za vrnitev škode in drugih brez podlage izplačanih sredstev uporabljajo predpisi o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je o zahtevku tožene stranke za plačilo 14.931,75 EUR odločilo vsaj prezgodaj. Tožena stranka je zahtevek po nasprotni tožbi utemeljila z dvema dopisoma Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 11. 3. 2008 in 12. 5. 2008, priložena sta v upravnem spisu, katerima sta priloženi listini v tujem jeziku in sicer prvemu fotokopija tožnikove delovne knjižice, drugemu pa dopis hrvaškega zavoda za pokojninsko zavarovanje z dne 12. 5. 2008. Po 2. odstavku 226. člena ZPP mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. V zvezi s pravilnostjo podatkov v delovni knjižici, izdani na Hrvaškem in pravilnostjo navedb hrvaškega zavoda za pokojninsko zavarovanje o statusu zavarovanca tožnika, bi sodišče prve stopnje moralo tožnika vsaj zaslišati in na ta način ugotoviti natančno vse okoliščine v zvezi z njegovim delovnim razmerjem oz. statusom zavarovanca na Hrvaškem. Utemeljeno se tožnik tudi pritožuje, da sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo ali je tožena stranka aktivno legitimirana, da po nasprotni tožbi od njega zahteva vračila nadomestil, ki so mu bila izplačana za čas zadržanosti oz. nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Tožena stranka glede teh nadomestil res navaja, da jih bo morala vrniti Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in se pri tem sklicuje na splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007). V obravnavanem primeru pa, glede na dejstvo, da v pravnomočne odločbe, s katerimi je bila pravica priznana, brez uporabe izrednih pravnih sredstev ni mogoče poseči za nazaj, tudi ni mogoče trditi, da je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožnik pravico užival. Drugo je vprašanje odškodninske odgovornosti, vendar s tem v zvezi tožena stranka ni dokazala, da ji je dejansko nastala škoda v višini tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. V 8. členu Administrativnega sporazuma o izvajanju sporazuma o socialnem zavarovanju med republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Uredba o ratifikaciji je objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije št. 87/97 - Mednarodne pogodbe št. 24/97) v poglavju o bolezni in materinstvu je določeno, da pristojni nosilec izplačuje dajatve neposredno upravičencem, razen če so sestavni del pavšalnega zneska. Glede na ugovor aktivne legitimacije, ki ga je tožnik podal v pripravljalni vlogi dne 18. 11. 2009, bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, na kakšen način je bilo tožniku izplačano nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni in tudi ugotoviti, ali je toženi stranki zaradi neresničnih podatkov oz. opustitve sporočanja sprememb, nastala škoda kot prikrajšanje na javnih sredstvih, ki jih tožena stranka sama oz. ob delnem nadomestilu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, ne bi izplačala tožniku, če bi jo ta pravočasno in pravilno seznanil z vsemi okoliščinami statusa zavarovanca v Republiki Hrvaški. V dokazne namene, ob upoštevanju načela materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), bo sodišče prve stopnje predvsem zaslišalo tožnika in tudi s poizvedbami pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ugotovilo vse okoliščine v zvezi s tožnikovim statusom zavarovanca in izplačilom nadomestil. Posebej bo tudi ugotovilo, kakšen status je imel tožnik po 1. 4. 2007, ker iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije toženi stranki z dne 11. 3. 2008 izhaja, da je tožnik po izvedenskem mnenju, pridobljenem pri Hrvaškem nosilcu zavarovanja dne 11. 2. 2008 od 1. 4. 2007 invalid I. kategorije invalidnosti. Če gre pri tožniku za prekrivanje obveznega zavarovanja na podlagi delovnega razmerja v Republiki Hrvaški oz. prejemnika denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, kot določa 22. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) bo potrebno za celotno obdobje ugotoviti tožnikov status in s tem v zvezi aktivno legitimacijo domačih nosilcev obveznega zavarovanja in morebitne zahtevke hrvaških nosilcev zavarovanja, zlasti za nadomestila za čas bolniškega staleža, upoštevajoč določbo 33. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Zakon o ratifikaciji Sporazuma je objavljen v Uradnem listu RS, št. 71/97, Mednarodne pogodbe št. 21/97). Po navedeni določbi uveljavlja nosilec ene države države pogodbenice na predlog nosilca druge države pogodbenice tudi njegovo pravico do odškodnine, če imata pravico do odškodnine glede istovrstnih dajatev za isti škodni primer tako nosilec ene kot tudi nosilec druge države pogodbenice.

Po dopolnitvi dokaznega postopka bo sodišče prve stopnje o zahtevku po nasprotni tožbi ponovno odločilo. Zaradi delne ugoditve pritožbi in razveljavitve sodbe o tem zahtevku, je bilo potrebno razveljaviti tudi izrek o stroških postopka. O stroških bo sodišče odločilo glede na uspeh v sporu, kot določa 154. člen ZPP.

Posledica delne ugoditve pritožbi je tudi sklep sodišča, sprejet na podlagi 4. odstavka 165. člena ZPP, da se odločanje o stroških v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Psp 573/2004
• VDSS sodba in sklep Psp 443/2011
• Sodba VIII Ips 253/2012