VDSS sklep Psp 85/2010

Jedro

Ker izvedenski mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje glede ocene tožničine delovne zmožnosti nista skladni (invalidska komisija I. stopnje je ocenila, da tožnica ni zmožna za opravljanje pridobitnega dela, med tem ko invalidska komisija II. stopnje ni ugotovila popolne nezmožnosti za delo), izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje pa omajajo tudi ocene delazmožnosti lečečih specialistov v predloženih izvidih (predlagajo invalidsko upokojitev), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, preuranjeno zavrnilo. Za razjasnitev dejanskega stanja glede tožničine delazmožnosti je treba dopolniti dokazni postopek bodisi s postavitvijo sodnega izvedenca ali z zaslišanjem lečečih specialistov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 21. 8. 2008 in št. ... z dne 17. 3. 2008 in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti od 21. 11. 2006 ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da ni dokazana popolna izguba delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo, saj je sodišče kot nepotrebne zavrnilo vse ključne dokaze, s katerim bi tožnica svojo popolno izgubo delovne zmožnosti lahko dokazala. Edini dodatni dokaz, ki ga je sodišče v tej smeri izvedlo, je bil dokaz z zaslišanjem tožnice. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni z ničemer opredelilo, zakaj ni podalo verodostojnosti zaslišanju tožnice, ki je jasno izpovedala, da ni več sposobna za opravljanje pridobitnega dela. V dokaz svojih navedb je tožnica predložila tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa je predlagala, da se zasliši njenega delodajalca, ki bi lahko potrdil njeno nezmožnost opravljati delo zavarovalniškega agenta ter vsakršno drugo delo, pri čemer je sodišče tudi ta dokaz kot nepotreben zavrnilo. Tožnica je v tožbi predlagala tudi dokaz z izvedencem ortopedom, nevrologom, po potrebi psihiatrom, na edini obravnavi pa je pri predlaganih dokazih v celoti vztrajala. Navaja tudi, da je s pripravljalno vlogo z dne 7. 1. 2009 pojasnila svoje stališče, da invalidska komisija tožene stranke ni izvedenski organ, mnenje invalidske komisije ni nepristransko, ampak je izdelano v interesu tožene stranke, zato je potrebna postavitev neodvisnega izvedenca. Sodišče je s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov z izvedencem medicinske stroke (ortopeda, nevrologa, po potrebi psihiatra) storilo kršitev 243. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), saj bi bil za pravilno, popolno in nepristransko ugotovitev zdravstvenega stanja in delazmožnosti, izvedenec nujno potreben. Podlaga sodbe ne more biti samo mnenje tožene stranke oz. njenih organov. S tem, ko sodišče ni postavilo neodvisnega izvedenca, je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kršena pa so tudi pravila materialnega prava. Da pa je mnenje invalidske komisije tožene stranke z dne 29. 7. 2008 nepravilno tudi po vsebini, izhaja iz predložene medicinske dokumentacije, prav tako pa bi izhajalo iz vpogleda v zdravstveni karton, katerega pribavo je tožnica predlagala, sodišče pa navedenega dokaza ni niti zavrnilo niti dopustilo, temveč ga je prezrlo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno in je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, v povezavi s kršitvijo 2. odstavka 339. člena ZPP. Da je mnenje invalidske komisije nepravilno izhaja tudi iz obširne zdravstvene dokumentacije, priložene tožbi. Sodišče samo povzema v katere dokaze je vpogledalo, do njih pa se vsebinsko ne opredeli. Opozarja na izvedensko mnenje Invalidske komisije I. stopnje z dne 23. 1. 2008, kjer je komisija menila, da je tožnica invalid I. kategorije. V nadaljevanju se sklicuje na izvid ortopeda, prof. dr. J.P. z dne 6.6.2007, izvid ortopeda A.P. z dne 24. 10. 2007 in z dne 9. 4. 2008. Tožnica je predlagala tudi zaslišanje dr. A.P., vendar je sodišče tudi ta dokaz kot nepotrebnega zavrnilo. Meni, da je sodišče ravnalo nezakonito s tem, da je svojo odločitev v celoti oprlo na mnenje organa tožene stranke ter se o predloženi dokumentaciji, ki jasno kaže na poslabšanje zdravstvenega stanja in nezmožnost opravljanja dela zavarovalniške zastopnice, ni vsebinsko opredelilo, niti ni pojasnilo, zakaj, kljub izvidom dr. A.P., kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izjavi delodajalca, zaslišanju tožnice in drugim dokazom, ki potrjujejo, da tožnica dela zavarovalniške zastopnice ni zmogla, verjame izvedenskemu mnenju Invalidske komisije II. stopnje z dne 29. 7. 2007. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ga šteje v celoti kot sprejemljivega, pri tem pa zavrača vse dokazne predloge, s katerimi je tožnica dokazovala nezmožnost za delo. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma, da pritožbeno sodišče na obravnavi izvede predlagana in potrebna procesna dejanja ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške z zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP) in da je odločitev preuranjena.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 21. 8. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 17. 3. 2008, s katero je bilo odločeno, da je tožnica od 21. 11. 2006 in še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima še nadalje pravico do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je zavarovalni zastopnik, s krajšim, polovičnim delovnim časom.

Pravna podlaga za odločitev je v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po drugem odstavku istega člena se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: I. kategorijo - če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; II. kategorijo - če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50% ali več; III. kategorijo - če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Preostala delovna zmožnost se po 61. členu ZPIZ-1 ugotavlja pri invalidih II. in III. kategorije, ta pa je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustrezna njegovi strokovni izobrazbi oz. strokovni usposobljenosti ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa. Na podlagi 67. člena ZPIZ-1 pa pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid I. kategorije invalidnosti, invalid II. kategorije invalidnosti, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. ali III. kategorija invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let (ženska).

Iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 1. 2007 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je zavarovalni zastopnik, s polovico polnega delovnega časa od 21. 11. 2006 dalje. Odločeno je bilo tudi, da bo kontrolni pregled potreben v novembru 2007. Nov postopek pri toženi stranki je bil torej uveden zaradi predvidenega kontrolnega pregleda. V predsodnem postopku je mnenje glede ocene invalidnosti skladno z 261. členom ZPIZ-1 podala najprej Invalidska komisija I. stopnje, ki je na podlagi osebnega pregleda in na podlagi preučitve medicinske dokumentacije menila, da je pri tožnici od 23. 1. 2008 zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela. Iz obrazložitve izvedenskega mnenja izhaja, da ortoped ugotavlja poslabšanje patologije na lumbalni hrbtenici, psihiater pa ugotavlja poslabšanje anksiozno depresivne simptomatike v okviru prilagoditvene motnje na stresne okoliščine. Navedeno mnenje je bilo posredovano v revizijo Invalidski komisiji II. stopnje, ki je na podlagi proučitve razpoložljive dokumentacije dne 5. 3. 2008 ugotovila, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni od 21. 11. 2006 in tudi od 23. 1. 2008 nespremenjeno podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. S krajšim, polovičnim delovnim časom pa je zmožna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena, to je zavarovalni agent. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da je glavna bolezen, ki vpliva na invalidnost, spinalna stenoza, druga bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost pa je eutireotična golša. V obrazložitvi je pojasnjeno, da na podlagi proučitve razpoložljive dokumentacije v spisu, osebnega pregleda na Invalidski komisiji I. stopnje 21. 11. 2006 in 23. 1. 2008, izvidov ortopeda, nevrologa in psihiatra ter opravljenih preiskav, Invalidska komisija II. stopnje meni, da pri tožnici ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo spremembo že podane ocene invalidnosti leta 2006 niti ni iz dokumentacije razvidno, da bi bila trajno nezmožna za delo. V pritožbenem postopku je nadalje tožničino delazmožnost ocenjevala Invalidska komisija II. stopnje, ki je enako kot Invalidska komisija II. stopnje v reviziji, dne 29. 7. 2008 na podlagi proučitve medicinske in delovne dokumentacije v spisu (upoštevaje še izvid ortopeda z dne 8. 7. 2008 in izvid psihiatra z dne 30. 5. 2008) in osebnega pregleda podala izvedensko mnenje, da je pri tožnici še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Kot glavno bolezen, ki vpliva na delazmožnost je navedla bolečino v križu (lumbago) z išiasom, kot druge bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost pa spinalno stenozo, evtirotično golšo in mešano anksiozno in depresivno motnjo. V obrazložitvi je tudi pojasnila, da pri tožnici ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi zahtevalo dodatne fizične in časovne razbremenitve pri delu.

Sodišče prve stopnje je v postopku odločilo na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije v spisu in je predvsem glede na izvedensko mnenje Invalidske komisije II. stopnje zaključilo, da ob izkazanih zdravstvenih spremembah in težavah v zvezi s hrbtenico in s tem povezanimi psihičnimi težavami, I. kategorija invalidnosti v skladu s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ni podana.

Po mnenju pritožbenega sodišče je takšna odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj zgolj na podlagi medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu še ni mogoče odločiti o tožbenem zahtevku. Pritožba namreč utemeljeno opozarja na neskladnost izvedenskih mnenj invalidskih komisij. Izvedenska mnenja se po mnenju pritožbenega sodišča glede na predloženo medicinsko dokumentacijo in ob upoštevanju, da je bilo mnenje Invalidske komisije I. stopnje in Invalidske komisije II. stopnje v pritožbi podano ob osebnem pregledu tožnice, glede ocene delovne zmožnosti ne bi smelo v tolikšni meri razlikovati oziroma bi moralo sodišče prve stopnje neskladja ustrezno razčistiti. Invalidska komisija I. stopnje je na podlagi osebnega pregleda in predložene medicinske dokumentacije, pri čemer je izhajala zlasti iz ugotovitev ortopeda in psihiatra, ki kot že rečeno, oba ugotavljata poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja, ugotovila, da tožnica ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, medtem ko je Invalidska komisija II. stopnje v reviziji in v pritožbi podala mnenje, da pri tožnici ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila pri njej podana popolna nezmožnost za delo. Navedena mnenja tudi niso skladna v ugotovitvah glede bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost, in sicer je Invalidska komisija I. stopnje kot tudi Invalidska komisija II. stopnje v reviziji kot glavno bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost navedla spinalno stenozo, kot drugo bolezen pa sta navedli eutireotično golšo. Invalidska komisija II. stopnje pa je v pritožbenem postopku kot glavno bolezen navedla bolečino v križu (lumbago) z išiasom, spinalno stenozo pa šele kot drugo bolezen, ki vpliva na delazmožnost ob ugotovljeni evtirotični golši in mešani anksiozni in depresivni motnji. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da prepričljivost izvedenskega mnenja Invalidske komisije II. stopnje, na katere ugotovitve se sklicuje izpodbijana sodba, omajajo tudi mnenja lečečih specialistov v predloženih izvidih, na katere utemeljeno opozarja pritožba. Ortoped prof. dr. J.P. je v izvidu z dne 6. 6. 2007 podal mnenje, da pri tožnici po dosedanjem zdravljenju ter od zadnje predstavitve na invalidski komisiji ni nobenega izboljšanja in se ji stanje celo slabša, zaradi česar je potrebno misliti na invalidsko upokojitev. Nadalje iz izvida ortopeda A.P., dr. med. z dne 24. 10. 2007 izhaja, da tožnica ni primerna za statične obremenitve, prisilne drže, dvigovanja bremen in da se glede na dosedanji potek strinja z mnenjem prof. J.P., v izvidu z dne 9. 4. 2008 pa podaja mnenje, da je bil sklep invalidske komisije I. stopnje še najboljša rešitev. Nenazadnje tudi psihiater J.R., dr. med. v izvidu z dne 25.10.2007 meni, da bi razbremenitev ugodno vplivala na tožničino psihično stanje, zato se pridružuje mnenju dr. Popoviča glede ponovne obravnave na invalidski komisiji in upokojitve. Glede na to, da lečeči specialisti glede na tožničine zdravstvene težave predlagajo invalidsko upokojitev, pri čemer niso medsebojno skladna niti mnenja invalidskih komisij glede tožničine delovne zmožnosti, bi moralo sodišče prve stopnje navedena razhajanja ustrezno razčistiti, česar pa ni storilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V 1. odstavku 213. člena ZPP je določeno, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo odločbe. V drugem odstavku istega člena je nadalje določeno, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi, naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V kolikor pa sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko v skladu s 1. odstavkom 62. člena ZDSS-1 izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo tožničine predloge za razčiščevanje dejanskega stanja, to je bodisi dokazni predlog za postavitev izvedenca ustrezne stroke bodisi dokazni predlog za zaslišanje lečečih specialistov, kršilo 213. člen ZPP, saj na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v zadevi. Zavrnitev navedenih dokaznih predlogov bi bila utemeljena le v primeru, če bi bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno z izvedbo drugih dokazov. Kot pa je bilo že obrazloženo, sodišče ni ustrezno razčistilo razhajanj med ugotovitvami lečečih specialistov in mnenji invalidskih komisij. S takšnim postopanjem je bila tožnica prizadeta tudi v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem, kot je poudarilo že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 3/2006 z dne 7. 11. 2006.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ob upoštevanju 61. člena ZPIZ-1 dejansko stanje ustrezno razčistilo bodisi s postavitvijo ustreznega izvedenca bodisi z izvedbo drugih dokazov. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka bo sodišče ponovno razsodilo o zadevi.

V skladu s 3. točko 165. člena ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 513/2008
• VDSS sklep Psp 438/2010
• VDSS sklep Psp 28/2013