VDSS sodba Psp 73/2010

Jedro

Tožnica, ki ji je toženec ob izpolnitvi starostnega pogoja s pravnomočno odločbo odmeril predčasno pokojnino brez zmanjšanja, nato pa je od toženca zaradi napačnega vnosa obdobja prejela nakazilo zneska, ki je v očitnem nasprotju z odmerjeno višino pokojnine po pravnomočnih odločbah, je bila na škodo toženca obogatena brez pravnega temelja, zato je dolžna to preplačilo na podlagi odločb o vrnitvi preplačila vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe po predlogu z dne 12. 6. 2008, s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2007 ter št. ... z dne 16. 5. 2007 (točka I/1 izreka sodbe). Nadalje je v točki I.2. izreka zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati odškodnino za materialno škodo v zneskih 1.429,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2007 dalje, 351,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2007 dalje in znesek 348,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2007 dalje ter, da je za nematerialno škodo dolžna plačati znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. V točki I/3 izreka je zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov postopka. Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožila tožnica in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila izpodbijana sodba tožničinemu pooblaščencu nepravilno vročena. Tožnica je tožbo vložila, ker sta odločbi, s katerima jo je tožena stranka obvezala k povrnitvi preplačil, nerazumljivi in tožnica ni bila seznanjena z razlogi za obveznost vračila. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku je tožena stranka dolžna odločbe obrazložiti. Navaja izrek izpodbijanih odločb in trdi, da iz obrazložitve ni pojasnjeno, kako in zakaj je prišlo do preplačila. Sodišče prve stopnje se je predmeta spora dotaknilo le z navajanjem vsebine dopisa tožene stranke z dne 12. 2. 2007, s katerim je bilo pojasnjeno, da je pri izvršitvi odločbe z dne 15. 2. 2005, s katero je bil tožnici odmerjen dokončni znesek pokojnine, prišlo do napačnega vnosa pri računalniškem obračunu, posledica pa je bila napačno izplačilo. Šele v sodnem postopku je tožena stranka z dopisom sektorja za nakazovanje pokojnin tožene stranke z dne 26. 9. 2008, naslovljenim na pravno službo tožene stranke, dokončno pojasnila bistvene razloge, na podlagi katerih si tožeča stranka lahko ustvari pravilno predstavo o vsebini izpodbijanih odločb. Ker iz dopisa izhaja, da je bilo pri izračunu razlike v pokojnini napačno upoštevano obdobje od 1. 8. 2001 do 30. 11. 2004, je bila tožnica v opravičljivi zmoti, ki so jo povzročili delavci tožene stranke, ko so ji pojasnjevali, da gre za razliko med že izplačano pokojnino in na novo obračunano pokojnino po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pd 219/96 z dne 13. 9. 2000. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb Zakona o splošnem upravnem postopku, ki z vidika presoje zakonitosti odločb tožene stranke pomeni pravilno uporabo materialnega prava. Nepravilno je tudi zavrnilo zahtevek za povračilo škode. Od tožnice je neutemeljeno zahtevalo enako skrbnost kot od tožene stranke, ki ima usposobljene delavce in ki tožnici po storjeni napaki niso popolno in pravilno obrazložili vzroka preplačila. Na sedežu tožene stranke je tožnica večkrat spraševala kaj pomeni izplačani znesek in ga je porabila šele potem, ko so ji referenti tožene stranke zatrdili, da je z izplačilom vse v redu, zato ji tožena stranka dolguje povračilo potnih stroškov iz ... v Ljubljano. V času postopkov je tožnici osebna zdravnica predpisovala sredstva za pomiritev, ki jih je morala uživati zaradi psihičnih bolečin v zvezi s postopki ugotavljanja preplačila in obveznostjo vračila. Sodišče ni pravilno ugotovilo vzročne zveze med malomarnim ravnanjem delavcev tožene stranke in ravnanjem tožnice v zvezi z odločbo za plačilo dohodnine. Tožena stranka je ugotovila preplačilo šele po posredovanju tožnice v zvezi z dohodninsko napovedjo, sicer napake sploh ne bi ugotovila. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Kršitev postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, tožnica v pritožbi ni podrobno navedla, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo absolutnih bistvenih kršitev. Vročitev izpodbijane sodbe je bila, kot izhaja iz vročilnice, priložene listu št. 93 v spisu, opravljena po določbi 4. odstavka 142. člena ZPP. Vročevalec je pisanje (sodbo in sklep) dne 29. 12. 2009 pustil v poštnem predalčniku, glede na vloženo pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila tožnica s sodno odločbo pravilno seznanjena. Ob takšnih dejstvih ni jasno in v pritožbi ni utemeljeno, s čim naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila vročanja.

Tožena stranka pri odločanju o pravicah in in s tem posredno tudi o obveznostih, čeprav tega Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) izrecno ne ureja, uporablja določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), kot določata 12. in 249. člen ZPIZ-1. Smiselno uporabo ZUP v postopku odločanja o povrnitvi preplačil določa 275. člen ZPIZ-1, po katerem mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, znesek vrniti v skladu z določbami zakona obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku omenjenega člena Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

Tožnici je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 19. 1. 2000 na podlagi 40. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) priznala pravico do predčasne pokojnine. Ker je uspela v delovnem sporu zoper nekdanjega delodajalca, ki jo je bil na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dolžan prijaviti v zavarovanje v obdobju od 11. 4. 1996 do 10. 1. 1997 in od 12. 12. 1997 do 11. 7. 1999, ter ji izplačati plače, kar je bilo tudi izvršeno, kot je ugotovila tožena stranka s pregledom revizorja matične evidence (potrdilo o tem je priloženo v upravnem spisu št. ... z dne 25. 9. 2003), je tožnica z vlogo, ki jo je tožena stranka prejela 26. 3. 2003 zahtevala ponovni izračun pokojnine. Kot naslov prebivališča je v vlogi navedla N. pot 4, ..., prosila pa je tudi, da se ji pošta pošilja na „sekundarni“ naslov G. vas 5, ... Na zahtevo je tožena stranka 17. 10. 2003 izdala odločbo, da se tožnici še nadalje izplačuje predčasna pokojnina v nespremenjenem znesku, ker je ugotovila, da je zanjo še vedno najugodnejše 10 letno povprečje za izračun pokojninske osnove obdobje plač, ki jih je prejela od leta 1981 do 1990, odločbi pa je tudi priložila izpis pokojninske dobe z izračunom pokojninske osnove in odmero pokojnine. Odločba je bila tožnici vročena 19. novembra 2003 in je očitno postala pravnomočna, saj se tožnica ni pritožila. Z navedeno odločbo je bilo tožnici pojasnjeno, da sprememba v pokojninski osnovi zaradi naknadno izplačanih plač zanjo ne pomeni ugodnejšega izračuna pokojnine, ker je bil najugodnejši izračun še vedno za obdobje 1981 - 1990, ki je bilo upoštevano že v prvi odločbi o priznanju pravice do predčasne pokojnine. Pritožbene navedbe, da tožnici ni bilo in ni moglo biti jasno, da je prišlo do preplačila ter da tudi ni mogla razumeti vzroka preplačila že iz tega razloga ne morejo biti utemeljene. Stranke morajo po 11. členu ZUP pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane z ZUP ali drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek, torej tudi z ZPIZ-1.

Ponovno je tožena stranka z odločbo z dne 15. 2. 2005 tožnici priznala pravico do predčasne pokojnine brez zmanjšanja, ker je 12. 7. 2004 dopolnila starost, ki je po 411. členu ZPIZ-1 v zvezi s 4. odstavkom 40. člena ZPIZ/92 in 39. členom ZPIZ/92 pogoj za izplačevanje pokojnine brez zmanjšanja, kot je bilo določeno v 3. odstavku 40. člena ZPIZ/92. V odločbi je tožena stranka odločila, da se izplačani zneski za čas od 12. 7. 2004 dalje poračunajo ter, da se s to odločbo nadomesti odločba št. ... z dne 17. 10. 2003. Tudi tej odločbi je bil priložen prikaz pokojninske dobe in izračun pokojninske osnove ter višine pokojnine. Iz podatkov v spisu ter navedb strank ne izhaja, da bi tožnica odločbo izpodbijala, kar pomeni, da je postala dokončna in pravnomočna.

Z zaporedno izdanimi odločbami je bila tožnica seznanjena z višino predčasne pokojnine, do katere je upravičena in s tem v zvezi ni zahtevala dodatnih pojasnil tožene stranke o načinu izračuna. Nakazilo v znesku 3.706.614,00 tedanjih SIT, ki ga je tožnica prejela 16. 3. 2005, kot sama navaja v tožbi, je v tako očitnem nasprotju z odmerjeno višino pokojnine po pravnomočnih odločbah, da je povprečno skrbnemu človeku jasno, da kljub odločitvi o poračunu izplačanih zneskov, tolikšna razlika v obdobju od 12. 7. 2004 dalje do izplačila ni mogla nastati. Dovolj natančno je tožnici nastanek preplačila tožena stranka obrazložila z dopisom z dne 20. 12. 2006. Sodišču sta bila predložena dva dopisa z istim datumom in sicer je enega predložila tožnica, drugega pa tožena stranka, v obeh pa je ugotovitev, da je bilo tožnici 16. 3. 2005 pomotoma nakazanih 3.663.324,00 tedanjih SIT in je bila tudi pozvana, da preplačilo vrne. Da je prišlo do napačnega vnosa obdobja, kar po prepričanju sodišča druge stopnje zadošča za pojasnilo vzroka nastanka preplačila, je bil v obvestilu z dne 12. 2. 2007 obveščen tožničin pooblaščenec. Za potrebe ugotavljanja tožničinih davčnih obveznosti je tožena stranka izdala potrdilo o neupravičeno prejetem znesku, ki ga tožnica, kljub pozivu tožene stranke, do vložitve vloge v sodnem postopku 27. 6. 2008 ni vrnila, kljub temu, da niti v predsodnem postopku niti v tožbi ni navedla nobenega razloga, da preplačila ni dolžna vrniti. Dokončna odločba tožene stranke z dne 16. 5. 2007 pojasnjuje vzroke za nastanek preplačila in utemeljuje, zakaj tožnica do takšnega zneska ni bila upravičena. Na podlagi odločbe, izdane v skladu s 3. odstavkom 275. člena ZPIZ-1, je tožničina obveznost nedvomno izkazana, tožena stranka jo je izdala po zakonitem postopku, potem ko je tožnico že prehodno seznanila z obveznostjo vračila, zato je zahtevek za odpravo dokončne odločbe neutemeljen.

Sodišče druge stopnje se tudi v celoti strinja z razlogi iz obrazložitve izpodbijane sodbe za zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine. Kot je bilo pojasnjeno, se o vrnitvi preplačila odloča v upravnem postopku. Po 2. odstavku 113. člena ZUP gredo stroški postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno. Osebne stroške, stroške za prihod, izgubo časa in zaslužka, stranka nosi tudi v primeru, če se postopek konča zanjo ugodno. Že iz navedenega razloga je neutemeljen zahtevek za plačilo odškodnine za potne stroške, ki naj bi jih tožnica imela v zvezi z urejanjem zadev pri toženi stranki. Neutemeljeno zahteva povračilo kilometrine, ker se po Pravilniku o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/2005) priznavajo le potni stroški za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom, kar se dokazuje z vozovnico ali na drug primeren način. Tožnica ni predložila dokaza, da ni nobene možnosti vsaj delne uporabe javnega prevoznega sredstva od kraja njenega prebivališča. Povračila stroškov za prihod k toženi stranki tožnica ne more zahtevati v obliki odškodnine, ker teh stroškov ni zahtevala do izdaje dokončne odločbe pri toženi stranki, kar pomeni, da je to pravico, skladno s 1. odstavkom 116. člena ZUP, tudi iz tega razloga izgubila.

Neutemeljen je zahtevek za povračilo škode, ki naj bi tožnici nastala s plačilom stroškov za odvetniško zastopanje. Obveznost vrnitve je za tožnico nastala, ker je bila obogatena na škodo tožene stranke brez pravnega temelja (1. odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007). Pridobitelj ima po 194. členu OZ pravico do povračila potrebnih in koristnih stroškov. Predpogoj, da so stroški potrebni in koristni pa je zakonska podlaga, ki stranki, ki so ji stroški nastali, daje možnost, da zahteva povračilo. V upravnem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ki se konča za stranko neugodno, sama nosi stroške, kar vključuje tudi stroške pravnega zastopanja. Zavrnitev zahtevka za odpravo odločb ima zato posledico, da tožnica sama nosi stroške pravnega zastopanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za pretrpljeni strah in v tem delu sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega. Ravnanje tožene stranke ni protipravno. Zaradi napake pri izplačilu tožnica ni utrpela škode, saj je tudi v skladu z odločbo o povračilu brez pravne podlage in brez nadomestila uporabljala sredstva tožene stranke od nakazila 16. 3. 2005 do 2. 3. 2008 (do navedenega dne bi tožnica po prvostopenjski odločbi tožene stranke z dne 27. 2. 2007 morala preplačilo vrniti) pri čemer vsaj od obvestila tožene stranke z dne 20. 12. 2006, ki ga je nedvomno prejela, glede prejetega zneska ni mogla biti v dobri veri, da prejeti znesek pomeni poračun pokojnine. Z izdajo odločb o obveznosti vračila je tožena stranka ravnala v skladu z zakonom, ravnanje torej ni protipravno in zaradi postopkov svojih delavcev tožena stranka tožnici ni dolžna plačati odškodnine.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za povračilo škode v znesku 1.429,50 EUR z zamudnimi obrestmi zaradi domnevno preveč plačane dohodnine. Povračilo lahko tožnica zahteva po določbah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Ur. l. RS, št. 54/2004 s spremembami), ki je veljal od 21. 5. 2004 do 16. 11. 2006 oz. po sedaj veljavnem Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami), ki velja od 17. 11. 2006, uporablja pa se od 1. 1. 2007. Oba zakona določata postopek vlaganja zahtevkov in odločanja o vračilu davkov. Ker je bila tožnici dohodnina odmerjena ob upoštevanju neutemeljeno prejetega zneska poračuna pokojnine, je pogoj za vračilo davka vrnitev prejetega zneska in predložitev dokaza o tem pristojnemu davčnemu organu. Tudi s tem v zvezi toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Ob tem je še potrebno opozoriti na določbe o zastaranju pravice do vračila preveč plačanega davka. Po 4. odstavku 125. člena ZDavP-2 ta pravica zastara v petih letih od dneva, ko ga je zavezanec plačal oz. od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati. Smiselno enako je določal 3. odstavek 58. člena ZDavP-1, po katerem je pravica zavezanca do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastarala v 5 letih od dneva, ko ga je plačal. Tožnica, ne da bi vrnila brez pravnega temelja prejeto razliko v pokojnini, od tožene stranke neutemeljeno zahteva nadomestitev, po njenih trditvah preveč plačane dohodnine. Davčna uprava je dohodnino odmerila od izkazanih dohodkov v letu 2005, glede vračila pa bo tožeča stranka zahtevek morala nasloviti na pristojni organ, to je Davčni urad ..., kjer je vpisana v evidenco kot davčni zavezanec.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Sklep o pritožbenih stroških je sodišče ob upoštevanju uspeha v sporu po 154. členu ZPP sprejelo na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 250/2013
• VDSS sodba Pdp 1354/2010
• VDSS sodba Psp 369/2012