VDSS sodba Psp 29/2010

Jedro

Ker mora stranka dokazni predlog substancirati, torej natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, bi morala tožnica, ki zatrjuje, da so izvedenska mnenja invalidskih komisij nepristranska, navesti, česa invalidska komisija ni upoštevala ali kaj je napačno ugotovila. Ker tega ni storila, sodišče ni imelo razloga za postavitev sodnega izvedenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 14. 7. 2008 in z dne 14. 1. 2008, da se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni od 2. 8. 2007 dalje ter se ji prizna pravica do dela na katero je razporejena, v skrajšanem delovnem času po 4 ure na dan, da je toženka dolžna tožnici izdati novo odločbo, s katero bodo tožnici priznane pravice iz invalidskega zavarovanja in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica opravlja dela čistilke prostorov in naprav v laboratorijih in pisarnah, v katerih je delovno okolje pogosto zaprašeno s cementnim prahom, težave se ji pojavljajo pri prenašanju bremen po stopnišču, ker ima težave s kolki in hrbtenico, sedanje delovno okolje zaradi sinergije (ob že prejšnji izpostavljenosti azbestu) pa bistveno povečuje verjetnost razvoja novih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Meni, da je izjava delodajalca o delovnem okolju neresnična in takšne izjave brez preverjanja ne bi smela uporabiti niti invalidska komisija niti sodišče. Medicinska dokumentacija, kot je z izvid z dne 14. 2. 2007 ugotavlja pri tožnici plevralne naplastitve, ki dokazujejo stik z azbestom in ki na posnetkih iz leta 2002 niso bile vidne, opisujejo stanje pri tožnici, iz tega stanja pa se nato šele ugotavlja zmožnost za delo tako, da sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim znanjem za presojo mnenj zdravnikov specialistov, ne more utemeljeno šteti, da je toženka pravilno ugotovila, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, temveč bi morala oceno zdravstvenega stanja tožnice in posledično oceno njene delovne zmožnosti ugotavljati s pomočjo izvedencev medicinske stroke. Priglaša stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 14. 7. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 14. 1. 2008 s katero je toženka odločila, da se zahteva tožnice za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je razvidno tudi iz listinske dokumentacije v prilogi spisa, izhaja, da je predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja podala osebna zdravnica tožnice dne 2. 8. 2007. Navedla je, da je leta 2002 in leta 2007 zaradi suma na azbestno bolezen tožnica opravila HRCT toraksa ter menila, da je tožničina delovna zmožnost zmanjšana. Tožnica je bila dalj časa zaposlena v podjetju S. ... (od 2. 7. 1984 dalje do 1. 9. 1998), ko se je zaposlila v podjetju I. S. d.o.o. ..., kjer opravlja čiščenje laboratorijev. Glede na izvid z dne 17. 1. 2007, ko so bile ugotovljene pri tožnici plevralne naplastitve in možnost začetnih interstitcijskih sprememb je bila napotena na verifikacijo poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Klinični inštitut za medicino delo, prometa in športa pri ..., indisciplinarna skupina strokovnjakov za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (po Pravilniku o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - Ur. l. RS, št. 26/97) je ugotovila, da pri tožnici ne gre za poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu, ker niso bili izpolnjeni kriteriji za priznanje poklicne bolezni.

Zaradi bolečin v križu je bila pregledana pri ortopedu. Z RTG posnetki so bile ugotovljene degenerativne spremembe, ki pa ni navedel fukcionalnih ali nevroloških izpadov. Iz izpovedi tožnice na glavni obravnavi dne 5. 11. 2009 izhaja, da ima težave s hrbtom, da jo boli, čisti hodnike, prostore, briše mize, čisti okna, WC-je, je čistilka, dela v prahu. Iz opisa delovnega mesta z dne 8. 11. 2007, ki so ga podpisali tako delodajalec I. S. ... d.o.o. kot strokovni delavec za varnost in zdravje pri delu in pooblaščeni zdravnik, je razvidno, da je tožnica od 1. 9. 1998 dalje razporejena na delovno mesto čistilke, katero vsebuje čiščenje delovnih in bivalnih prostorov, pranje in likanje, ostala dela v skladu z navodili. Delo se opravlja v zaprtem prostoru, z vodo, dela sama in v skupini, delo opravlja stoje, s hojo po ravnem in stopnicah, delo opravlja občasno v prisilnem položaju ledvene hrbtenice, s čepenjem, s pripogibanjem, z rokami. Delo zahteva ročno dvigovanje bremen občasno 5 - 10 kg in občasno prenašanje bremen po ravnem od 5 - 10 kg. Stopnja iritativnih snovi in inertnega prahu je manjša kot tretjina dopustne vrednosti v času od tretjine do dveh tretjin delovnega časa.

Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 5. 12. 2007, kjer je bila tožnica tudi osebno pregledana izhaja, da je v komisiji sodelovala specialistka medicine dela, specialist ortoped in diplomirani varnostni inženir, v okviru invalidske komisije II. stopnje je sodeloval specialist ortoped, specialist interne medicine - pulmolog in specialist za varnost pri delu.

Tožnica v pritožbi trdi, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedencev medicinske strok. V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z 8. členom ZPP).

O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP) in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predlaga samo po sebi ne predstavlja kršitve določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo za odločitev v sporu niso odločilni ali, da je neko dejstvo že dokazano. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje razumno ocenilo in v zadostni meri argumentiralo, zakaj ni potrebno izvajati ostalih predlaganih dokazov za razjasnitev dejanskega stanja. Ugotovilo je, da iz nobenega izvida, predloženega tekom upravnega in sodnega postopka ne izhaja, da bi bila tožničina zmožnost za delo kakorkoli zmanjšana oz. omejena ter pri tem štelo, da ni razloga, da ne bi poverilo vere izvidom in mnenjem invalidske komisije I. in II. stopnje, ki sta glede na pretežne tožničine zdravstvene težave bili tudi ustrezno sestavljeni (specialist ortoped, specialist internist - pulmolog in specialist za varnost pri delu). Navedeni specialisti so celotno medicinsko dokumentacijo pregledali ter se do nje določno opredelili. Mnenja invalidskih komisij I. in II. stopnje, kakor tudi izpoved tožnice niso bila v neskladju z izvidi in mnenji specialistov, tožnica pa ne v tožbi ne v pritožbi ne pove, katerih izvidov specialistov izmed vseh izvidov, invalidska komisija I. oz. II. stopnje ni upoštevala in kaj je napačno ugotovilo in v čem je neskladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej za javne listine (1. odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva, ugotovljena z javno listino, se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP), vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi povezanost trditvenega in dokaznega bremena, kot izhaja iz določbe 212. člena ZPP. Za dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka ponuditi dokaze, in obratno. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo, naj se s predlaganim dokazom ugotovi. V kolikor tožnica zatrjuje, da gre za nepristranskost pri izvedenskem mnenju invalidske komisije I. in II. stopnje bi morala navesti, česa invalidska komisija ni upoštevala ali kaj je napačno ugotovila. Ker tega ni storila, glede na skladnost mnenj invalidskih komisij z ostalo medicinsko dokumentacijo, sodišče ni imelo razloga za nadaljevanje dokaznega postopka, z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza pa posledično tožnici tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem pravilno uporabilo materialno pravo to je 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Pri tožnici v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njej ugotovila invalidnost, kakor je ta določena v 60. členu ZPIZ-1 ter je tako sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženka pravilno ugotovila, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je razporejena, zato pri tožnici delovna zmožnost ni zmanjšana.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da sodišče samo ne razpolaga z medicinskim znanjem, vendar so bili s strani medicinskih strokovnjakov ustreznih specialnosti izvidi, ki se nanašajo na tožničine ortopedske zdravstvene težave kakor tudi pulmološki prepričljivo obrazloženi in pojasnjeni, tako da tudi iz prej navedenih razlogov ne obstaja razumen dvom glede njihove pravilnosti in interpretacije, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje.

Tožničina izpoved glede delovnega okolja se v bistvenih okoliščinah ne razlikuje od opisa njenega delovnega mesta, ki ni samo izjava delodajalca temveč akt, ki je potrjen tudi s strani strokovnega delavca za varnost in zdravje pri delu ter pooblaščenega zdravnika.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ob tem, upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 625/2015
• VDSS sklep Psp 70/2012
• VSL Sodba I Cpg 799/2019