VDSS sodba Psp 71/2010

Jedro

Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal postavitve sodnega izvedenca in je sodišče za razjasnitev dejanskega stanja glede tožnikove delovne zmožnosti po uradni dolžnosti pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, po pridobitvi katerega dejanskega stanja ni bilo potrebno dodatno razčiščevati, je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče postaviti sodnega izvedenca, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je izpodbijano odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 11. 2007 odpravilo, odločbo št. ... z dne 26. 6. 2007 pa je v 1. odstavku izreka spremenilo tako, da je datum „25. 4. 2007“ nadomestilo z datumom „15. 12. 2006.“ Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je zahteval, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 25. 4. 2007 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi kršitve določb postopka, napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v postopku odločilo na podlagi vpogleda v dokumentacijo in mnenja invalidske komisije, katera pa je spremenila le datum nastanka invalidnosti. Tožnik nasprotuje izvedenskemu mnenju, ker gre za komisijo tožene stranke in bi zaradi tega moralo sodišče postaviti izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bi opravil osebni pregled in na podlagi vpogleda v dokumentacijo morda odločil, ali je potrebna še kakšna dodatna dokumentacija. Ker tega sodišče ni storilo, je kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP) in zaradi tega napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sklicuje se na mnenje zdravnika z dne 15. 12. 2006, iz katerega izhaja, da ni zmožen za delo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 16. 11. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 26. 6. 2007, s katero je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto brez daljše hoje ali stoje, pretežno sede, brez del na višini, brez vzpenjanja po lestvah in brez hoje po stopnicah s polnimi delovnim časom od 25. 4. 2007 dalje. Odločeno je bilo tudi, da kontrolni pregled ni potreben.

Pravna podlaga za odločitev je v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po drugem odstavku istega člena se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: I. kategorijo - če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; II. kategorijo - če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50% ali več; III. kategorijo - če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Preostala delovna zmožnost se po 61. členu ZPIZ-1 ugotavlja pri invalidih II. in III. kategorije, ta pa je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustrezna njegovi strokovni izobrazbi oz. strokovni usposobljenosti ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa. Na podlagi 67. člena ZPIZ-1 pa pridobi pravico do invalidske pokojnine invalid I. kategorije invalidnosti, invalid II. kategorije invalidnosti, če ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala II. ali III. kategorija invalidnosti, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški).

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnikov osebni zdravnik dne 15. 12. 2006 podal predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja. V predsodnem postopku je mnenje glede ocene invalidnosti skladno z 261. členom ZPIZ-1 podala najprej Invalidska komisija I. stopnje, ki je na podlagi osebnega pregleda in na podlagi preučitve medicinske dokumentacije menila, da je pri tožniku od 25. 4. 2007 zaradi posledic poškodbe izven dela podana invalidnost I. kategorije, ker ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. V obrazložitvi izvedenskega mnenja je bilo pojasnjeno, da tožnik glede na naravo poškodbe desne spodnje okončine ter druge bolezni ni več zmožen za nobeno organizirano delo. Navedeno mnenje je bilo posredovano v revizijo Invalidski komisiji II. stopnje, ki je na podlagi proučitve medicinske in delovne dokumentacije dne 29. 5. 2007 ugotovila, da dne 25. 4. 2007 niso obstajali razlogi za ugotovitev I. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe izven dela. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana, lahko pa še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu „KV tesar“, na katerega je bil razporejen. Zmožen je za drugo ustrezno delo brez daljše hoje ali stoje, pretežno sede, brez del na višini, brez vzpenjanja po lestvah in hoje po stopnicah. Pri tožniku je torej podana III. kategorija invalidnosti od 25. 4. 2007 dalje kot posledica poškodbe iz leta 1994. Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da je glavna bolezen, ki vpliva na invalidnost, stanje po eksplozivni poškodbi desnega stopala z ankilozo talokruralnega sklepa, druga bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost pa je prikrajšava desne spodnje okončine po poškodbi. V obrazložitvi je pojasnjeno, da tožnik zaradi take prizadetosti desne spodnje okončine ni več zmožen za delo „KV tesar“, pač pa le za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času ob upoštevanju v mnenju navedenih omejitev in da glede na takšno prizadetost ni bilo mogoče ugotoviti zdravstvenih razlogov za ugotovitev I. kategorije invalidnosti in le-ta tudi ni bila podana 25. 4. 2007. Izrecno je tudi navedeno, da razen posledice poškodbe na desni spodnji okončini, ostale bolezni ne vplivajo na invalidnost. V pritožbenem postopku je nadalje tožnikovo delazmožnost ocenjevala Invalidska komisija II. stopnje, ki je enako kot Invalidska komisija II. stopnje v reviziji, dne 3. 10. 2007 podala izvedensko mnenje, da je pri tožniku od 25. 4. 2007 zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti. V obrazložitvi je navedla, da glede na ugotovljeno zdravstveno stanje ob okrnjeni funkcionalnosti desne spodnje okončine, tožnikova zmožnost za delo ni v celoti in trajno izgubljena za vsakršno pridobitno delo, kar bi bila podlaga za ugotovitev I. kategorije invalidnosti.

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje, glede na navedbe tožnika, da zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za nobeno delo, pridobilo dopolnilno mnenje Invalidske komisije II. stopnje. Tudi v dopolnilnem mnenju z dne 30. 7. 2009, ki ga je Invalidska komisija II. stopnje podala na podlagi preučitve celotne medicinske in delovne dokumentacije, pri tožniku ugotavljajo III. kategorijo invalidnosti. Drugače kot v predsodnem postopku pa je ugotovila datum nastanka invalidnosti, in sicer 15. 12. 2006, ki se nanaša na datum pregleda pri specialistu medicine dela. V obrazložitvi izvedenskega mnenja je Invalidska komisija nadalje dodatno opredelila tudi dela, ki bi jih bil tožnik še zmožen opravljati v okviru svojega poklica, in sicer gre za lažja dela v sklopu priprav raznih elementov, ki so potrebni za izvajanje tesarskih del (npr. nastavitev distančnikov, raznih veznih elementov, zaščita tesarskih elementov, izdaja vijakov in drugega drobnega materiala ter manjši razrezi), katera bi lahko tožnik opravljal pretežno sede.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so odločilna dejstva v dani zadevi pravilno in popolno ugotovljena. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih in sicer v izvedenskih mnenjih Invalidske komisije II. stopnje (v reviziji dne 29. 5. 2007 in v pritožbi dne 3. 10. 2007) in v dopolnilnem mnenju Invalidske komisije II. stopnje z dne 30. 7. 2009 imelo dovolj objektivizirano in strokovno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, kjer zahteva razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ne glede na mnenje Invalidske komisije I. stopnje, da glede na naravo poškodbe desne spodnje okončine ter druge bolezni tožnik ni več zmožen za nobeno organizirano pridobitno delo, pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje, v celoti sledi ugotovitvam Invalidske komisije II. stopnje, kot jih je podala v dopolnilnem mnenju, da tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je bil razporejen, to je „KV tesar“ in da je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo delo opravljal brez daljše hoje ali stoje, pretežno sede, ne na višini in brez vzpenjanja po lestvah ali hoje po stopnicah. Prepričljivost dopolnilnega mnenja utrjujeta skladni mnenji Invalidske komisije II. stopnje glede tožnikove delovne zmožnosti. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da so v okviru sestave invalidske komisije II. stopnje v predsodnem postopku kot tudi pri dopolnilnem mnenju sodelovali zdravniki ustrezne specialnosti, predvsem pa specialist ortoped, to je specialist s področja, iz katerega iz predloženih izvidov izhaja, da ima tožnik glavne zdravstvene težave. Navedena mnenja so skladna tudi v ugotovitvah bolezni, ki vplivajo na invalidnost, in sicer gre za stanje po ekplozivni poškodbi desnega stopala z ankilozo talokruralnega sklepa in prikrajšavo desne spodnje okončine, medtem ko druge bolezni na invalidnost ne vplivajo. Iz obrazložitve teh mnenj glede na ugotovljene diagnoze nadalje izhaja, da pri tožniku ob okrnjeni funkcionalnosti desne spodnje okončine, za ugotovitev popolne nezmožnosti za delo ni bilo zadostnih objektivnih razlogov. Pritožbeno sodišče med navedenimi ugotovitvami glede tožnikove delovne zmožnosti in predloženo medicinsko dokumentacijo tudi ni našlo nobenih razhajanj, saj iz medicinske dokumentacije ni mogoče povzeti, da je tožnik popolnoma nezmožen opravljati organizirano pridobitno delo ali da ne bi imel več preostale delovne zmožnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz mnenja specialista z dne 15. 12. 2006 izhaja, da je nesposoben za delo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je mnenje, na katerega se sklicuje tožnik, podano v predlogu za oceno tožnikove delovne zmožnosti, ki ga je podal pristojni zdravnik, na kar invalidska komisija pri presoji delovne zmožnosti ni vezana. Invalidska komisija II. stopnje je v dopolnilnem mnenju kot tudi v izvedenskem mnenju v predsodnem postopku ustrezno povzela in obrazložila predloženo medicinsko dokumentacijo, na podlagi katere je bila opravljena presoja tožnikove delovne zmožnosti. Dodatno je Invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju tudi natančneje pojasnila, za katera dela je tožnik v svojem poklicu še zmožen. Drugače kot v predsodnem postopku je bil ugotovljen le datum nastanka invalidnosti III. kategorije, in sicer 15. 12. 2006, ki se nanaša na datum obravnave pri specialistu medicine dela, čemur je sodišče prve stopnje glede na že zgoraj omenjeno prepričljivost dopolnilnega mnenja utemeljeno sledilo.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče za razjasnitev dejanskega stanja postaviti izvedenca ustrezne medicinske stroke. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V kolikor pa sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko v skladu s 1. odstavkom 62. člena ZDSS-1 izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti. Tožnik v sodnem postopku ni predlagal izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca, kot to zahteva 212. člen ZPP, in je zato sodišče za razjasnitev dejanskega stanja v skladu s citiranim 62. členom ZDSS-1 pridobilo dopolnilno mnenje Invalidske komisije II. stopnje. Tožnik je na podano mnenje sicer podal pripombe, pri čemer za razjasnitev le-teh ni predlagal nobenega dokaza, sodišče prve stopnje pa v zvezi s podanimi pripombami ni štelo, da bi jih bilo potrebno dodatno razčiščevati. Na podlagi pridobljenega dopolnilnega mnenja je torej sodišče prve stopnje presodilo, da je dejansko stanje ustrezno razčiščeno, na tožnikove pripombe pa je odgovorilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na zgoraj obrazloženo, dejansko stanje v sporni zadevi ustrezno razčiščeno, na tožnikove pripombe, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso bile take, da bi bilo potrebno dodatno razčiščevanje, pa je bilo jasno odgovorjeno. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožnikove navedbe, ki jih sicer podaja šele v pritožbi, da se z mnenjem ne strinja, ker ga je podal organ tožene stranke, ne morejo biti same po sebi razlog za postavitev sodnega izvedenca. Enako kot mnenja sodnih izvedencev so tudi mnenja invalidskih komisij prepričljiva, če so ustrezno strokovno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožniku tudi pravilno pojasnilo, da je zadevo presojalo glede na stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja pomeni novo dejstvo, ki ga bo lahko uveljavljal v novem postopku pri toženi stranki.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 468/2004
• VDSS sodba Psp 627/2006
• VDSS sodba Psp 254/2011