VDSS sodba Psp 61/2010

Jedro

Ker tožnica na pisno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ni podala pripomb v zvezi s pravnorelevantnimi dejstvi, poleg tega pa je izvedensko mnenje jasno, popolno in razumljivo in zato njegova dopolnitev tudi ni bila predlagana z namenom, da se razjasnijo in razčistijo odprta vprašanja iz podanega izvedenskega mnenja, očitana bistvena kršitev določb pravnega postopka, ki naj bi bila podana zato, ker sodišče sodnega izvedenca ni zaslišalo, ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca št. ... z dne 23. 2. 2009 in odločba toženca št. ... z dne 30. 1. 2009 ter da se ugotovi, da je bila tožnica v obdobju od 21. 1. 2009 do 4. 2. 2009 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije stroške postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita, da je s tem, ko ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem sodnega izvedenca in dokaznega predloga, ki ga je tožnica predložila v pripravljalni vlogi z dne 1. 12. 2009, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Navaja, da je šele kasneje pridobila izvid okulistične ordinacije, ki se razlikuje od mnenja sodnega izvedenca. Meni, da je razlog začasne nezmožnosti za delo posledica nesreče in ne bolezni. Zatrjuje, da se je dne 16. 9. 2008 poškodovala na delu, ko ji je v oko brizgnilo čistilo, v zvezi s čimer je bila izpolnjena prijava poškodbe pri delu in je bila zaradi poškodbe pri delu tudi v bolniškem staležu. Poudarja, da se ni strinjala z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca, še zlasti zato, ker je dne 1. 12. 2009 pridobila izvid okulista. Zahteva povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi. Izpodbijano sodbo je obrazložilo z ustreznimi pravnimi in dejanskimi razlogi, glede na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje.

Tožnica v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 23. 2. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 30. 1. 2009, pri čemer kot vzrok začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 21. 1. 2009 do 4. 2. 2009 uveljavlja poškodbo pri delu. Imenovani zdravnik je v odločbi z dne 30. 1. 2009 kot vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju opredelil bolezen, kar je potrdila tudi zdravstvena komisija v odločbi z dne 30. 1. 2009.

V tej zadevi gre torej za spor o vzroku začasne nezmožnosti za delo. Obvezno zdravstveno zavarovanje po 1. odstavku 13. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela in zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Skladno z 19. členom ZZVZZ se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), na katerega napotuje citirana določba 19. člena ZZVZZ, v 1. alineji 1. odstavka 63. člena določa, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje med drugim tudi poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja glede vzroka tožničine začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, specialista oftalmologije, prof. dr. G.K., dr. med., ki je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 25. 9. 2009, izdelanem na podlagi medicinske dokumentacije, datirane pred in v času spornega obdobja, ter na podlagi tožničinega osebnega pregleda ocenil, da je bila začasna zadržanost od dela v tem obdobju posledica bolezni, in sicer diabetična retinopatija oziroma opravljanje potrebnih preiskav za ugotavljanje stopnje okvare mrežnice zaradi sladkorne bolezni kot priprave za lasersko terapijo, in ne poškodbe pri delu. Poškodba roženice zaradi kemične poškodbe pri tožnici ni pustila trajnih posledic in ni povzročila trajnega poslabšanja vida, ki je posledica napredovanja diabetične retinopatije. Sodišče prve stopnje je takšno mnenje utemeljeno sprejelo, saj je tudi po stališču pritožbenega sodišča strokovno argumentirano in prepričljivo, predvsem pa skladno z v relevantnem obdobju razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Iz izvida Očesne klinike, ... z dne 16. 1. 2009 namreč izhaja, da je slabši vid na obe očesi posledica diabetične retinopatije in maskulopatije, kemična poškodba na levem očesu iz jeseni 2008 pa ni pustila očitnih posledic in ne vpliva na ostrino vida, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Izvedensko mnenje z dne 25. 9. 2009 je bilo tožnici oziroma njenemu pooblaščencu vročeno dne 2. 10. 2009, skupaj z pozivom, naj pripombe na mnenje poda v roku 8 dni, in opozorilom, da bo sodišče navedbe in dokazne predloge, posredovane po poteku roka upoštevalo le, če bo izkazano za verjetno, da vloge predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora (25. člen ZDSS-1). V postavljenem roku tožnica na izvedensko mnenje ni podala pripomb, temveč je dne 8. 12. 2009 v vlogi navedla, da se z izvedenskim mnenjem ne strinja, zlasti zato ker je dne 1. 12. 2009 pridobila izvid okulista, iz katerega izhaja, da pri njej ni znakov diabetične retinopatije, in predlagala, da sodišče sodnega izvedenca po seznanitvi z navedenim izvidom zasliši. Iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2009, izhaja, da je sodišče med drugim vpogledalo v izvid dne 1. 12. 2009, dokazni predlog z zaslišanjem sodnega izvedenca pa je kot nepotrebnega zavrnilo. Ker je sodišče v izvedenem dokaznem postopku upoštevalo tudi izvid z dne 1. 12. 2009, kot izhaja tudi iz izpodbijane sodbe, je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v izvid okulista z dne 1. 12. 2009, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, neutemeljen.

Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bilo podana zato, ker sodišče ni ugodilo tožničinemu dokaznemu predlogu, naj se zasliši sodni izvedenec. Ta kršitev bi, v kolikor bi bila podana, predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 253. členom ZPP (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 599/2002 in v sklepu II Ips 342/2000). V kolikor pa bi zavrnitev tega dokaznega predloga pomenila opustitev zagotovitve tožničine pravice do vsebinsko polne kontrole nad izvedbo dokazov, bi ta kršitev postala absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (tako Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Ips 43/2006 in op. št. II Ips 631/2006). Na podlagi 1. odstavka 253. člena ZPP sodišče odloči, ali naj izvedenec da svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali pa naj ju da tudi pisno pred obravnavo. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci (2. odstavek 254. člena ZPP). Tožnica je v pripombah na izvedensko mnenje navedla le, da se z mnenjem ne strinja, zlasti glede na izvid z dne 1. 12. 2009. Ta izvid pa za odločitev v sporu glede vzroka začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 21. 1. 2009 do 4. 2. 2009 ni relevanten, saj se nanaša na stanje, ki je bilo pri tožnici podano že (skoraj leto dni) po spornem obdobju. Iz navedenega izvida res izhaja, da pri tožnici ni znakov diabetične retinopatije, vendar pa gre za stanje, kot je bilo pri tožnici - očitno glede na spremenljivost njenega zdravstvenega stanja, podano na dan 1. 12. 2009. Predmet tega socialnega spora pa je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe zdravstvene komisije z dne 23. 2. 2009, s katero je bilo odločeno o vzroku začasne nezmožnosti v obdobju od 21. 1. 2009 do 4. 2. 2009, na katerega pa se izvid z dne 1. 12. 2009 ne nanaša. To pa pomeni, da dejstvo, da pri tožnici na dan 1. 12. 2009 ni bilo podanih znakov diabetične retinopatije, ni pravnorelevantno za odločitev v tem sporu. Sodišče mora izvesti predlagane dokaze, torej tudi zaslišati sodnega izvedenca, (le) v primeru, da se predlagani dokazi nanašajo na dejstva, ki so za odločitev pravnorelevantna. Po 1. odstavku 213. člena ZPP namreč dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Ker torej tožnica na izvedensko mnenje ni podala pripomb v zvezi s pravnorelevantnimi dejstvi, poleg tega pa je podano (pisno) izvedensko mnenje jasno, popolno in razumljivo in zato njegova dopolnitev tudi ni bila predlagana z namenom, da se razjasnijo in razčistijo odprta vprašanja iz podanega izvedenskega mnenja, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Takšno stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je v sodbi opr. št. II Ips 437/2002 poudarilo, da v primeru, ko sodišče kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo potrebno izvedenca zaslišati.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 758/2010
• VDSS sodba Psp 120/2010
• VDSS sklep Pdp 848/2011