VDSS sodba Psp 699/2009

Jedro

Ker je za desno spodnjo okončino pri tožniku ugotovljen obstoj 30% telesne okvare, se telesna okvara v višini 50 %, ugotovljena za levo spodnjo okončino, poveča za 10 %, in ker gre za parni organ se ta telesna okvara (60 %) poveča še za 10 % tako, da skupna telesna okvara pri tožniku znaša 70 %.

Ker 70% telesna okvara pri tožniku predstavlja spremembo v stanju telesne okvare (pred tem je že imel priznano invalidnino za 50% telesno okvaro), se mu invalidnina za 70% telesno okvaro izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb dalje.

Izrek

Pritožba toženca se zavrne in se v 4. točki izreka glede stroškov postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I., II., in III. točki izreka spremeni tako, da se dokončna odločba toženca št. ... z dne 12. 4. 2006 odpravi, v odločbi št. ... z dne 19. 10. 2005 pa se doda nov odstavek, ki glasi:

„Tožnik ima za skupno telesno okvaro 70 %, nastalo zaradi bolezni dne 19. 7. 2005, pravico do invalidnine v višini 10.690,58 SIT oziroma 44,61 EUR, ki se mu izplačuje v mesečnih zneskih:

- od 1. 8. 2005 do 31. 10. 2005,

- od 1. 11. 2005 do 31. 12. 2005 v višini 10.872,32 SIT oziroma 45,36 EUR,

- od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007 v višini 11.156,74 SIT oziroma 46,55 EUR,

- od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008 v višini 48,23 EUR,

- od 1. 7. 2008 do 30. 6. 2009 v višini 50,21 EUR,

- od 1. 7. 2009 dalje v višini 51,36 EUR.

Toženec je dolžan tožniku razliko med že izplačano invalidnino in zapadlimi zneski invalidnine, priznanimi s to sodbo, za čas od 1. 8. 2005 dalje izplačati v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vnaprej dospevajoče zneske invalidnine pa izplačevati v mesečnih zneskih za nazaj za pretekli mesec.“

V ostalem se pritožba tožnika, da se mu invalidnina izplača od 19. 7. 2005 v višini 63,73 EUR, zavrne.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 210,67 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 12. 4. 2006 in 1. odstavek izreka odločbe št. ... z dne 19. 10. 2005 in ugotovilo, da je pri tožniku podana 50% telesna okvara zaradi bolezni od 11. 3. 2005 do 18. 7. 2005 in 60% telesna okvara, nastala dne 19. 7. 2005 zaradi bolezni in mu priznalo pravico do invalidnine za 5. stopnjo telesne okvare v višini 9.502,74 SIT. Obenem je naložilo tožencu, da izplača tožniku invalidnino v višini 9.502,74 SIT od 19. 7. 2005 dalje, z vsemi uskladitvami v roku 8 dni, pri čemer se že izplačani zneski invalidnine poračunajo, v primeru zamude pa mu plačati še zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 897,92 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku svojo odločitev v celoti ponovno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke prof. dr. A.S., dr. med. z dne 22. 10.2008, na dopolnitev tega mnenja z dne 26. 11. 2008, 30. 12. 2008 in 26. 1. 2009 ter zaključilo, da obstaja pri tožniku 30% telesna okvara po poglavju VII B točka 17 sporazuma zaradi prekrvavitvenih motenj na desnem spodnjem udu od 19. 7. 2005 dalje. Toženec nasprotuje, da je pri tožniku nastala 30% telesna okvara že dne 19. 7. 2005, kar je ves čas podajal v pripombah na mnenje sodne izvedenke z dne 22. 10. 2008 in na dopolnitev mnenja z dne 30. 12. 2008. Iz omenjenih pripomb je razvidno, da gre pri tožniku za kroničen bolezenski proces arteroskleroze z dokaznimi spremembami na arterijah spodnjih okončin, vendar trajne funkcijske motnje na desni sporni okončini dne 19. 7. 2005 v skladu z izvedensko prakso invalidskih komisij in veljavnim seznamom telesnih okvar, niso bile ugotovljene. Po mnenju toženca trajne funkcijske motnje na desni spodnji okončini na dan 19. 7. 2005 še niso bile dokazane. Tudi iz zaslišanja sodne izvedenke ni mogoče zaključiti, da je datum nastanka 30% telesne okvare pravilno določen na dan 19. 7. 2005. Njena izjava le še potrjuje dejstvo, da so bile trajne motnje dokazane z izvidi z dne 27. 6. 2006 in ne na dan 19. 7. 2005. Tudi v ponovljenem postopku se toženec ponovno sklicuje na izvide angiologa z dne 8. 11. 2005, žilnega kirurga z dne 5. 4. 2005, odpustnico IRSR 23. 2. 2006, na izvid angiologa z dne 27. 6. 2006, odpustnico KO za žilne bolezni UKC ... z dne 5. 7. 2006 in izvid angiologa z dne 8. 10. 2007, iz katerih je razvidno, da so bili terapevtski posegi, širjenje dokazno zoženih žil, uspešni. Zato dne 19. 7. 2005 ni bilo mogoče oceniti telesne okvare na desni spodnji okončini, saj diagnostika in zdravljenje ni bilo zaključeno. Celo iz kasnejšega izvida angiologa 8. 10. 2007 je razvidno, da je klinično stanje desne spodnje okončine relativno v redu in da Dopplerska preiskava pokaže dobro prekrvavitev. Zato je ugotovitev, da je pri tožniku podana 30% telesna okvara po poglavju VII B tč. 17 Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar na dan 19. 7. 2005 nepravilna. Takšna odločitev sodišča pomeni tudi kršitev določbe 3. odstavka 143. člena ZPIZ-1, saj je 30% telesna okvara na dan 19. 7. 2005 podana mimo veljavnega Seznama telesnih okvar. Zato tožniku na dan 19. 7. 2005 še ni mogoče priznati 30% telesne okvare, kar posledično tudi pomeni, da pri tožniku ni podana skupno 60% telesna okvara, ki naj bi nastala dne 19. 7. 2005 zaradi bolezni. S tem, ko je sodišče pri tožniku ugotovilo skupno 60% telesno okvaro, nastalo dne 19. 7. 2005 zaradi posledic bolezni ter mu priznalo pravico do invalidnine že od 19. 7. 2005 dalje, je ponovno kršilo tudi določbo 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1. Ker odločitev sodišča ni pravilna, tudi ni pravilna odločitev glede stroškov postopka.

Zoper 2. in 3. točko sodbe je pritožbo vložil tožnik. Soglaša z oceno sodišča, da je pri njem podana 50% telesna okvara zaradi amputacije leve noge v goleni in 30% telesna okvara zaradi motenj cirkulacije v desni nogi, meni pa, da je sodišče prezrlo, da se tožniku tudi na krnu leve noge delajo rane in otekline, ki so do 8. 10. 2007 zahtevale tudi že trikratno menjavo proteze, čeprav je bil krn že 7. 10. 2006, kirurško korigiran. Tožnik meni, da rane in otekline krna predstavljajo situacijo, določeno z 2. odstavkom 17. točke Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar, hkrati pa tudi situacijo iz 2. odstavka XI. poglavja Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar in je tožnikov odstotek telesne okvare povečan še za 10%. Tožnikova telesna okvara skupaj znaša torej 70%, kar na podlagi 145. člena ZPIZ-1 predstavlja 4. stopnjo telesne okvare z višino mesečne invalidnine 63,73 EUR po sklepu upravnega odbora tožene stranke.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da izpodbijana sodba temelji na specialistično medicinskem in strokovnem znanju, ki ga je večkrat, vsakič bolj podrobno, podala izvedenka prof. dr. A.S. Toženec v postopku ni predlagal drugega izvedenca in torej do zaključka obravnave na prvi stopnji ni dvomil v utemeljenost strokovne izpovedi izvedenke. Izvedenka pa je pojasnila, da gre pri tožniku za motnje trajnega značaja, ki občutno otežujejo funkcijo daljšega stanja in hoje tožeče stranke. Izvedenka je izrecno izpovedala, da se znaki motenj cirkulacije ponavljajo in da je bilo pri tožniku podano tako stanje že od leta 1991 dalje in tudi pred letom 2005.

Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

V obravnavani zadevi, ko sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 12. 4. 2006 in prvostopna odločba št. ... z dne 19. 10. 2005, spor pa je o tem, ali in od kdaj je pri tožniku podana telesna okvara zaradi zdravstvenega stanja desne noge ter posledično, ali je pri njem podana skupna višja telesna okvara, kot jo je pri tožniku ugotovil toženec s citiranima izpodbijanima odločbama, je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo. S sodbo in s sklepom opr. št. Ps 1390/2006 z dne 4. 3. 2009 je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo obe citirani odločbi toženca in ugotovilo, da je pri tožniku podana 50% telesna okvara zaradi bolezni od 11. 3. 2005 do 18. 7. 2005 in 60% telesna okvara, nastala dne 19. 7. 2005 zaradi bolezni in mu priznalo pravico do invalidnine za 5. stopnjo telesne okvare v višini 9.502,74 SIT. Obenem je tožencu naložilo, da tožniku plača invalidnino v višini 9.502,74 SIT od 19. 7. 2005 dalje z vsemi uskladitvami, že izplačane znesek invalidnine poračuna ter tožniku povrne tudi stroške postopka v višini 480,92 EUR.

Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 270/2009 z dne 2. 9. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje s konkretnimi napotki. Ugotovilo je, da glede na pogoje, določene v poglavju VII B točka 17 Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar, ne zadostuje zgolj ugotovitev o motnjah cirkulacije in dejanski stan v tej smeri ni dovolj razčiščen. Pritožbeno sodišče je posebej povzelo zadnje dopolnilno mnenje sodne izvedenke z dne 26. 1. 2009 ter dokumentacijo, na katero je izvedenka oprla svoje mnenje. Razen tega je izpostavilo pripombe, ki jih je toženec dal na mnenja in opozorilo, v čem dejansko stanje ni dovolj razčiščeno ter izrecno, o katerih spornih vprašanjih bo v ponovljenem postopku izvedenko še dodatno zaslišalo. Pritožbeno sodišče je sodišče prve stopnje opozorilo tudi na 1. in 2. točko poglavja XI Seznama telesnih okvar ter na določbo 2. odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

V dokazih, izvedenih v ponovljenem postopku, ko je sodišče prve stopnje sodno izvedenko zaslišalo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za zaključek, da je pri tožniku od 19. 7. 2005, to je od dneva, ko je bil pregledan pred invalidsko komisijo I. stopnje, na desni nogi podana 30 % telesna okvara zaradi bolezni po poglavju VII B točka 17 Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju seznam telesnih okvar), ki se v skladu z določbo 454. člena ZPIZ-1 uporablja do uveljavitve novega seznama. Na tem pregledu je invalidska komisija I. stopnje ugotovila, da ima tožnik že prizadetost desne noge v smislu motene cirkulacije, kar je potrdila iz kliničnih znakov te bolezni, ko je navajala, da je prekrvavitev desne noge slabša, stopalo je hladnejše, noga je bledejša in brez stopalnih pulzov. Takšno stanje pa po mnenju izvedenke dokazuje, da obstaja motena cirkulacija desne noge in je zato ocenila, da je od tedaj dalje, torej od pregleda na invalidski komisiji I. stopnje, pri tožniku podana tudi 30% telesna okvara zaradi motnje cirkulacije v desni nogi v skladu s sporazumom o telesnih okvarah. Da je takšna ocena pravilna, so po mnenju izvedenke pokazali pregledi, ki jih je tožnik opravil v urgentni angiološki ambulanti dne 27. 6. 2006 in v času hospitalizacije od 3. 7. do 5. 7. 2006 na kliničnem oddelku za žilne bolezni. Tedaj so pri tožniku ponovno ugotovili 50% zožitev ene od arterij na desni nogi, enako kot že pred tem v letu 1995, ko je bila ugotovljena 51% zapora v drugi arteriji iste noge in je bila izvedena intervencijska dilatacija, tako kot leta 2006, ko so opravili arterografijo in balonsko diletacijo zapore. Kot je pojasnila izvedenka, gre za trajno motnjo cirkulacije, kadar se simptomi in znaki take motnje ponavljajo tako, kot pri tožniku, ko se znaki motnje cirkulacije ugotavljajo že od leta 1991 in tudi pred letom 2005. Izvedenka, ki je bila razen tega mnenja, da gre pri tožniku za kronično obolenje, ki se ne bo nikoli prenehalo zdraviti, je odločno vztrajala oziroma dobesedno, da ni nobenega dvoma, da je pri tožniku glede na izvide do pregleda na invalidski komisiji I. stopnje, podana 30% telesna okvara zaradi bolezni.

Takšno mnenje, ki ga je izvedenka tudi dovolj strokovno obrazložila, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot prepričljivo in ga upoštevalo pri svoji odločitvi. Izvedenka je namreč obrazložila tako izvid z dne 23. 2. 2006 (da je angiografski pregled pokazal prizadetost žile), kakor tudi izvid z dne 27. 6. 2006, na katerega se izrecno sklicuje pritožba in se je sklicevala že v pripombah na podano mnenje. V zvezi s tem izvidom je izvedenka pojasnila, kako na sploh poteka kronična periferna okluzivna arterijska bolezen in kako je ta bolezen, ki je ugotovljena pri tožniku, potekala pri njem oziroma, kako so se simptomi te bolezni pojavljali glede na definicijo, kaj se šteje za trajne motnje cirkulacije. Na podlagi takšnega mnenja sodne izvedenke, ki je dodatno pojasnila, da so v izvidih pri tožniku zabeležene tudi klavdacije, to je nastop hudih bolečin v okončinah po določenih metrih hoje, je pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča od 19. 7. 2005 zaradi bolezni na desni spodnji okončini podana 30% telesna okvara po poglavju VII B točka 17 seznama telesnih okvar.

Glede na to, da obstaja pri tožniku telesna okvara v višini 50% po VII A točka 5 seznama telesnih okvar od 11. 3. 2005, zaradi podkolenske amputacije leve noge, se v skladu s 1. odstavkom XI. poglavja, v katerem je določeno, da če obstajata dve ali več telesnih okvar, ki jih določa ta seznam, skupen odstotek telesne okvare določi tako, da se največji odstotek posamične okvare poveča za 20% za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 50% ali več, oziroma se poveča za 10% za vsako nadaljnjo telesno okvaro, ki znaša 40 ali 30%, se ta telesna okvara pri tožniku v višini 50% poveča za 10% tako, da znaša skupna telesna okvara 60%. Ker pa gre za telesni okvari, nastali na obeh spodnjih okončinah in torej za parna organa, se v skladu z 2. točko XI. poglavja seznama telesnih okvar, telesna okvara v višini 60% poveča še za 10%, tako da skupna telesna okvara znaša 70%, ki je nastala 19. 7. 2005 zaradi bolezni.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) spremenilo tako, da je v skladu z določbo 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 12. 4. 2006, v odločbi št. ... z dne 19. 10. 2005 pa je dodalo nov odstavek in tožniku za 70% telesno okvaro, ki je nastala zaradi bolezni dne 19. 7. 2005, priznalo pravico do invalidnine v višini 10.690,58 SIT oziroma 44,61 EUR. Ker 70% telesna okvara predstavlja spremembo v stanju telesne okvare, saj ima tožnik že od 11. 3. 2005 priznano invalidnino za 50% telesno okvaro, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1 odločilo, da se invalidnina za 70% telesno okvaro tožniku izplačuje v mesečnih zneskih in sicer v začetnem znesku 10.690,58 SIT oziroma 44,61 EUR z nadaljnjimi uskladitvami in sicer v višini in za posamezna obdobja, kot izhaja iz izreka v skladu s sklepi o zneskih invalidnin za telesno okvaro (Ur. l. RS, št. 17/05, 29/05, 106/05, 20/2006 in 121/2006) ter v skladu z Zakonom o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 114/2006 s spremembo, v nadaljevanju ZUTPG) in sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter o odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 5/2007, 5/2008, 73/2008, 53/2009, 8/2009 in 7/2010). Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku razliko med že izplačano invalidnino (za 50% telesno okvaro) in zapadlimi zneski invalidnine, priznanimi s to sodbo, za čas od 1. 8. 2005 dalje izplačati v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, v naprej dospevajoče zneske invalidnine pa izplačevati v mesečnih zneskih za nazaj za pretekli mesec v skladu z določbo 171. člena ZPIZ-1. Zavrnilo pa je tožnikovo pritožbo, da se mu invalidnina izplača od 19. 7. 2005 v višini 63,73 EUR.

Glede na vse obrazloženo je zavrnilo tudi toženčevo pritožbo, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo mnenje sodne izvedenke glede datuma telesne okvare. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tožniku priznalo tudi stroške postopka glede na uspeh v pravdi, skladno z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP.

Ker je tožnik s pritožbo v večjem delu uspel, toženec pa le v neznatnem delu (glede 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1) je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 210,67 EUR v roku 8 dni. Stroški v takšni višini predstavljajo 375 točk, skladno s 4. točko tarifne številke 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami, v nadaljevanju OT), od tega 2% materialnih stroškov oziroma skupaj 175,56 EUR ter še 20% DDV, kar znaša 35,11 EUR oziroma skupaj 210,67 EUR.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 108/2011
• VDSS sodba Psp 141/2011
• VDSS sodba Psp 156/2010