VDSS sodba Psp 697/2009

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje poklicne bolezni kot vzroka invalidnosti, saj je zavarovanec delal na delovnem mestu, na katerem je bil izpostavljen škodljivim agensom in gre pri njem za poklicno kožno bolezen, ki so jo povzročili znanstveno dokazani alergeni, strupene in dražilne snovi, kot sta cink in kositer, ki je kot poklicna bolezen opredeljena v Pravilniku o seznamu poklicnih bolezni. Izpostavljenost obremenitvam se ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja, obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 12. 2008 v zvezi z odločbo Območne enote ... št. ... z dne 20. 6. 2008 spremeni tako, da se kot vzrok za nastanek invalidnosti III. kategorije zavarovanca tožene stranke in stranskega intervenienta T.K. določi bolezen in ne poklicna bolezen.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev postopka pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ne nasprotuje z dokončno odločbo določeni in z izpodbijano sodbo potrjeni invalidnosti III. kategorije stranskega intervenienta, pritožuje se le zaradi določitve poklicne bolezni kot 70 % vzroka za nastanek invalidnosti. Stranski intervenient boluje za luskavico, ki je po prepričanju tožeče stranke izključni vzrok invalidnosti. V nadaljevanju pritožbe navaja, da so bile težave delavca T.K. na delovnem mestu „šopiranje žice“ v enaki meri posledica obeh bolezni. Največ težav s poškodbami kože na rokah je imel zavarovanec v času, ko je opravljal delo žičničarja, kamor je bil po letu 2005 razporejen vsako zimo in tam ni bil v stiku s cinkovimi spojinami. Zato je jasno, da je pri njem, najmanj v enaki meri kot posledica izpostavljenosti kovinam, vzrok invalidnosti tudi psoriaza. Iz izpodbijane sodbe ni jasno, kateri od vzrokov za nastanek invalidnosti je bil podan prej in je odločilen za nastanek invalidnosti. Sodišče bi moralo, v skladu s predlogom tožnika, pridobiti izvedensko mnenje. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, saj sodba nima razlogov, s katerimi bi bil utemeljen delež tožnikove krivde za nastanek invalidnosti zavarovanca. Sodba se opira na ocene invalidskih komisij, ki jih tožeča stranka ni prejela in se tako do njih ni mogla opredeliti, s tem pa je bilo kršeno ustavno načelo enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS. Čeprav gre za nasprotje dveh ustavnih pravic, enakosti pred zakonom in pravice do varstva osebnih podatkov, bi bilo potrebno dati prednost načelu enakega varstva pravic, saj je v interesu tožnika, da pozna razlog, zaradi katerega imajo pri njem zaposleni delavci zdravstvene težave. Tudi iz tega razloga bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi predloga za pridobitev mnenja izvedenca. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in navaja, da so izvedenska mnenja invalidskih komisij del upravnega spisa, ki je bil priložen k sodnemu spisu in je tožeča stranka imela med postopkom možnost vpogleda v spis in seznanitve z mnenji. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v upravni spis in v zapisniku naroka dne 14. 10. 2009 navedlo, da se listine upravnega spisa v soglasju s strankama štejejo za prebrane. V zdravstveni dokumentaciji in skladnih mnenjih invalidskih komisij je imelo sodišče prve stopnje dovolj dejanske podlage za odločitev in ni bilo potrebno pridobiti izvedenskega mnenja. Opozarja na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča, da ni potrebe po mnenju sodnega izvedenca, če je mnenje invalidske komisije popolno, prepričljivo in daje objektivno podlago za sklepanje, kar je tudi v obravnavanem primeru.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka po določbah 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) o pravicah iz obveznega zavarovanja odloča z uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), razen če ZPIZ-1 določa drugače. Stranka v upravnem postopku je po 1. odstavku 42. člena ZUP lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Stranke so po 2. odstavku omenjenega člena lahko tudi drugi, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku. Pravico udeleževati se postopka ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Po določbah ZPIZ-1 o postopku za uveljavljanje in varstvo pravic ima v postopku za uveljavljanje pravic na podlagi invalidnosti pravico do pritožbe tudi delodajalec, ki lahko uveljavlja tudi sodno varstvo (2. odstavek 251. člena in 3. odstavek 252. člena ZPIZ-1). Iz listin v upravnem spisu se vidi, da je bil predstavnik delodajalca oz. tožeče stranke prisoten, ko je invalidska komisija I. stopnje obravnavala predlog osebnega zdravnika za uveljavitev zavarovančevih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je delodajalcu poslala vabilo na invalidsko komisijo I. stopnje za 4. 6. 2008, priloženo je tudi pooblastilo predsednika uprave pooblaščenki za sodelovanje na obravnavi pri IK. Tožeči stranki je tožena vročila prvostopenjsko odločbo, s katero je bil zavarovanec razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe, ki jo je tožeča stranka tudi izpodbijala s pritožbo, je mnenje invalidske komisije povzeto. Vsak ki verjetno izkaže, da ima interes oz. pravno korist lahko po 2. odstavku 82. člena ZUP pregleduje spise zadeve in po potrebi izvrši tudi prepis ali preslikavo posameznih spisov. Tožeči stranki je tožena vročila tudi dokončno odločbo, v kateri je bila kot vzrok invalidnosti III. kategorije do 70 % določena poklicna bolezen, bolezen pa v višini 30 % in tudi v tej odločbi je povzeta ugotovitev invalidske komisije II. stopnje, ki je v pritožbenem postopku podala mnenje na podlagi 261. člena ZPIZ-1. Pravilno tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil v sodni spis dne 24. 4. 2009 vložen spis z vsemi potrebnimi podatki, s katerimi je tožena stranka razpolagala v postopku odločanja o pravicah zavarovanca. Stranka mora po 1. odstavku 286.b člena ZPP kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožeča stranka v postopku pri sodišču prve stopnje ni ugovarjala, da ni seznanjena s potekom postopka pri toženi stranki oz. s posameznimi listinskimi dokazi in ugotovitvami, na katere je tožena stranka oprla dokončno odločbo, zato v pritožbi neutemeljeno navaja bistveno kršitev, ki naj bi bila v tem, da ji ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic.

Kar zadeva predlog tožeče stranke, da bi sodišče vzrok invalidnosti zavarovanca moralo ugotavljati s pomočjo izvedenskega mnenja, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja predlagala le po potrebi, kar je razumeti, da oceno utemeljenosti takšnega dokaza prepušča sodišču. Na naroku je pooblaščenec predlagal pridobitev izvedenskega mnenja specialista dermatologa, vendar je po prepričanju sodišča druge stopnje v zbrani medicinski dokumentaciji, vključno s skladnimi mnenji invalidskih komisij dovolj dejanske podlage za presojo zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja. Trditev, da gre pri zavarovancu T.K. za posledice poklicnega obolenja kože zaradi alergenov, s katerimi je prihajal v stik pri delu „šopiranje in brizganje plastike“ je v izvidu specialistke dermatologinje z dne 20. 9. 2007 in v izvidu specialistke medicine dela prometa in športa z dne 16. 10. 2007. Takšno strokovno oceno je sprejela tudi invalidska komisija I. stopnje, v kateri je tudi sodelovala specialistka medicine dela.

Tožeča stranka v pritožbi sama priznava, da je vsaj do polovice vzrok zavarovančeve invalidnosti III. kategorije poklicna bolezen. Na naroku zaslišana M.Š., predstavnica delodajalca, je potrdila, da je zavarovanec od 1. 5. 1998 do septembra 2007 delal na delovnem mestu „šopiranje“, ob tem pa je bil začasno prerazporejen v zimskih sezonah na delovno mesto upravljavca in vzdrževalca žičniških naprav. Na omenjenem delu so bile prisotne kovine, ki povzročajo alergijo. Potrdila je, da imajo na delovnem mestu „šopiranje“ zdravstvene težave predvsem delavci, ki delajo v nočni izmeni. Iz ocene tveganja za delovno mesto „šopiranje“, priložene v upravnem spisu se vidi, da delavec pri napeljavi šopirne žice prihaja v stik z cinkom in kositrom, ki sta po ugotovitvah medicinskih strokovnjakov pri zavarovancu sprožila alergično reakcijo v tolikšni meri, da je pri njem nastala invalidnost v smislu definicije iz 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Nastale so spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, in ki zavarovancu zmanjšujejo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Da se pri zavarovancu kot vzrok zdravstvenih težav pojavlja tudi bolezen psoriaza navajata tako omenjeni specialistki v svojih izvidih, osebni zdravnik v predlogu za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, kot tudi obe invalidski komisiji. Po prepričanju sodišča druge stopnje je zato povsem pravilna ocena, da je poklicna bolezen k nastanku zavarovančeve invalidnosti prispevala 70 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje poklicne bolezni kot vzroka invalidnosti, saj je zavarovanec delal na delovnem mestu, na katerem je bil izpostavljen škodljivim agensom in gre pri njem za poklicno kožno bolezen, ki so jo povzročili znanstveno dokazani alergeni, strupene in dražilne snovi, kot sta cink in kositer. Izpostavljenost obremenitvam se namreč ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja, obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile. Tovrstna poklicna bolezen je navedena v 44. točki Seznama, ki je priloga Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003). V oceni tveganja delovnega mesta „šopiranje“ so kot škodljive snovi v zraku navedene svinčev in kositrov inhalabilni prah ter cinkov alveolarni prah, sicer vse v dopustnih koncentracijah, kar pa za ugotavljanje poklicne bolezni ni pomembno, lahko pa vpliva na morebitno krivdo tožeče stranke za nastanek invalidnosti, čemur, kar zadeva obseg sodne presoja v socialnem sporu, v pritožbi nepotrebno ugovarja tožeča stranka.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, da stroške pritožbe nosi tožnica sama.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 597/2009
• VDSS sodba in sklep Psp 679/2008
• VSRS Sklep VIII Ips 123/2018