VDSS sodba Psp 694/2009

Jedro

Zavarovanec, ki izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe, lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine pri tožencu kljub temu, da je na podlagi dobe, dopolnjene v Sloveniji, že pridobil pravico do starostne pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja,

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške revizije v višini 252,82 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 25. 8. 2003 in št. ... (pravilno ...) z dne 4. 5. 2004 in tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od 6. 6. 2003 in naložilo tožencu, da o višini in izplačevanju starostne pokojnine odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je določbo 177. člena zakona potrebno uporabljati le tako, da je zavarovanec, katerega pokojninska doba, dopolnjena v Sloveniji, je bila že upoštevana za izpolnitev pogoja za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi in odmero le-te, ali pa le za izpolnitev pogojev v tej drugi državi, z uveljavitvijo pravice do pokojnine v drugi državi že opravil izbiro med pokojninama. Navedena določba omogoča izbirno pravico zavarovancu, ki je šele izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, ne pa tudi upokojencu, ki je že uveljavil pravico do pokojninske dajatve v drugi državi in jo tam tudi uživa. Z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Republiki Srbski po odločbi 10. 4. 2003, je tožnik že izčrpal izbirno pravico. S tem, ko je bila pravica enkrat že uveljavljena, se ji upravičenec ne more odpovedati. Ustavitev izplačevanja starostne pokojnine z odločbo 3. 6. 2003 ne more vplivati na priznanje pravice do starostne pokojnine v Sloveniji. Tožnik brez upoštevanja pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, pri nosilcu zavarovanja v letu 2003 ne bi izpolnjeval pogoja pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Meddržavni sporazum med Slovenijo in Republiko Srbsko, ki bi omogočal zavarovancem, ki so bili v zavarovanju v kateri od obeh držav, uveljaviti sorazmerni del pokojninske dajatve, še ni bil sklenjen. Vztraja, da je do sklenitve ustrezne pogodbe med državama mogoče izhajati le iz določbe 177. člena zakona. Sodišče je zmotno tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine na podlagi določbe 36. člena zakona, kar tudi ni v skladu z namenom zakonodajalca. Republika Slovenija, ki je članica Evropske skupnosti, je dolžna upoštevati tudi pravne predpise Evropske skupnosti in sicer uredbe 1612/68, 1408/71 in 574/72. Sklicuje se na stališče, ki ga je v sorodnih spornih zadevah zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Poudarja pomen sodne prakse in enotne uporabe prava v istovrstnih zadevah na eni strani ter ogroženosti izvajanja 14. in 22. člena Ustave na drugi strani.

V odgovoru na pritožbo se tožnik v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Ne strinja se s stališčem toženca, da iz 177. člena izhaja, da če je zavarovanec že izrabil možnost izbire, tega ne more več uveljavljati, ker naj bi šlo za enkratno dejanje. Meni, da gre za izbirno pravico za primer pridobitve pravice do pokojnine, pridobljene v večih državah z enako pokojninsko dobo. Če bi bile trditve toženca pravilne, bi to zakon moral izrecno predpisati. Posledica začetka uživanja pokojnine ni izguba pravice do drugih pokojnin, ampak pravice le mirujejo. Pritrjuje stališču sodišča, da imajo tujci, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pokojnine v Republiki Sloveniji enake pravice kot domači državljani. Stališče toženca izhaja še iz ureditve, ki je veljala pred sedaj veljavnim zakonom. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v 3. odstavku 75. člena izrecno določil, da je navedeno pravico mogoče izkoristiti samo enkrat. ZPIZ/92 pa v 1. odstavku 254. člena določa, da lahko pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana. Ker sedanji ZPIZ-1 ne predpisuje niti izrecno niti ne na primer z besedo „uveljavi“, je stališče toženca, kako bi bilo treba določbo 177. člena zakona razlagati, napačno. Tožnik je pravico do starostne pokojnine v Sloveniji pridobil šele ob starosti 63 let, ker prej te pravice ni mogel uveljavljati. V kolikor bi obveljalo stališče toženca, bi se tožnik odpovedal pravici do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji, še preden je to pravico v Republiki Sloveniji pridobil. Stališče toženca je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli, saj je posamezniku odvzeta pravica do pokojnine. Toženec v zvezi s trditvami, da bi prišlo do dvojnih dajatev, prihaja tudi sam s seboj v nasprotje, s tem, da ustavitev izplačevanja starostne pokojnine pri tujem nosilcu ne more vplivati na priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Navaja, da so toženčeve navedbe pavšalne, da 177. člen omogoča izbirno pravico zavarovancu, ki je šele izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, ne pa tudi upokojencu, ki je že uveljavil pravico do pokojninske dajatve v drugi državi. Vendar zakon ne reče, da upokojenec, ki je pravico do izbire že izkoristil, ne more ponovno izbirati, ko izpolni pogoje za pridobitev pokojnine v drugi državi. Nepomembno je sklicevanje na to, da še ni meddržavnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbsko. V zvezi s konkretnimi zadevami, na katere se sklicuje pritožba in v zvezi z zadevo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 213/2003 poudarja, da ne gre za isto dejansko stanje, saj tožnik ne želi prejemati dveh pokojnin, ampak zgolj pokojnino v Sloveniji. Zato se na navedeno sodbo ni mogoče sklicevati. Stališče toženca bi bilo v nasprotju s konvencijo MOD, št. 102, ki v 1. odstavku 68. člena določa, da morajo imeti tuji državljani enake pravice kot domači državljani. V zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. VIII Ips 248/2005 navaja, da je toženec pregledal stavek, da določba 2. odstavka 177. člena, ki pomeni v splošni ureditvi novost, lahko velja le za naprej, za primere, ko zavarovanec z uveljavitvijo ZPIZ-1, še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi. V tej zadevi ne gre za enake okoliščine kot pri tožniku, saj mu je bila priznana pokojnina z odločbo z dne 14. 4. 2005. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče o toženčevi pritožbi enkrat že odločilo s sodbo opr. št. Psp 639/2006 z dne 6. 2. 2007, s katero je toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca, št. ... z dne 25. 8. 2003 in št. ... z dne 4. 5. 2004 in da se mu prizna pravica do starostne pokojnine od 6. 6. 2003, zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 2. odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), v zvezi s to določbo pa je napačno uporabilo tudi določbo 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1, ker ni upoštevalo, da je tožnik že uveljavil pravico do pokojnine v Bosni in Hercegovini in da mu je bila pri priznanju pravice do pokojnine upoštevana celotna pokojninska doba, vključno pokojninska doba, ki jo je tožnik dopolnil v Sloveniji. To pa je, kljub temu, da je tožnik dopolnil starost 63 let in pokojninsko dobo v Sloveniji več kot 20 let in je torej izpolnil pogoje iz 36. člena ZPIZ-1, razlog, da na podlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 ni imel podlage za uveljavljanje izbirne pravice še pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

V reviziji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije takšno stališče sprejelo in revizijo tožnika zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 639/2006 z dne 6. 2. 2007, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1432/2004 z dne 23. 5. 2006, s sodbo VIII Ips 255/2007 z dne 26. 1. 2009, zavrnilo.

V postopku odločanja o ustavni pritožbi pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. Up-424/09 z dne 9. 12. 2009 sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 255/2007 z dne 26. 1. 2009 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišče, opr. št. Psp 639/2006 z dne 6. 2. 2007, razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje in sicer iz razlogov, navedenih v odločbi št. Up-770/06. V tej odločbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklicevanjem na 50. in 33. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-1 in nadalj.) obrazložilo, da ima zavarovanec ob pravilni razlagi določbe 177. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju določbe 36. člena tega zakona, če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine glede na starost in pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji, pravico do priznanja pokojnine tudi v primeru, če mu je bila v drugi državi iz področja bivše Jugoslavije že priznana pravica do pokojnine ob upoštevanju v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe.

Glede na navedeno je v konkretni zadevi bistvenega pomena dejstvo, da je tožnik rojen 24. 1. 1940 in da je na dan vložitve zahtevka že izpolnil 63 let starosti ter v Sloveniji več kot 20 let pokojninske dobe in da izpolnjuje pogoje iz 36. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Po 36. členu ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanec pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma pri starosti 63 let (moški), če je dopolnil 20 let pokojninske dobe. Za osebo, ki nima državljanstva Republike Slovenije, se glede na določbo 2. odstavka 187. člena ZPIZ-1 šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.

Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da je v danem primeru možno uporabiti 177. člen in da je tožnik izčrpal izbirno pravico v trenutku, ko je v tujini uveljavil pravico do pokojnine. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč ugotovilo, da za odrekanje pravice do pokojnine osebi, ki je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenskemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni videti ustavno dopustnega cilja in da je navedeno stališče zato v neskladju s 1. odstavkom 50. člena in 33. člena Ustave.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi določba 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške revizije in sicer ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami, v nadaljevanju OT) za revizijo 450 točk, materialne stroške v višini 2% in 20% DDV, skupno torej 550,8 točke. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znašajo revizijski stroški 252,82 EUR, ki jih je toženec dolžan tožniku plačati v roku 8 dni.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 200/2019
• VDSS sodba Psp 46/2008
• VDSS Sodba Psp 85/2021