<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 659/2009

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.659.2009
Evidenčna številka:VDS0005540
Datum odločbe:04.02.2010
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:začasna nezmožnost za delo - preostala delovna zmožnost - invalidnost

Jedro

Delazmožnost zavarovanca, ki so mu z dokončno odločbo ZPIZ priznane pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, se presoja po omejitvah iz dokončne odločbe o priznani invalidnosti II. ali III. kategorije. Tudi dokler delodajalec delavcu ne zagotovi ustreznega dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, se zdravstvena sposobnost zavarovanca presoja le glede na te omejitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in stranskega intervenienta, da se odpravita odločbi toženke z dne 8. 9. 2008 in 28. 10. 2008 ter, da se ugotovi, da je bil stranski intervenient od 13. 8. 2008 do 25. 8. 2008 in od 26. 9. 2008 do 25. 2. 2009 začasno nezmožen za delo in sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oz. vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter priglaša stroške postopka. Sodišče kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, po mnenju pritožbe, navaja, da od izdaje invalidske odločbe ZPIZ iz meseca avgusta 2008 dalje, pravila zdravstvenega zavarovanja več ne dovoljujejo administrativnega staleža, ne navede pa pravne podlage, na katero opre svojo odločitev in so tako razlogi sodbe arbitrarni in nepravilni. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je stranski intervenient sposoben za opravljanje dela po invalidski odločbi saj ta, čeprav je izvršljiva, ni pravnomočna in ne ustvarja nobene nove pravne situacije, ki bi kakorkoli vplivala na pravico stranskega intervenietna iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je tožnik sposoben za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela, saj ni mogoče govoriti o tem, da je nekdo sposoben za delo z omejitvami, v kolikor se ne ugotovi, ali tako pridobitno delo sploh obstaja in se izvede konkretna presoja delasposobnosti intervenienta na takem delu. Celotni sodni postopek predstavlja zgolj administriranje brez vsebinske in pravne podlage, v škodo pravic iz zdravstvenega zavarovanja tožeče stranke in stranskega intervenienta. Sodišče niti ni ugotovilo, ali je sedanje intervenientovo zdravstveno stanje stabilno in dokončno, zlasti ne v luči izpostavljenosti kakršnimkoli delovnim obveznostim, niti tega, za katero delo bi bil tožnik sposoben, s tem pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče in izvedenec sta razloge za ugotovitev delasposobnosti utemeljevala zgolj z negativno definicijo, kar pa vprašanja delasposobnosti ne pojasnjuje. Pri tem pa se sodišče ne bi smelo sklicevati na vsebino in omejitve iz invalidske odločbe. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki se navajajo v pritožbi in, da je pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost 1. dokončne odločbe zdravstvene komisije tožene stranke z dne 28. 10. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe imenovanega zdravnika z dne 23. 9. 2008, s katero je ta odločil, da je stranski intervenient M.M. od 26. 8. 2008 do 25. 9. 2008 začasno nezmožen za delo, zaradi bolezni, od dne 26. 9. 2008 pa zmožen za delo, kot invalid III. kategorije, izključno za dela z omejitvami na drugem delovnem mestu, po odločbi ZPIZ št. ... z dne 28. 7. 2008 in 2. dokončne odločbe zdravstvene komisije z dne 8. 9. 2008 in v zvezi s tem odločbe imenovanega zdravnika z dne 7. 8. 2008, s katero je ta odločil, da je zavarovanec M.M. od 11. 6. 2008 do 12. 8. 2008 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, od dne 13. 8. 2008 dalje pa je zmožen za delo kot invalid III. kategorije, izključno za dela z omejitvami po določbi ZPIZ z dne 28. 7. 2008, s polnim delovnim časom.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko trdi, da sodišče v razlogih sodbe ni navedlo pravne podlage, na katero je oprlo svojo odločitev, da zavrne tožbeni zahtevek, zato so razlogi sodbe arbitrarni in nepravilni. V kolikor bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 4. odstavkom 324. člena ZPP. V obrazložitvi sodbe namreč mora sodišča navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Sodišče je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo, katere predpise je bilo potrebno uporabiti kot materialno podlago v predmetni zadevi. Na koncu 2. strani obrazložitve je pri tem navedeno, da je sodišče v tem postopku skladno z določbo 63. člena ZDSS-1 presojalo pravilnost odločb toženke in ugotavljalo ali je bil postopek pred izdajo upravnega akta zakonit ter ali je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Glede začasne nezmožnosti za delo je kot pravno podlago za odločitev sodišče prve stopnje navedlo Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami) in tudi določila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Navedene zakone navaja v obrazložitvi sodišče prve stopnje na strani 3, 4 odstavek in na strani 6, 1. odstavek. Na podlagi navedenega sodišču prve stopnje ni možno očitati, da ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev ter mu v posledici tega tudi ni mogoče očitati kršitve določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje.

Stranski intervenient je bil 16. 10. 2000 poškodovan med delom v službi, opravljeno je bil več operativnih posegov na desni roki, pri tem je prišlo do popolne odstranitve drugega in tretjega prsta desne roke tako, da lahko dela opravlja le z levico, desnica mu je v glavnem le v pomoč. Leta 2005 je bil operiran na diskus herniji. V okviru uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja je bila dne 28. 7. 2008 s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izdana dokončna odločba, s katero se je stranski intervenient razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu (v 50 %) in bolezni (v 50 %) in se mu je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer lahko vsa dela opravlja le z levico, desnica pa mu je v glavnem le v pomoč, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, ne tam kjer so prisotne splošne vibracije ter fleksijske in rotacijske obremenitve ledveno križne hrbtenice, s polnim delovnim časom od 24. 4. 2007 dalje. Po letu 2007 ni bila potrebna obravnava stranskega intervenienta pri specialistih zaradi zdravljenja. Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo stalnega sodnega izvedenca prim. prof. dr. M.B., sodnega izvedenca za medicino dela, prometa in športa ugotavljalo, ali je bil stranski intervenient v času od 13. 8. 2008 do 25. 8. 2008 in od 26. 9. do 25. 2. 2009 sposoben za opravljanje dela skladno z odločbo ZPIZ z dne 28. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je sprejelo izvedeniško mnenje, da je bil stranski intervenient sposoben opravljati dela v skladu z prej navedenimi omejitvami iz dokončne odločbe o svoji invalidnosti. Stranski intervenient je prvič, po poškodbi v letu 2000, delo nastopil 13. 8. 2008, vendar mu je delodajalec - tožnik dejal, da zanj nima dela ter je v službo hodil približno en mesec nato pa ga je dal delodajalec na čakanje. Zaradi pritiskov v službi je obiskal psihiatra v mesecu avgustu 2008, od 26. 8. do 25. 9. 2008 je bil iz navedenega razloga nezmožen za delo zaradi bolezni. Od februarja 2009 je stranski intervenient na zavodu za zaposlovanju, ker mu tožeča stranka ni mogla zagotoviti del v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 28. 7. 2008.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izdanih dokončnih odločb tožene stranke ter se pri tem pravilno uprlo na ZZVZZ in POZZ, kot tista materialna predpisa, ki določata pravno podlago za odločitev o začasni nezmožnosti za delo.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da dokončna odločba o invalidnosti tožnika ne ustvarja nobene nove pravne situacije, ki bi kakorkoli vplivala na pravice stranskega intervenienta glede njegovih pravic iz naslova zdravstvenega zavarovanja. V zvezi s tem je potrebno pojasniti dvoje. V skladu s 1. odstavkom 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo zavarovanca, pri katerem so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije. V tem je torej vpliv dokončne odločbe zavarovanca, ki mu je priznana določena kategorija invalidnosti na obveznosti delodajalca. Razen tega pa se tudi delazmožnost takšnega zavarovanca presoja po omejitvah iz dokončne odločbe o priznani invalidnosti II. oz. III. kategorije. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je tožnik sposoben za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. V okviru ugotavljanja začasne zmožnosti za opravljanje dela se tako po eni strani ugotavlja, kakšna dela je tožnik dolžan v okviru svojih del iz pogodbe o zaposlitvi opravljati in po drugi strani ali je njegovo zdravstveno stanje takšno, da je navedena dela zmožen opravljati. Dokler delodajalec delavcu ne zagotovi ustreznih del v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo se zdravstvena sposobnost zavarovanca presoja le glede na omejitve, ki jih le ta ima na podlagi dokončne odločbe o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da se sodišče pri ugotavljanju delasposobnosti ne bi smelo sklicevati na vsebino in omejitve invalidske odločbe temveč bi moralo ugotoviti, za kakšno delo je stranski intervenient sploh sposoben. Stranski intervenient je sposoben opravljati vsa dela v okviru priznanih omejitev iz dokončne odločbe ZPIZ z dne 28. 7. 2008.

Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu pojasnilo v čem je prišlo do spremembe zdravstvenega stanja tožnika z dnem 26. 8. 2008 in ne drži pritožbena navedba, da se to ni v ničemer spremenilo. Stranski intervenient je bil od 26. 8. 2008 do 25. 9. 2008 v bolniškem staležu zaradi bolezni, vendar iz drugih razlogov kakor pred tem. Težave so, kakor izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje bile zaradi pritiskov s službi, šef ga je zmerjal, ko je prišel v delavnico mu je ugasnil luč in je bil v temi. Delodajalec mu je rekel, da naj gre na invalidsko komisijo in naj tam sedi 8 ur in da naj ga tudi IK plača. Pritiski so bili zanj prehudi, zato je obiskal psihiatra, odobren mu je bil bolniški stalež.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka za odpravo odločb tožene stranke in za priznanje tega, da je bil stranski intervenient od 14. 8. 2008 do 25. 8. 2008 in od 26. 9. 2008 do 25. 2. 2009 začasno nezmožen za delo.

Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ob tem, upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.


Zveza:

ZZVZZ člen 81, 82. ZPIZ-1 člen 101, 101/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NTgy