VDSS sodba Psp 657/2009

Jedro

Za zaključek, da pri tožniku ni prišlo ne do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ne do nastanka nove invalidnosti, je imelo sodišče prve stopnje vso podlago v izvedenih dokazih, in sicer v razpoložljivi medicinski dokumentaciji in v izvedenskih mnenjih invalidskih komisij, saj sta ti mnenji med seboj povsem skladi, skladi pa sta tudi z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Ker tožnik konkretnih dokazov oziroma medicinske dokumentacije, ki ne bi bila upoštevana ali bi bila napačno upoštevana, ne navaja, in ker bi edino takšni konkretni razlogi, če bi bili utemeljeni, lahko bili podlaga za dodatno razčiščevanje dejanskega stanja, sodišče utemeljeno ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem ali z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 10. 2008 in št. ... z dne 2. 2. 2009 in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in na podlagi te kategorije invalidnosti priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja ter povrnejo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z razlogovanjem in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe pri njem ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ne da bi pritegnilo izvedenca ustrezne stroke ali vsaj z dopolnitvijo samega izvedenskega mnenja s strani toženca. Če ne bi šlo za poslabšanje, njegov lečeči zdravnik ne bi dal predloga za nov postopek. Sodišče prve stopnje razen vpogleda v medicinsko dokumentacijo ni izvedlo drugega dokaza, niti zaslišalo lečečega zdravnika, člana komisije ali pridobilo mnenje sodnega izvedenca, ki bi ugotovil, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da bi mu toženec moral priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je sledilo mnenjem invalidskih komisij, ki tožnika niti niso pregledale. Obe invalidski komisiji sta ustanovljeni pri tožencu in sta v podrejenem položaju do toženca in nista objektivni. Sodišče prve stopnje je mnenjema nekritično sledilo, čeprav je tožnik grajal ugotovitev obeh komisij in tudi predlagal pritegnitev izvedenca. Ne glede na predloge stranke, bi sodišče moralo zaslišati osebnega zdravnika oziroma postaviti izvedenca. Glede izvajanja dokazov je tožnik v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi zavarovanci. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je pritožba neutemeljena. Vztraja, da je imelo prvostopno sodišče vso podlago za zaključek, da pri tožniku še ni prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi bilo lahko podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Že prvostopno sodišče je obrazložilo, da tožnik oziroma njegov lečeči zdravnik ni predložil nobene zdravstvene dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da bi bilo mnenje posameznih specialistov drugačno, kot je bilo mnenje invalidskih komisij. Poudarja pa tudi, da na podlagi dokumentacije, iz katere ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja do dokončnosti izpodbijane odločbe, ni mogoče govoriti o neobjektivno podanih mnenjih invalidskih komisij, pa čeprav so jih podale kot izvedenski organi toženca. Podana mnenja imajo značaj javne listine, kar je že v večih konkretnih zadevah razsodilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ker je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno in ni nobenih dvomov v objektivnost podanih mnenj, meni, da postavitev izvedencev v navedeni zadevi ni neutemeljena in tudi ni potrebna.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami,v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno in temeljito obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Dodatno pa poudarja naslednje.

V 71. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice.

Glede na citirano določbo torej zavarovanec, če izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, pridobi nove pravice iz invalidskega zavarovanja, če se pri njem že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti, bodisi zaradi bolezni ali poškodbe izven dela.

V konkretnem primeru sodišče prve stopnje nobenega od stanj, določenih v 71. členu ZPIZ-1, ne poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, in niti nastanka nove invalidnosti, ni ugotovilo. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje imelo vso podlago v izvedenih dokazih in sicer v razpoložljivi medicinski dokumentaciji in v mnenjih invalidskih komisij, podanih v predsodnem postopku. Ti mnenji sta med seboj povsem skladni, skladni pa tudi z medicinsko dokumentacijo, ki jo je v tem postopku dne 28. 3. 2008, ko je podal predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, predložil tožnikov lečeči zdravnik. Iz dokumentacije izhaja, da je v izvidu z dne 12. 3. 2008 v zvezi z vplivom ugotovljene generalizirane osteoartroze na tožnikovo sposobnost za delo ortoped menil, da je šele treba ugotoviti, koliko je tožnik sposoben za dela v prisilnem položaju, za dvigovanje in prenašanje težkih bremen in za pogosta sklanjanja, ker je ugotovil, da tožniku določena opravila tudi pri delu v skrajšanem delovnem času povzročajo težave. Predlagal je, da je za takšno ugotovitev dejanskega stanja tožnikovega skeleta potrebno rentgensko slikanje vratne hrbtenice v LS dvakrat in kolkov AP. Vendar pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, takšnega slikanja do tedaj tožnik še ni opravil. Druga dokumentacija, ki je bila še predložena, to sta izvida ORL in specialista oftalmologa, pri tožniku sicer izkazujeta okvaro sluha in vida, ne pa morebitnega vpliva na njegovo delovno zmožnost, enako pa tudi ne obvestilo zdravniku z dne 9. 6. 2008, ki predstavlja le mnenje fiziatrične ambulante v zvezi s tožnikovo fizikalno terapijo.

Pri tožniku, pri katerem sta kot glavni diagnozi, ki vplivata na delovno zmožnost, ugotovljeni primarna artroza kolka, obojestransko in bolečina v križu (lumbago) z išijasom in kot druge bolezni, ki vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost, cervikobrahialni sindrom, spondiloza, varice ven spodnjih udov brez ulkusa ali vnetja in arterijska hipertenizija, tudi po oceni pritožbenega sodišča iz te dokumentacije ne izhaja, da bi prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi imele za posledico spremembe v že ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti oziroma da bi izkazovale takšno zdravstveno stanje, da tožnik ne bi bil več zmožen za delo. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno in sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem. Prav tako pa ni nobenih razlogov, da bi bilo potrebno dodatno razčiščevanje dejanskega stanja z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije. Tudi tožnik konkretnih dokazov oziroma medicinske dokumentacije, ki ne bi bila upoštevana, ali bi bila upoštevana napačno, ne navaja. Edino takšni konkretni razlogi, če bi bili utemeljeni, so lahko podlaga za dodatno razčiščevanje dejanskega stanja z izvedencem ali z invalidsko komisijo. Neutemeljeno pa se pritožba sklicuje tudi na to, da sta mnenji invalidskih komisij neobjektivni. Zgolj zato, ker sta invalidski komisiji izvedenska organa toženca, še ne pomeni, da je podano mnenje tudi neobjektivno.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je, ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 296/2011
• VDSS sodba Psp 248/2011
• VDSS sodba Psp 452/2010