VDSS sodba Psp 230/2009

Jedro

Sodišče prve stopnje je imelo v obširni zdravstveni dokumentaciji in v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca, ki sta ga obe stranki sprejeli, zadostno podlago za ugotovitev, da pri tožniku ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem dela. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti ter za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da sta odločbi toženca z dne 9. 10. 2006 v I. točki in odločba z dne 24. 3. 2006 nezakoniti in se v izpodbijanem delu odpravita ter, da se tožnik zaradi poškodbe pri delu razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu oz. s pravico do dela v skrajšanem delovnem času in do delne invalidske pokojnine od 22. 11. 2004 dalje in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), saj je sodišče samovoljno in neutemeljeno zaključilo, da je izvedenec ocenil, da je pri tožniku prišlo le do majhnih sprememb v zdravstvenem stanju, ta pa je ugotovil, da je pri tožniku dokončno zmanjšana njegova sposobnost za dvigovanje bremen težjih od 40 kg obojeročno in bremen težjih od 15 kg z desnico; torej ne drži zaključek sodišča, da gre le za manjšo spremembo v zdravstvenem stanju. Tudi ne drži obrazložitev sodišča, da je tožnik zmožen dvigovati bremena do 40 kg in le zmanjšano zmožen dvigovati bremena, težja od 40 kg. Izvedenec je zapisal, da je tožnik, v kolikor je delo povezano z dvigovanjem bremen nad 40 kg nesposoben oz. močno zmanjšano sposoben. Nelogično je, da bi bil tožnik nesposoben dvigovati bremena nad 40 kg, bremena do 40 kg pa popolnoma sposoben dvigovati, saj mora obstajati med bremeni do 40 kg in nad 40 kg še določena nižja meja, ki bi lažje razvila tožnikovo sposobnost za dvigovanje bremen. Na podlagi ugotovitev, ki so v nasprotju z listinskimi dokazi, je sodišče zahtevek v celoti zavrnilo, zaradi česar je odločitev sodišča nezakonita. Po mnenju pritožbe je sodišče napačno presojalo ugotovljeno dejansko stanje in uporabilo določilo 3. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1). Tožnik je pojasnil, da je ena od nalog tudi dostava paketov knjig knjigarnam, težkih do 50 kg. Presojati bi bilo potrebno zlasti vprašanje, ali je tožnik sposoben opravljati katerokoli delo, za katerega je kvalificiran oz. usposobljen in ga je kdajkoli opravljal in sicer po vsebini in ne zgolj po nazivu in formalnem opisu delovnega mesta. Sodišče bi tako moralo upoštevati, da tožnikovo delo zajema naloge svetovanja in oglaševanja pa tudi s tem povezane naloge in sicer dostavljanje paketov, terensko delo, prenašanje različnih knjig oz. podobnih artiklov, ki večkrat tehtajo tudi do 50 kg in da tožnik pri tem dviguje tudi roke na višino ramen, opravlja delo v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice, občasno kleči, čepi, se pripogiba, pri čemer občuti močne bolečine, ki mu preprečujejo opravljanje takega dela. Pritožnik pritožbi prilaga oceno invalidnosti dr. T.J. z dne 22. 10. 2008, ultrazvočni pregled levega ramenskega sklepa z dne 16. 6. 2008, izvedensko mnenje ZPIZ z dne 26. 1. 2006 in izvid splošne bolnišnice ... z dne 11. 3. 2009 in priglaša stroške postopka.

Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem meni, da je sodišče pravilno in korektno povzelo izvedensko mnenja mag. A.A. ter ga presodilo tudi z vidika tožnikovega delovnega mesta. Meni, da ne držijo pritožbene navedbe, da je tožnik zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da paketi oz. artikli, ki jih razvaža tehtajo do 50 kg, saj iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da so težki do 40 kg. Priloženi izvidi so izdani po dokončnosti odločbe toženke in v tem postopku ne morejo biti upoštevani, gre pa tudi za nove dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava tudi pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja.

Očitki glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanašajo na to, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je slednja podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Pri tem pritožba zaključuje, da je navedena kršitev podana v tem, da naj bi izvedenec ocenil, da je pri tožniku prišlo le do majhnih sprememb v zdravstvenem stanju, ta pa je ugotovil, da je pri tožniku dokončno močno zmanjšana njegova sposobnost za dvigovanje bremen težjih od 40 kg obojeročno in bremen težjih od 15 kg z desnico. Prav tako pa ne drži obrazložitev sodišča, da je izvedenec ugotovil, da naj bi bil tožnik zmožen dvigovati bremena do 40 kg in ne zmanjšano zmožen dvigovati bremena težja od 40 kg, saj je ta zapisal, da v kolikor je delo tožnika povezano z dvigovanjem bremen nad 40 kg, je tožnik zato nesposoben oz. močno zmanjšano sposoben in ne zmanjšano sposoben, kot navaja sodišče v svoji obrazložitvi. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenima očitkoma ugotavlja, da je sodišče pravilno povzelo izvedeniško mnenje, ki ga je podal sodni izvedenec za travmatologijo mag. A.A. dr. med. iz katerega izhaja, da je bil tožnik po decembru leta 2005 dokončno močno zmanjšano sposoben za dvigovanje bremen težjih od 40 kg obojeročno in bremen težjih od 15 kg z desnico. Tožnik je sposoben opravljati vsa dela, ki niso povezana z dvigovanjem bremen težjih od 40 kg obojeročno in težjih od 15 kg z levico, v polnem delovnem času. Sodišče prve stopnje je tako pravilno povzelo odločilno dejstvo, ki se v povezavi s 1. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 nanaša na to ali so zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, pri zavarovancu zmanjšane zmožnosti za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje, saj je le v tem primeru po ZPIZ-1 podana invalidnost. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravno relevantna dejstva za odločitev v predmetni zadevi pravilno ugotovilo tako glede sprememb v zdravstvenem stanju tožnika kakor glede njegovih zmožnosti po nastalih zdravstvenih spremembah za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta tožnika oz. za njegovo poklicno napredovanje tako, da očitanih bistvenih kršitev določb postopka ni mogoče ugotoviti.

V predmetni zadevi se spor nanaša na zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke in sicer odločba z dne 9. 10. 2006 v 1. točki in odločba z dne 24. 3. 2006, s katerima je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je toženka v okviru predsodnega postopka ugotovila, da pri tožniku ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela v svojem poklicu, zato pri njemu invalidnosti ni. Sodišče prve stopnje je imelo v obširni zdravstveni dokumentaciji, v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca primarija mag. A.A., dr. med. specialista travmatologa, ki sta ga sprejeli obe stranki, zadostno podlago, da je zahtevek tožnika zavrnilo, saj je ugotovilo, da pri tožniku ni takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, to je „svetovanje in oglaševanje“, zato pri njem ni invalidnosti. Pri tem je sodišče v celoti upoštevalo opis delovnega mesta z vsemi zahtevami, kakor to izhaja iz delovne dokumentacije, ki jo je izpolnil tožnik v predsodnem postopku dne 14. 12. 2005 in je skladna tudi z njegovo izpovedjo na glavni obravnavi dne 15. 4. 2008.

Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je v določbah ZPIZ-1. V skladu z določbo 60. člena tega zakona je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije niso več zmožne za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oz. če je njihova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če še lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa niso zmožni za delo na delovnem mestu, na katerega so razporejeni. Pri tožniku, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi pomenile invalidnost po 60. členu ZPIZ-1.

Listine, priložene k pritožbi, ki se nanašajo na čas po izdaji dokončne odločbe tožene stranke na odločitev sodišča prve stopnje in v posledici tega tudi na odločitev pritožbenega sodišča nimajo nobenega vpliva. V danem sodnem postopku je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1) ugotavljalo, ali je toženka v predsodnem postopku upoštevala bistvena pravila postopka, ali je pravilno ugotovila dejansko stanje in ali je na podlagi veljavnih predpisov z dokončno odločbo z dne 9. 10. 2006 pravilno odločila o pravici tožnika. Presoja se torej stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v zvezi z dokončno odločbo tožene stranke z dne 9. 10. 2006.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 71/2021
• VDSS sklep Psp 701/2009
• VSM Sodba IV Kp 8720/2022