<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 203/2009

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2009:PSP.203.2009
Evidenčna številka:VDS0005483
Datum odločbe:09.07.2009
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:odškodninska odgovornost zavoda - elementi odškodninske odgovornosti

Jedro

Izdaja sicer nepravilne odločbe, ki je bila odpravljena s sodbo sodišča, s katero je toženec zasledoval legitimen namen pravilne odmere pokojnine, ne predstavlja krivdnega ravnanja toženca, oziroma prekršitve tiste skrbnosti, ki se zahteva pri delovanju pravne osebe v danih okoliščinah. Ker manjkata elementa odškodninskega delikta, odškodninska odgovornost toženca ni podana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 10.703,86 EUR s procesnimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2008 dalje in plačilo stroškov postopka zavrne.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 10.703,86 EUR s procesnimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka). Toženo stranko je obvezalo k plačilu stroškov postopka v znesku 711,66 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) in v presežku (glede plačila zneska 672,30 EUR) tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi primarni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti na prisojeni znesek od 22. 10. 2007 do plačila.

Zoper 1. in 2. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v njenem ravnanju ni zaslediti protipravnosti kot temeljnega elementa za nastanek odškodninske odgovornosti. V okviru upravnega postopka lahko pride do različnih, torej tudi do zmotnih ali napačnih odločitev. To pa ne more predstavljati podlage za ugotovitev protipravnosti ravnanja. Do nedopustnega ravnanja bi prišlo v primeru, če bi ji bilo mogoče očitati in dokazati, da je namenoma ali z veliko malomarnostjo v okviru svoje dejavnosti opustila kakšno procesno dejanje, ki bi ga bila dolžna storiti. Ni pa mogoče opredeliti kot nedopustno ravnanje tožene stranke takšno ravnanje, ki je izraženo z izdajo aktov v okviru upravnega postopka. Odpravi napak v upravnih postopkih je namenjen sistem pravnih sredstev, ki jih je tožeča stranka izkoristila, tako da je bila pravica do sorazmernega dela predčasne pokojnine priznana. Sklicuje se na sodno prakso in poudarja, da je ravnala s potrebno skrbnostjo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu sodbe v izpodbijanem delu pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih absolutno bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08), na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je sodišče prve stopnje glede elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke zmotno presodilo listine oz. posredno izvedene dokaze, sodba sodišča prve stopnje pa se opira samo na te dokaze (2. alineja 358. člena ZPP).

V odškodninskem sporu tožnik zatrjuje, da je zaradi ravnanja tožene stranke, ki je z izdajo upravnih aktov posegla v pravnomočno odločbo o priznanju pravice do predčasne pokojnine z dne 25. 7. 1996 tako, da mu je znesek pravnomočno odmerjene pokojnine razpolovila ter ga v nižjem znesku tudi izplačevala, utrpel škodo. Zaradi očitno napačne uporabe prava naj bi bila odškodninsko odgovorna tožena stranka. Vtožuje plačilo zneska 11.376,16 EUR, ki predstavlja škodo v višini zamudnih obresti od vsakomesečnih razlik med pripadajočo predčasno pokojnino po odločbi tožene stranke z dne 30. 8. 2007 in pokojnino, ki se je izplačevala od oktobra 2001 do septembra 2007.

Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke so pomembne naslednje dejanske ugotovitve. S sklepom o popravi pomote z dne 5. 9. 2001 in dokončno odločbo tožene stranke z dne 14. 3. 2003 je bila tožniku na novo priznana pravica do sorazmernega dela predčasne pokojnine, in sicer v nižjem znesku, kot mu je bila priznana po dokončni in pravnomočni odločbi tožene stranke z dne 25. 7. 1996. Z dokončno odločbo z dne 14. 3. 2003 je bila zavrnjena tudi tožnikova pritožba zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 14. 9. 2001, s katero je bila tožniku priznana pravica do sorazmernega dela predčasne pokojnine brez zmanjšanja zaradi predčasne upokojitve, istočasno pa je bila z njo nadomeščena dokončna in pravnomočna odločba tožene stranke z dne 25. 7. 1996. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Psp 83/2006 z dne 15. 2. 2007 sta bili obe dokončni odločbi z dne 14. 3. 2003, vključno s sklepom o popravi pomote prvostopenjskega organa z dne 5. 9. 2001 in odločbo o predčasni pokojnini z dne 14. 3. 2003, odpravljeni. S tem je bilo ponovno vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred izdajo izpodbijanih odločb, torej dejansko in pravno stanje iz dokončne in pravnomočne odločbe z dne 25. 7. 1996. Zaradi odprave navedenih odločb je bilo potrebno o pravici do predčasne pokojnine brez zmanjšanja na podlagi 4. odstavka 40. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) ponovno odločati. Tožena stranka je dne 30. 8. 2007 izdala odločbo, s katero je ponovno odločila o sorazmernemu delu predčasne pokojnine brez zmanjšanja zaradi predčasne upokojitve od 21. 5. 2001 dalje in posamezne mesečne zneske razlike predčasne pokojnine dne 22. 10. 2007 tožniku tudi nakazala.

Na podlagi takih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zahtevku tožnika delno ugodilo in mu prisodilo odškodnino v znesku 10.703,86 EUR. Glede odškodninske odgovornosti je štelo, da je tožena stranka pri odločanju v letu 2001 samovoljno spremenila pravnomočno odločbo o določitvi višini pokojnine. S tem, ko je tožena stranka z upravnimi odločbami posegla v pravnomočno urejeno pravico do pokojnine in jo bistveno znižala, naj bi bilo njeno ravnanje protipravno. Zaradi očitno napačne uporabe materialnega prava in odškodninske odgovornosti tožene stranke pa naj bi tožniku nastala škoda v obliki zamudnih obresti.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost. Ta se skladno s pravili o trditvenem bremenu (določbe 1. odstavka 7. člena, 1. odstavka 180. člena in 212. člena ZPP) in glede na trditveno podlago tožbe presoja na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. Pri tem je sicer res, da sta bili dokončni odločbi iz letu 2003 v zvezi s prvostopenjskima odločbama v letu 2001 nepravilne in s sodno odločbo tudi odpravljene, vendar to po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni protipravnosti takšnega ravnanja. Glede tega elementa odškodninske odgovornosti se pritožba utemeljeno sklicuje na sklep št. Up 200/00 z dne 11. 6. 2001, v kateri je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da odgovornost države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami sodišč ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka ugotovljena nepravilnost sodne odločbe izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave Republike Slovenije. Morebitnemu nepravilnemu odločanju v upravnem postopku je v tem okviru namenjen sistem pravnih sredstev. Večinska sodna praksa pri tem stoji na stališču krivdne odškodninske odgovornosti in je potrebno ugotavljati krivdo osebe, ki je protipravno odločila oz. ravnala. Kršitev prava mora biti dovolj huda in brez razlogov, torej mora iti za ravnanje, ki je samovoljno in arbitrarno. V konkretnem primeru je pri izdaji sklepa o popravi pomote v letu 2001 tožene stranke zasledovala legitimen namen pravilne odmere pokojnine. V dokončni in pravnomočni odločbi z dne 25. 7. 1996 o priznanju pravice do sorazmernega dela predčasne pokojnine se je namreč pri izračunu pokojninske osnove za leto 1968 upošteval 10-krat večji znesek plače, kot jo je tožnik v tem letu prejemal, zaradi česar je bila tožniku odmerjena bistveno večja pokojnina, kot bi mu pripadala glede na vplačane prispevke. Kljub temu je bil zaradi učinkov pravnomočnosti odločbe z dne 25. 7. 1996 poseg v njeno vsebinsko odločitev z institutom poprave pomote sankcioniran z odpravo izpodbijanih odločb, odmera predčasne pokojnine brez zmanjšanja zaradi predčasne upokojitve v nižjem znesku v letu 2001 pa tudi sanirana z izdajo nove odločbe z dne 30. 8. 2007.

Navedeno po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja krivdnega ravnanja oziroma prekršitve tiste skrbnosti, ki se zahteva pri delovanju pravne osebe v danih okoliščinah (172. člen v zvezi s 170. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, enako pa 148. člen v povezavi s 147. členom Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Da bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke v danem primeru, bi morali biti ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) nedopustna škoda, (3) vzročna zveza in (4) odgovornost. Ob ugotovljenem dejanskem stanju na podlagi listinske dokumentacije v sodnem spisu po presoji pritožbenega sodišča krivdno ravnanje tožene stranke ni podano. Tako manjkata elementa odškodninskega delikta, to pa pomeni, da se z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti pritožbeno sodišče ni bilo dolžno ukvarjati, saj morajo biti vse navedene predpostavke odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) ugodilo in v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi 2. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo. Zaradi zavrnitve zahtevka je to sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi tožnikov stroškovni zahtevek.


Zveza:

URS člen 26. ZOR člen 170, 172. OZ člen 147, 148. ZPIZ člen 40, 40/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NTc5