VDSS sodba Psp 323/2010

Jedro

Ker pri tožniku, ki je star 55 let in 6 mesecev, ni podana I. kategorija invalidnosti ali II. kategorija invalidnosti z nezmožnostjo za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, temveč invalidnost III. kategorije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine iz 67. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 3. 2008 in prvostopenjska odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 1. 11. 2007 (pravilno 2. 11. 2007) ter, da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) pritožil tožnik in predlagal, da se zahtevku za priznanje pravice do invalidske pokojnine ugodi. O slabem zdravstvenem stanju je sodišče prve stopnje seznanil z vlogo z dne 5. 3. 2010. Iz medicinske dokumentacije, nastale v Bosni in Hercegovini ter v Nemčiji, se vidi, da ni zmožen za noben napor, ne more se normalno gibati in zato tudi ni zmožen za delo. Zdravstvena komisija, ki bi stanje lahko ugotovila z neposrednim pregledom, tega ni storila. Dopolnil je 58 let starosti ter ima skupaj delovne oziroma zavarovalne dobe 23 let, od tega v Sloveniji 3 leta, 4 mesece in 7 dni, v Nemčiji 4 leta in 5 mesecev ter v Republiki Srbiji 15 let, kar pomeni, da je z zavarovalno dobo presegel tretjinski zakonski minimum. 10 let delovne dobe je dopolnil v Poslovalnici ... podjetja V. iz ... v B., ostalih 5 let pa v podjetjih R.M., H. in D. mesta B. Pritožbi prilaga obširno medicinsko dokumentacijo, nastalo v obdobju od 20. 4. 2009 dalje, iz katere se vidi, da je tožnik hudo bolan in so ga zdravniki v Nemčiji že leta 1994 spoznali za nemožnega za delo. Zdravstvene težave ima s hrbtenico, zdravil se je in se še zdravi na Kliniki za ortopedijo in travmatologijo. Boluje za kroničnim bronhitisom, občasno ga duši. V letu 2006 je prebolel možgansko kap, kar je potrjeno z že poslanimi izvidi. Poleg tega ima psihične težave, vsakodnevne glavobole, vrtoglavico, dvojno sliko, slabo spi in mora pogosto na vodo. V juliju 2009 so mu operirali desno oko, duši ga zlasti ponoči in mora pogosto po urgentno medicinsko pomoč. Večkrat so mu predlagali operacijo hrbtenice, katere uspeh ni zanesljiv in se lahko zgodi, da bo ostal vezan na invalidski voziček. Sodišče druge stopnje naj mu prizna pravico do invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku obravnave tožnikove tožbe ni bilo kršitev, na katere je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnem sporu je po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) dokončen upravni akt, s katerim je tožena stranka odločila o pravicah ali pravnih koristih tožnika. V socialnem sporu se po 58. členu ZDSS-1 zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz sistema socialne varnosti. To pomeni, da sodišče zakonitost dokončnega upravnega akta presoja po dejanskem stanju in materialnopravni ureditvi, kot je veljala ob izdaji, v tem socialnem sporu dne 27. 3. 2008. Novejša medicinska dokumentacija, ki jo je tožnik priložil vlogam v sodnem postopku in na katero se sklicuje v pritožbi, ne more biti podlaga za presojo utemeljenosti zahtevka, razen v kolikor bi se v tej dokumentaciji ugotavljalo tožnikovo zdravstveno stanje za nazaj, pred izdajo dokončnega akta, kar pa iz izvidov in mnenj specialistov, nastalih na podlagi pregledov po dokončnem upravnem aktu, ne izhaja.

V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je sodišče tožniku pojasnilo, kakšne pogoje določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Bistvena pogoja sta ugotovitev ustrezne kategorije invalidnosti ob določeni starosti ter minimalna pokojninska doba, kot je določeno v 67. in 68. členu ZPIZ-1. Upoštevajoč tožnikovo starost, do izdaje dokončne odločbe je dopolnil 55 let in 6 mesecev, bi moral izpolnjevati osnovni pogoj priznanje invalidnosti I. kategorije ali invalidnosti II. kategorije z dodatno ugotovitvijo, da ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije. Poleg tega bi moral ob nastanku invalidnosti dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta.

Tožnik navedenih pogojev ne izpolnjuje. V obširni medicinski dokumentaciji z izvidi ortopeda, pulmologa, psihiatra, psihologa in internista, nastalimi pred podajo izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje dne 22. 10. 2007, ni ugotovitev, da je tožnik za delo popolnoma nezmožen ali da je nezmožen brez ustrezne poklicne rehabilitacije. Tožnik ima nedvomno številne in hude zdravstvene težave, vendar sta invalidski komisiji I. in II. stopnje, ki na podlagi 1. in 3. odstavka 261. člena ZPIZ-1 v predsodnem postopku dajeta izvedensko mnenje o invalidnosti, medicinsko dokumentacijo pregledali, se do nje opredelili in skladno ugotovili, da je pri tožniku od 22. 10. 2007 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je tožnikova delovna zmožnost za poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Pri delu komisiji so sodelovali specialista ortopeda, specialistka internistka pulmologinja ter specialistka nevrologinja. Komisiji sta ocenili psihiatrične izvide in izvid psihologa, II. stopenjska ugotavlja, da se v izvidih ne omenja globlja psihopatologija in tožnik, kljub številnim psihičnim težavam, še ni bil bolnišnično obravnavan.

Glede na skladna in prepričljiva mnenja, v katerih sta se invalidski komisiji podrobno opredelili do medicinske dokumentacije, tudi sodišče druge stopnje mnenji ocenjuje kot verodostojni. Na pritožbene trditve, da v postopku ni bil osebno pregledan, je potrebno pojasniti, da po Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami), ki ga je tožena stranka sprejela na podlagi pooblastila iz 7. odstavka 261. člena ZPIZ-1, invalidska komisija I. stopnje poda izvedensko mnenje na podlagi popolne medicinske in delovne dokumentacije in ne nujno po opravljenem osebnem pregledu, med ostalim tudi, če zavarovanec stalno prebiva v tujini (2. alineja 37. člena Pravilnika), za invalidsko komisijo II. stopnje pa po 1. odstavku 28. člena Pravilnika sploh velja, da poda izvedensko mnenje v pritožbenem postopku le na podlagi zbrane dokumentacije.

Izpodbijana dokončna odločba pa je pravilna tudi zato, ker tožnik za priznanje pravice do invalidske pokojnine po slovenskih predpisih ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe. Iz potrdila Občine K. z dne 13. 9 2006, priloženega v upravnem spisu, izhaja, da je tožnik državljan Bosne in Hercegovine. Tujemu državljanu se po 2. odstavku 187. člena ZPIZ-1 v zavarovalno dobo šteje čas, dopolnjen v zavarovanju pri toženi stranki do uveljavitve ZPIZ-1 s 1. 1. 2000, razen če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je po sporočilu Ministrstva za zunanje zadeve (Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe št. 14 z dne 14. 7. 2008) začel veljati 1. julija 2008, kar pomeni, da ga tožena stranka pri odločanju o tožnikovih pravicah iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji z dokončno odločbo z dne 27. 3. 2008, ni mogla upoštevati. Republika Slovenija ima z Zvezno republiko Nemčijo sklenjen sporazumom o socialni varnosti (objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 12/99), po katerem se za pravico do dajatve po pravnih predpisih, ki jih je treba uporabiti, upoštevajo zavarovalne dobe, ki se lahko prištejejo za pridobitev pravice do dajatve po pravnih predpisih druge države pogodbenice in ki se ne nanašajo na isto obdobje. Vendar tožnik tudi s prištetjem dobe, dopolnjene v ZR Nemčiji v trajanju 4 leta in 5 mesecev za priznanje pravice do invalidske pokojnine ne bi izpolnil pogoja pokojninske dobe, saj bi v primeru nastanka invalidnosti 22. 10. 2007, kot je bila mnenja invalidska komisija tožene stranke, bilo pri tožniku potrebno upoštevati 35 delovnih let, 1/3 tega razdobja je 11 let in 8 mesecev, seštevek pokojninskih dob v Republiki Sloveniji in ZR Nemčiji pa je le 7 let, 9 mesecev in 7 dni.

Po podatkih, ki jih je predložil tožnik (priloga A/50) ter iz fotokopije delovne knjižice, priložene v upravnem spisu, izhaja, da je tožnik pokojninsko dobo dopolnil tudi z zavarovanjem na podlagi delovnega razmerja v Republiki Srbiji. Med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo je sklenjen Sporazumom o socialnem zavarovanju (Zakon o ratifikaciji sporazuma je bil objavljen v Uradnem listu RS – Mednarodne pogodbe št. 5/2010) vendar še ne velja, saj še ni objavljeno sporočilo o izmenjavi ratifikacijskih listin med državama. Tudi ta sporazumom v 3. členu določa, da se uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh pogodbenic. Na podlagi pravila o seštevanju zavarovalnih dob iz 20. člena sporazuma, bo tožnik po uveljavitvi sporazuma, kot izhaja iz podatkov o njegovi pokojninski dobi izpolnil omenjeni pogoj minimalne pokojninske dobe tudi za priznanje pravice do invalidske pokojnine, seveda ob izpolnitvi ostalih pogojev po predpisih Republike Slovenije, to je predvsem ugotovitve sprememb ali izgube delovne zmožnosti.

Na podlagi novih medicinskih izvidov in zatrjevanega poslabšanja zdravstvenega stanja ter glede na ureditev razmerij na področju socialne varnosti med državami, nastalimi na območju nekdanje SFRJ, bo tožnik tudi z vložitvijo zahtevka pri nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini, kot določa 28. člen omenjenega sporazuma med Republiko Slovenijo in BiH, lahko ponovno zahteval priznanje pravic na podlagi dopolnjene pokojninske dobe v vseh treh državah, Sloveniji, Srbiji in Nemčiji.

Po doslej ugotovljenih dejstvih tožniku pravic na podlagi pokojninske dobe v Republiki Sloveniji zaenkrat ni mogoče priznati, dokončna odločba tožene stranke je pravilna in zakonita, sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo, na podlagi 353. člena ZPP, zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 374/2009
• Sodba in sklep VIII Ips 335/2005
• VDSS sodba Psp 255/2013