VDSS sodba Psp 319/2010

Jedro

Vožnje motornega vozila za podjetnika, katerega dejavnost je prevoz blaga, brez pogodbe o zaposlitvi oziroma druge ustrezne pogodbe, brez potnega naloga in brez ustrezne prevozne licence, ni mogoče šteti za medsebojno sosedsko pomoč, temveč gre za delo na črno. Toženec je tožnika zakonito izbrisal iz evidence brezposelnih oseb, potem ko je bilo med inšpekcijskim pregledom inšpektorja za delo pri podjetniku prevozniku ugotovljeno, da je tožnik, sicer prijavljen v evidenco brezposelnih oseb, brez pogodbe in brez ustrezne prevozne licence vozil tovorno vozilo. S tem je namreč opravljal delo na črno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se odpravita toženčevi odločbi št. ... z dne 23. 12. 2005 in št. ... z dne 25. 10. 2005, kot zavrnilo zahtevek, da se tožnik tudi od 5. 7. 2005 dalje vodi v evidenci brezposelnih oseb. Poleg tega je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da si sodišče prve stopnje zmotno razlaga določbo 8. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC, Ur. l. RS, št. 36/2000 in spremembe). Za medsebojno sosedsko pomoč ne gre, če delo opravi pravna oseba ali podjetnik, ki izvaja dejavnost, ki je neposredno vezana na opravljeno delo. V konkretnem primeru ni izvajal dejavnosti, ki bi bila neposredno vezana na opravljeno delo. Če je bilo inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da je takrat vozil na črno, za odločanje v tem sporu ne more biti pomembno, saj ni bil stranka tega postopka. Inšpektor za delo je kaznoval le podjetnika, za katerega je takrat vozil. Delovni inšpektor v upravnem postopku ni ugotavljal, če so obstajale okoliščine zaposlovanja na črno, v tej zvezi podjetnik ni vložil zahteve za sodno varstvo, ker se je zanesel na besedo inšpektorja, da je najbolje, če plača kazen. Ker se ne ukvarja z avtoprevozništvom oziroma s podobno dejavnostjo kot podjetnik, ni podan dejanski stan iz določbe 8. člena ZPDZC. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, ko je izvedlo dodatne listinske dokaze in zaslišalo še inšpektorja za delo S.V., na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Sodišče presoja v socialnem sporu skladno z določbama 63. in 81. členom ZDSS-1 pravilnost in zakonitost odločitve upravnega organa po stanju in v času do izdaje dokončne odločbe. V konkretnem primeru je to do dne 23. 12. 2005, ko je toženec zavrnil pritožbo zoper odločbo njegovega prvostopenjskega organa z dne 25. 10. 2005, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 26. 1. 2005 delal oziroma bil zaposlen na črno, zaradi česar se preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb ter se ne more ponovno prijaviti pri tožencu v takšno evidenco pred potekom šestih mesecev. Toženec je namreč dne 15. 9. 2005 prejel poročilo Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območne enote ..., iz katerega je razvidno, da je bil pri podjetniku M. iz ... dne 5. 7. 2005 opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 26. 1. 2005, ko je za podjetnika vozil tovorno vozilo, opravljal delo na črno. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo izpodbijani toženčevi odločbi po vsebini in ugotovilo, da sta pravilni.

Po določbi 10. alinee prvega odstavka 70. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/1991 in spremembe) zavod preneha voditi evidenco brezposelnih oseb, če brezposelna oseba dela ali je zaposlena na črno. V takšnem primeru se brezposelna oseba šest mesecev po prenehanju vodenja v evidenci ne more ponovno prijaviti na zavodu. Za delo na črno se po določbi prvega odstavka 3. člena ZPDZC med drugim šteje tudi opravljanje dejavnosti oziroma dela, če zasebnik opravlja dejavnost, ki je nima priglašene pri pristojnem organu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje priglašene dejavnosti in če posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglašen, kot to določa ta zakon ali drugi zakoni. Po določbi 5. člena ZPDZC je prepovedano zaposlovanje na črno, za kar se šteje, če pravna oseba ali zasebnik, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, z delavcem ni sklenil pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe o delu v skladu s predpisi in delavca ni ustrezno prijavil. Za zaposlovanje na črno se šteje tudi, kadar posameznik v svojem imenu in za svoj račun zaposli delavca, ki zanj opravlja delo na črno.

Ne glede na to ZPDZC predpisuje izjeme, ki jih ni mogoče šteti za delo na črno, med takšnimi izjemami pa je tudi sosedska pomoč. Po določbi 8. člena ZPDZC se za medsebojno sosedsko pomoč šteje opravljanje dela med sosedi, kadar med njimi obstaja določena bližina v smislu prebivanja, če med njimi ni sklenjene pogodbe in je delo opravljeno brez plačila ter če ga ne opravi pravna oseba ali zasebnik, ki opravlja dejavnost, ki ne neposredno vezana na opravljeno delo, kakor tudi druge oblike medsosedske pomoči, določene v zakonu. V primeru tožnika se je preizkušalo dejstvo, če je v spornem času pri podjetniku M. dejansko opravljal delo na črno oziroma je šlo pri takšnem opravljanju dela za aktivnost, ki ima naravo medsebojne sosedske pomoči.

Iz ugotovitve prometnega inšpektorata Republike Slovenije izhaja, da je tožnik dne 26. 1. 2005 vozil tovornjak podjetnika M. Tožnik ni bil vpisan v seznam voznikov pri izdajatelju licence, delo voznika pa je opravljal pri prevozniku, pri katerem ni bil zaposlen oziroma glede tega ni imel sklenjene ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Zadeva je bila odstopljena Inšpektoratu Republike Slovenije za delo, Območni enoti ..., ki je izvedel postopek ugotavljanja dela na črno ter podjetnika M. predlagal za uvedbo postopka o prekršku. Poleg tega je obvestil toženca, da je tožnik opravljal takšno delo.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da je tožnik dne 26. 1. 2005 za podjetnika M. vozil tovorno vozilo brez potnega naloga, glede takšnega dela ni imel s podjetnikom sklenjene pogodbe o zaposlitvi ali druge ustrezne pogodbe o delu in ni bil vpisan v evidenco voznikov za opravljanje takšne dejavnosti. Tožnik je bil v spornem času nezaposlen in prijavljen pri tožencu v evidenci brezposelnih oseb ter bil iz tega naslova uživalec pripadajočih pravic iz naslova brezposelnosti. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo tožnikovo zatrjevanje, da je šlo v konkretnem primeru za medsebojno sosedsko pomoč. Glede tega je z zaslišanjem inšpektorja za delo S.V. pravilno ugotovilo, da je bil v konkretnem primeru subjekt njihovega nadzora podjetnik M., ki ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Pri tožniku ni šlo za nobene razloge medsebojne sosedske pomoči, glede presoje tega vprašanja pa je tudi pomembno, da takrat ni imel nobene podlage za opravljanje vožnje, saj ni imel ustrezne prevozne licence, pri čemer zgolj ustni dogovor za opravljanje sporne vožnje ne zadostuje. Inšpektor je namreč v izpovedbi obrazložil, v katerih primerih se lahko šteje delo med sosedi in da mora biti v tej zvezi izkazana ustrezna koleracija med njimi. Ne gre pa za takšno situacijo v konkretnem primeru, ko je tožnik opravil vožnjo na oddaljenosti več kot dvajset kilometrov. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča so takšni razlogi za presojo v spornem primeru odločilnega pomena, saj v celoti potrjujejo, da je tožnik takrat opravljal delo na črno in ne medsebojno sosedsko pomoč podjetniku M., na kar se zmotno sklicuje pritožba. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje na obstoj dejstev, ki bi v konkretnem primeru utemeljevali drugačno sodno presojo, ne more biti upoštevno.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 138/2012
• VDSS sodba Pdp 292/2011
• VDSS sodba Psp 306/2011