<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 237/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.237.2010
Evidenčna številka:VDS0005472
Datum odločbe:23.06.2010
Področje:DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:stimulacija - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - plača, določena s pogodbo o zaposlitvi

Jedro

Čeprav stimulacija kot variabilni del plače ni bila neposredno določena v pogodbi o zaposlitvi, temveč s podjetniško kolektivno pogodbo, na katero je odkazovala pogodba o zaposlitvi, predstavlja del plače, kot je bila določena ob razporeditvi tožnice na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi, in se upošteva pri izračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

„Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2006 in št. ... z dne 8. 6. 2005 ter da se tožnici prizna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v višjem znesku od 10. 4. 2001 dalje, se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 23. 1. 2006 in z dne 8. 6. 2005. Razsodilo je, da nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu na dan 10. 4. 2001 znaša takratnih 22.677,31 SIT neto. Tožencu je naložilo, da je dolžan v roku 30 dni s posebno odločbo odločiti o odmeri in izplačevanju nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 10. 4. 2001 dalje do izpolnjevanja pogojev za prejemanje nadomestila z vsemi uskladitvami ter mu v istem roku izplačati nastalo razliko med nadomestilom odmerjenim s sodbo in nadomestilom, odmerjenim z odločbo toženca z dne 8. 6. 2005. Sodišče je tudi odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 925,34 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer glede vprašanja, kaj se všteva v plačo v smislu določbe 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ). Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu se namreč odmeri v višini razlike med pokojninsko osnovo ob razporeditvi na drugo ustrezno delo in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. V danem primeru sam izračun pokojninske osnove glede na potek postopka in navedbe strank ni bil sporen. Sporno pa je bilo vprašanje, kaj se šteje kot plača določena ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Toženec meni, da je sodišče s tem, ko je sledilo mnenju sodne izvedenke glede vprašanja, kaj se všteva v plačo, zmotno uporabilo materialno pravo. Vprašanje, kaj je plača, je predvsem vprašanje materialnega prava, kar pa ni „v pristojnosti“ sodne izvedenke, saj ne gre za vprašanje stroke glede znanja, s katerim sodišče ne razpolaga, temveč gre po mnenju toženca za vprašanje uporabe materialnega prava. Glede na to gre tudi za kršitev določb postopka po 243. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče tudi v posledici navedenega napačno ugotovilo odločilna dejstva. Toženec meni, da je sporni 34 % del plače imel značaj plače v smislu 134. člena ZPIZ in je bil del osnovne plače, kot izhaja tudi iz dopisa delodajalca z dne 21. 9. 2005. Gre za del plače glede na predpise s področja delovnih razmerij, ki jih je sodišče zmotno uporabilo. Tudi v kolikor bi šlo za plačila na podlagi delovne uspešnosti, je potrebno upoštevati predpis o tem, kaj je plača. 34 % del plače se je izplačeval v enaki višini v relevantnem času in to tudi za obdobje začasne delovne nezmožnosti in podobo (tožnica je bila v obdobju od 2001 do 2005 veliko časa v bolniškem staležu, pa tudi iz predloženih plačilnih list izhaja, da je tožnica sporni 34 % del plače prejemala tudi za čas dopusta oziroma praznika). Potrebno je upoštevati tudi dopis delodajalca z dne 21. 9. 2005, ki je bil priložen k tožbi in iz katerega izhaja, da je 34 % stimulativni del plače v podjetju predstavljal korekcijo oziroma delež osnovne plače (navedeno je še, da tožnica ni prejemala nižje plače od izhodiščne plače, kar tudi govori o naravi tega plačila, kot delu plače določene s pogodbo o zaposlitvi). Tudi Višje delovno in socialno sodišče je v sklepu opr. št. Psp 501/2008 z dne 28. 1. 2009 ves čas govorilo o „spornem delu plače v višini 34 %“. Materialnopravno je zmotno stališče izvedenke, kaj vse predstavlja plačo po 134. členu ZPIZ. 10. člen pogodbe o zaposlitvi je določal, da se za vse ostale pravice in obveznosti, ki niso urejene s to pogodbo, uporabljajo določila veljavnih zakonov, ustreznih kolektivnih pogodb, internih splošnih aktov in organizacijskih predpisov družbe, torej tudi glede 34 % dela plače. Tudi tožnica sama je v tožbi navedla, da ji po pogodbi o zaposlitvi pripada „stimulativni del plače“. Toženec v nadaljevanju navaja materialnopravno ureditev določanja plače, po kateri je bil tudi del plače za delovno uspešnost (in dodatki) sestavni del plače in to tako za obdobje pred in po 1. 1. 2003. Sporni del plače bi bilo potrebno šteti za del plače v smislu 134. člena ZPIZ tudi v primeru, če je bil izplačan za delovno uspešnost. Iz previdnosti pa toženec še navaja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo s strani toženca predlaganega dokaza s pridobitvijo podatkov od delodajalca oziroma z zaslišanjem predstavnika delodajalca. Izvedenka je v svojem mnenju navedla dve različni stališči delodajalca, vendar te razlike niso bile ustrezno razčiščene. Tožnica tudi sicer ni uveljavljala pravnega varstva v zvezi z razmerjem med njo in delodajalcem in se je v glavnem očitno zadovoljila s tem, da ji je bil izplačan 34 % del kot določena korekcija oziroma del osnovne plače, kar pa ne more iti v breme toženca. Gre za pravice iz delovnega razmerja. Neupoštevanje na podlagi pogodbe o zaposlitvi izplačanega 34 % dela plače pri odmeri nadomestila, bi pomenilo, da bi tožnica navedeni znesek prejela dvakrat, kar pa ni v skladu s samim namenom predpisa o odmeri nadomestila zaradi manjše plače, ki je v odpravi prikrajšanja zaradi manjše plače. Sodišče prve stopnje v razlogih tudi ni navedlo materialnopravne podlage, zakaj je štelo, da ta 34 % del plače ni del plače v smislu 134. člena ZPIZ. Sodišče je zgolj povzelo mnenje sodne izvedenke, samo pa mnenja ni ovrednotilo z materialnopravnega vidika, zato odločitve v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti, kar pomeni kršitev določb iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tudi v stroškovnem delu, nenazadnje tudi iz zapisnika z obravnave dne 22. 4. 2009 izhaja, da obravnava ni trajala več kot pol ure in torej ni izkazana utemeljenost priznanja 50 točk urnine za ta narok.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi, vendar pa je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca z dne 23. 1. 2006 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 8. 6. 2005, s katero je toženec tožnici kot delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti priznal pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v znesku takratnih 3.045,09 SIT (12,70 EUR) od 10. 4. 2001 dalje. V zadevi je sporna odmera nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. ZPIZ je v 1. odstavku 134. člena določal, da je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bila tožnica z odločbo toženca z dne 12. 10. 1999 razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi omejitvami ter s časovno razbremenitvijo, torej da drugo ustrezno delo opravlja s polovico polnega časa od 1. 10. 1999 dalje. Prav tako ni sporno, da je bila tožnica z 10. 4. 2001 razporejena na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi (pogodba o zaposlitvi z dne 20. 12. 2000 – A/7 ter z aneksom k pogodbi o zaposlitvi datiranim z dne 10. 4. 2001 – A/8). V zadevi je sporno vprašanje, kakšna plača je bila določena ob razporeditvi na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Toženec je namreč pri odmeri upošteval podatek, ki ga je sporočil delodajalec, torej da je tožničina plača na drugem ustreznem delu od 10. 4. 2001 dalje znašala takratnih 77.374,17 SIT neto (322,87 EUR). Po mnenju tožnice sporočeni znesek ni bil pravilen, kajti v znesku je bila vključena tudi stimulacija v višini 34 % kot variabilni del plače. Po mnenju tožnice bi bilo nadomestilo pravilno odmerjeno v primeru, če bi bil podatek o plači nižji za 34 %. Sporno je torej vprašanje, kolikšna plača je bila tožnici zagotovljena po pogodbi o zaposlitvi na drugem ustreznem delu, torej ali je šlo v primeru 34 % izplačila za del plače po pogodbi o zaposlitvi, na kar je opozorilo že pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Psp 501/2008 z dne 28. 1. 2009.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje omenjeno razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodne izvedenke za ekonomijo – finance. Sodna izvedenka je najprej podala pisno izvedensko mnenje dne 9. 6. 2009 in nato svoje mnenje tudi ustno pojasnila, zaslišana na obravnavi dne 10. 2. 2010. Kot je izpovedala na glavni obravnavi, po njenem mnenju 34 % del plače ni osnovna plača določena s pogodbo o zaposlitvi, temveč predstavlja variabilni del plače, ki tožnici s pogodbo o zaposlitvi ni bil določen, prejemala pa ga je v skladu z določili podjetniške kolektivne pogodbe, vendar pa zaradi svoje variabilne narave ne more predstavljati del plače, ki se upošteva po 134. členu ZPIZ za odmero nadomestila.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja torej izhaja, da je bil tožnici izplačan tudi variabilni del plače, kar je razvidno iz plačilnih list, ki se nahajajo v priloga sodnega spisa (C/3 – C/5). Tudi iz plačilne liste, datirane z dne 12. 4. 2001 izhaja, da je bila tožnici za redno delo izplačana stimulacija v višini 34 % v bruto znesku, takratnih 28.245,90 SIT ter da so bili od tega plačani prispevki, tako da je neto znesek znašal 22.003,50 takratnih SIT. Omenjena postavka, kot to ugotavlja sodna izvedenka, ni bila izrecno navedena v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa se pogodba o zaposlitvi v 3. členu sklicuje na določbe podjetniške kolektivne pogodbe. Določeno je, da delavcu pripadajo dodatki za posebne pogoje dela, del plač iz naslova dobička in nadomestila plače v skladu z določili podjetniške kolektivne pogodbe. V nadaljevanju pa je sodna izvedenka podala tudi pravno mnenje glede upoštevanja sestavnih delov plače po pogodbi o zaposlitvi ter kolektivni pogodbi delodajalca. Čeprav gre za pravno vprašanje, je sodišče prve stopnje takšno mnenje nekritično sprejelo, to pa po prepričanju sodišča druge stopnje pomeni zmotno uporabo materialnega prava, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v drugi zadevi pod opr. št. Psp 405/2007 z dne 24. 1. 2008. Naloga sodne izvedenke ni, da poda pravno presojo zadeve, temveč da kot strokovnjak z določenega področja ugotovi sporna dejstva. Na podlagi teh dejstev, pa je naloga sodišča, da na podlagi materialnega prava razsodi v sami zadevi. V 1. odstavku 134. člena zakon ne določa, da je odločilna osnovna plača, temveč plača, določena ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Kot pravilno opozarja že toženec v pritožbi, v spornem obdobju veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZDR) ni imel posebnih določb glede določanja plače, je pa v 112. členu določal, da se s kolektivno pogodbo v skladu s tem zakonom, predpisi, izdani na njegovi podlagi in drugimi predpisi, podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, zaposlenih v organizacijah oziroma pri delodajalcih ter pravice in obveznosti teh organizacij oziroma delodajalcev. S kolektivno pogodbo določita stranki, ki sta jo sklenili tudi medsebojne pravice in obveznosti. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZTPDR) pa je v 49. členu določal, da delavcu pripada za delo osebni dohodek v skladu s splošnim aktom, usklajenim z družbenim dogovorom oziroma s kolektivno pogodbo in zakonom. Delavcu pripada v skladu s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo osebni dohodek kot del dohodka oziroma dobička, ki je v sorazmerju z njegovim prispevkom k ustvarjanju tega dohodka oziroma dobička. To pa pomeni, da je potrebno pri vprašanju višine plače oziroma sestavnih delov plače, poleg pogodbe o zaposlitvi uporabiti tudi v tedanjem času veljavne kolektivne pogodbe, na uporabo katerih odkazuje pogodba o zaposlitvi. Kot to ugotavlja sodna izvedenka, je sporni del plače tožnica prejemala v skladu z določili podjetniške kolektivne pogodbe. To pa pomeni, da je šlo za del plače, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Navedeni znesek je tožnica tudi ves čas prejemala, kar je razvidno iz plačilnih list v dokumentaciji upravnega spisa. Tako je tudi še v plačilni listi za avgust 2005 navedena rubrika „Redno delo – stimulacija“. Od omenjenih izplačil so bili plačani tudi prispevki. To pomeni, da gre za plačo, ki se je po 1. odstavku 43. člena ter. 1. odstavku 44. člena ZPIZ upoštevala pri izračunu pokojninske osnove oziroma se tudi po sedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) upošteva pri izračunu pokojninske osnove (1. in 4. odstavek 39. člena ZPIZ-1). Nenazadnje je pri tem potrebno opozoriti tudi na ureditev odmere nadomestila zaradi dela v skrajšanem delovnem času, kajti tudi omenjeno nadomestilo je odvisno od plače, ki jo prejema zavarovanec. Pritožbeno sodišče je v zadevi opr. št. Psp 91/2010 z dne 4. 3. 2010 poudarilo, da je po 131. členu ZPIZ to nadomestilo enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50 % najvišje pokojninske osnove. Zakonit in realen izračun plače, vključno z vsemi dodatki je pomemben, ker višja plača na drugem ustreznem delu pomeni tudi višje nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je za sporni znesek izplačila štelo, da ni del plače določene po pogodbi o zaposlitvi, zmotno uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na določitev plače, kot je bilo to že obrazloženo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 23. 1. 2006 in z dne 8. 6. 2005 ter da se tožnici prizna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v višjem znesku od 10. 4. 2001 dalje.

Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

ZPIZ- 1 člen 39, 39/1, 39/4. ZPIZ člen 43, 43/1, 44/1, 131, 134, 134/1. ZDR (1990) člen 112. ZTPDR člen 49.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4NTY4