VDSS sodba Pdp 728/2010

Jedro

Prisotnost na delu je osnovni predpogoj, da se rezultati ter delovne in strokovne kvalitete lahko ocenijo. To pa pomeni, da javnega uslužbenca, ki je odsoten celotno ocenjevalno obdobje, ni mogoče oceniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke, opr. št. ... z dne 16. 6. 2009, s katerim je bila zavrnjena tožničina zahteva, da jo tožena stranka oceni za leto 2008 v skladu z določbo 4. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačilne razrede. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, opr. št. ... z dne 25. 11. 2009, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prej navedeni sklep tožene stranke. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da izvede postopek ocenjevanja tožnice za leto 2008 v skladu z določbo 4. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačilne razrede. S sklepom pa je sodišče prve stopnje tožnici naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 226,70 EUR v roku 15 dni po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo in sklep se tožnica pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da je pogoj za oceno javnega uslužbenca, ki je več kot šest mesecev odsoten zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali starševskega varstva ta, da je javni uslužbenec prisoten na delu. Gre za nedopustno širitev določbe tretjega odstavka 4. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačilne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008, 91/2008, v nadaljevanju uredba). V citirani določbi piše, da se ocenijo tudi tisti javni uslužbenci, ki so odsotni več kot šest mesecev, pri čemer takšne odsotnosti uredba ne pogojuje s tem, da bi javni uslužbenci morali biti prisotni na delovnem mestu vsaj nekaj dni v letu. Neutemeljeno je razlogovanje sodišča prve stopnje, češ da bi bilo nepravično do drugih javnih uslužbencev, če bi bil nekdo ocenjen za nedelo, saj sama uredba določa takšno izjemo. Sodišče prve stopnje je s takšno interpretacijo citirane določbe uredbe prevzelo vlogo zakonodajalca. Uredba delodajalcu ne daje pooblastila, da sam arbitrarno določa, koliko časa morajo te privilegirane kategorije delavcev biti prisotne na delu, da jih delodajalec oceni. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da peti odstavek 4. člena uredbe rešuje primere, kakršen je tožničin. Vendar pa peti odstavek 4. člena uredbe ureja primere „neprivilegiranih delavcev“, navedenih v prvem stavku tretjega odstavka 4. člena uredbe, torej tistih delavcev, ki so bili odsotni z dela več kot šest mesecev, vendar ne zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali starševskega varstva in ki zaradi takšne odsotnosti niso bili ocenjeni. Takšni delavci se na podlagi petega odstavka 4. člena uredbe res ocenijo v naslednjem ocenjevalnem obdobju, ta določba pa ne more veljati za prej naštete privilegirane kategorije delavcev, saj se ti ocenijo na podlagi drugega stavka tretjega odstavka 4. člena uredbe. Namen zakonodajalca, ki je uvedel izjemo iz drugega stavka tretjega odstavka 4. člena uredbe, ni bil v tem, da bi te kategorije delavcev privilegiral tako, da bi bili ocenjeni za nedelo, ampak je bil namen zakonodajalca, da se takšni delavci ocenijo kljub odsotnosti z dela zaradi tega, ker so bili predhodno poškodovani pri delu ali ker so predhodno poklicno zboleli, v primeru starševskega varstva pa zaradi tega, da se v nekem smislu „nagradi“ tiste delavke, ki si v teh časih še upajo zanositi in imeti otroke. Zakonodajalec ni želel, da bi bili ti delavci, ki so že itak prizadeti, še dodatno prizadeti zaradi tega, ker zaradi svoje odsotnosti ne bi bili ocenjeni in bi bili zato v nadaljevanju prikrajšani za napredovanje. Smisel takšne izjeme v uredbi je sprevidela tudi tožena stranka, ki je tožničino sodelavko za leto 2009 ocenila, kljub temu, da je bila pred tem odsotna zaradi izrabe porodniškega dopusta. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da ravnanje tožene stranke v zvezi s sodelavko F.K. ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 26/2002, 2/2002, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstaja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je odločilo zgolj s sodbo, čeprav pritožba izpodbija tudi sklep o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo nepravilno, ko je sodno odločbo oblikovalo tako, da je o glavni stvari odločilo s sodbo, o stroških postopka pa s posebnim sklepom. V skladu s prvim odstavkom 310. člena ZPP sodišče namreč s sodbo odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. To pa pomeni, da ima sodna odločba, s katero je odločeno o tožbenem zahtevku in je neuspešni stranki naloženo, da nasprotni povrne stroške postopka, vedno obliko sodbe. Navedeno izhaja tudi iz določbe petega odstavka 128. člena ZPP o tem, da se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da tožnica v koledarskem letu 2008 niti en dan ni bila na delu, štelo, da je tožena stranka v skladu z določbami uredbe ni bila dolžna oceniti. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena uredbe ocenjevalno obdobje, v katerem se javnega uslužbenca oceni, zajema čas od 1. januarja do 31. decembra. Ocenjevanje pa se v skladu z drugim odstavkom 4. člena uredbe izvede vsako leto najkasneje do 15. marca.

Določbe tretjega odstavka 4. člena uredbe o tem, da se ocenijo tudi tisti javni uslužbenci, ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust) ni mogoče interpretirati tako kot predlaga tožnica, torej da se ocenijo tudi tisti javni uslužbenci, ki v ocenjevalnem obdobju niti en dan niso bili na delu. Citirana določba res pomeni izjemo od splošnega pravila, da se pri postopku ocenjevanja ocenijo javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev, vendar pa glede na celotno ureditev ocenjevanja sploh ni mogoče oceniti javnega uslužbenca, ki v ocenjevalnem obdobju sploh ne bi bil na delu. Tožena stranka se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevala na podrobnejšo opredelitev elementov delovne uspešnosti iz priloge III k uredbi. Kriterijev po elementih rezultatov dela, samostojnosti, ustvarjalnosti natančnosti pri opravljanju dela, zanesljivosti pri opravljanju dela, sodelovanja in organizacije dela ter drugih sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela, sploh ni mogoče uporabiti, če javni uslužbenec dela ne opravlja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša s stališčem komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, da je prisotnost na delu (opravljanje nalog) osnovi predpogoj, da se rezultati dela ter delovne in strokovne kvalitete sploh lahko ocenijo.

Glede na to, da se ocenjevanje izvaja enkrat letno, za oceno tudi ni mogoče uporabiti kakšne prejšnje ocene, ki je bila izdelana za leto pred ocenjevalnim obdobjem (v konkretnem primeru ocene za leto 2007), ko je javni uslužbenec bil na delu. Določba tretjega odstavka 4. člena uredbe tako pomeni, da se ocenijo vsi javni uslužbenci, ki so zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniškega dopusta) bili odsotni več kot šest mesecev, predpogoj pa je, da so bili na delu vsaj en dan, ko je bilo njihovo delo možno oceniti na podlagi kriterijev iz uredbe. Takšna interpretacija ne pomeni samovoljne širitve določb uredbe, kakor zmotno uveljavlja pritožba, temveč predstavlja zgolj logično razlago te določbe ob upoštevanju teleološke razlage.

Okoliščina, da je tožničina nadrejena leto dni kasneje, po nasvetu „iz Ljubljane“, ocenila tožničino sodelavko, ki je bila tudi celo leto odsotna zaradi porodniškega dopusta, ne more vplivati na odločitev v tem sporu, saj je pravilna interpretacija predpisa takšna, kakršna je bila sprejeta v izpodbijani sodbi oziroma v izpodbijanih sklepih tožene stranke.

Peti odstavek 4. člena uredbe se ne nanaša zgolj na javne uslužbence iz prvega stavka tretjega odstavka 4. člena uredbe, temveč na vse javne uslužbence, ki na podlagi določb tretjega odstavka tega člena niso bili ocenjeni. Vsi ti javni uslužbenci, med katere sodijo tudi javni uslužbenci, ki so bili celo leto odsotni dela zaradi porodniškega dopusta, se ocenijo ob naslednjem roku ocenjevanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1163/2012
• VDSS sodba Pdp 242/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 1246/2008