VDSS sklep Psp 686/2009

Jedro

Odločba, ki spreminja izrek prvostopenjske odločbe ZPIZ v smislu, da bo o zavarovančevih pravicah iz invalidskega zavarovanja ponovno odločeno, vsebinsko pomeni odpravo prvostopenjske odločbe. Ker s tako odločbo postopek odločanja o zahtevi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni bil končan, je ni mogoče šteti za dokončno odločbo, ki jo je dopustno izpodbijati v socialnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 16. 11. 2007, v prvostopenjski odločbe Območne enote v ... tožene stranke z dne 11. 6. 2007 pa je odpravilo 1. in 3. odstavek izreka, s katerima je tožena stranka prvega tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal pretežno sedeče delo s polnim delovnim časom od 6. 6. 2007 dalje ter odločila, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila s posebno odločbo. Prvega tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter priznalo pravico do izključno sedečega dela na sedežu, ki mora biti dovolj visok, s hojo samo na krajše razdalje po ravnem in brez prenašanja bremen, težjih od 5 kg, s polovičnim delovnim časom od 6. 6. 2007 dalje. Toženi stranki je v 3. točki izreka naložilo, da o pravici in višini delne invalidske pokojnine odloči v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Naložilo ji je tudi, da tožečima strankama povrne stroške postopka v višini 723,67 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka (4. točka izreka).

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče neutemeljeno odpravilo dokončno odločbo, ki je bila pravilna in izdana na podlagi pravne ureditve revizije v 254. in 255. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožena stranka je tudi kasneje odločila o pravicah prvega tožnika in sicer z odločbama z dne 4. 3. 2008 oz. 14. 7. 2008, ki sta predmet presoje v drugem socialnem sporu opr. št. Ps 3307/2007 (pravilno opr. št. Ps 2027/2008). Sodni izvedenec specialist ortoped ni ugotovil, da je prvi tožnik od 6. 6. 2007 dalje invalid III. kategorije invalidnosti, zmožen za delo s polovico polnega delovnega časa. Iz njegovih ugotovitev izhaja, da je od 16. 2. 2006 do 16. 11. 2007 zmožen samo za izključno sedeče delo z dovoljeno hojo po ravnem na krajše razdalje brez prenašanja bremen nad 5 kg v polnem delovnem času. Iz izvedenskega mnenja ter dopolnitve z dne 27. 9. 2009 se vidi, da je potrebo po časovni razbremenitvi izvedenec ugotovil šele od 19. 12. 2008, pri čemer je to v začetku nepravilno enačil z zmanjšanjem delovne zmožnosti za 50 % ali več. Nezmožnost za delo v polnem delovnem času je izvedenec za prvega tožnika ugotovil šele po operaciji desnega kolka, ko so se razmere spremenile. Odločitev sodišča je posledica absolutne bistvene kršitve postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z zmožnostjo za delo prvega tožnika je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje izvedenca, po katerem se je delovna zmožnost prvega tožnika pomembno zmanjšala, kar je razlog za časovno razbremenitev v razdobju po 19. 12. 2008, kar je datum po dokončnosti odločbe z dne 16. 11. 2007 in to ne more vplivati na oceno v tem socialnem sporu, temveč je lahko predmet novega postopka. Če bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu pravilna, pa je nepravilno pustilo veljati 4. odstavek izreka prvostopenjske odločbe. Prvemu tožniku je v takšnem primeru potrebno priznati pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu in ne pravice do premestitve, kot izhaja iz 7. odstavka 93. člena ZPIZ-1. Nepravilno je sodišče priznalo povračilo vseh stroškov postopka, saj tožnika z zahtevkom nista v celoti uspela in bi moralo odločiti, da se zahtevku tožnikov delno ugodi in sorazmerno delnemu uspehu odmeriti stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Ni bilo podlage, da je drugostopenjski organ tožene stranke pritožbo zavrnil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je organ prve stopnje nepravilno štel, da je bil invalidski postopek uveden šele 5. 2. 2008. Zaradi navedenega je tožnik prikrajšan pri uveljavljanju pravic za obdobje od 6. 6. 2007 do 21. 2. 2008. Tožeča stranka je primarno zahtevala odpravo prvostopenjske odločbe v celoti in, da se toženi stranki naloži, da o pravicah prvega tožnika odloči v roku 30 dni. Ker je sodišče samo odločilo o pravicah v obsegu, ki je bil za tožečo stranko sprejemljiv, ni imela interesa vložiti pritožbe. Odločitev o pravicah iz naslova polovičnega delovnega časa za obdobje od 6. 6. 2007 do 21. 2. 2008 ne bo imela nikakršnih posledic in pomeni pritožba v tej smeri nepotrebno zavlačevanje. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, in sicer tako poZakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) kot po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prvi in drugi tožnik (v nadaljevanju skupaj poimenovana tudi kot tožeča stranka) sta že v tožbi postavila primarni in podredni zahtevek, pri čemer sta primarno, kot navajata tudi v odgovoru na pritožbo, zahtevala odpravo prvostopenjske odločbe z dne 11. 6. 2007 ter odločitev, da je tožena stranka o pravicah prvega tožnika iz invalidskega zavarovanja dolžna odločiti v roku 30 dni. V podrednem zahtevku sta zahtevala ugotovitev invalidnosti I. kategorije ter priznanje ustreznih pravic, vendar sta takšen zahtevek z vlogo z dne 1. 9. 2009 (list št. 48 v spisu) smiselno umaknila. Odločitev tožene stranke v dokončni odločbi z dne 16. 11. 2007 je sicer nejasna in tudi ni smiselna. Po 2. odstavku 255. člena ZPIZ-1 se odločba prve stopnje v reviziji res lahko spremeni, vendar ne v smislu, kot je z dokončno odločbo storila tožena stranka, da prvostopenjski organ odloči le, da bo o zavarovančevih pravicah ponovno odločil po dopolnitvi postopka, ker takšna odločitev nima nikakršne vsebine. Odločba, ki spreminja izrek prvostopenjske odločbe v smislu, da bo o zavarovančevih pravicah ponovno odločeno, vsebinsko pomeni odpravo prvostopenjske odločbe z dne 11. 6. 2007. Po 1. odstavku 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) postane dokončna odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Z dokončnostjo lahko stranke prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Po 74. členu ZDSS-1 se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Po 1. odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami) se v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Za odločbo z dne 16. 11. 2007 ni mogoče ugotoviti, da je bil z njo postopek odločanja o zahtevi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja končan, zato takšne odločbe ni mogoče šteti za dokončno odločbo, ki jo je dopustno izpodbijati v socialnem sporu. Dokončnost upravnega akta je po 1. odstavku 63. člena in 1. odstavku 73. člena ZDSS-1 procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnem sporu.

Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zaradi bistvene kršitve postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pravilno povzelo izvedenčevih ugotovitev. V sklepnem delu izvedenskega mnenja v 2. odstavku na strani 17 (list št. 40 sodnega spisa) je izvedenec navedel, da je bil tožnik od 16. 2. 2006 do 16. 11. 2007, to je do dne izdaje drugostopenjske odločbe, zmožen izključno za sedeče delo z dovoljeno hojo po ravnem na krajše razdalje brez prenašanja bremen nad 5 kg v polnem delovnem času. S sodbo priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom od 6. 6. 2007 dalje nima podlage v izvedenih dokazih, podano pa je tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja ter med samim izvedenskim mnenjem.

Tožena stranka tudi pravilno opozarja na nerazumljivost izreka oz., da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu s polovičnim delovnim časom (2. točka izreka sodbe), pustilo veljati del prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 11. 6. 2007 v četrtem odstavku, s katerim je odločeno, da je delodajalec H. d.o.o. dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve. To pravico pa po 3. alinei 1. odstavka 91. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Ne more pa je pridobiti zavarovanec, ki se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, kot je razsodilo prvostopenjsko sodišče in to pravico priznalo od 6. 6. 2007 dalje, čeprav iz izvedenskega mnenja dovolj jasno izhaja, da je za tožnika, zaradi poslabšanja invalidnosti časovna razbremenitev potrebna v obdobju od 19. 12. 2008 dalje (stran 18 izvedenskega mnenja - list št. 41 v sodnem spisu in stran 2 dopolnitve izvedenskega mnenja - list št. 57 v sodnem spisu).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da bistvenih kršitev postopka samo ne more odpraviti, zato je na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče odpravilo ugotovljene bistvene kršitve, zlasti nasprotje med razlogi sodbe in izvedenskim mnenjem ter tudi odpravilo nejasnosti in neskladja med izrekom sodbe in pravicami, priznanimi z odločbo tožene stranke ter nato ponovno razsodilo. Obenem se bo tudi opredelilo do predloga tožnikov, podanega na naroku dne 8. 7. 2009, da se postopek v tem socialnem sporu združi s postopkom po tožbi, ki jo je tožeča stranka vložila zoper dokončno odločbo tožene stranke, izdano 14. 7. 2008, saj gre za nadaljevanje postopka, v katerem je tožena stranka odločila v postopku, presojanem v tem socialnem sporu.

Odločitev o stroških odgovora na pritožbo je sodišče druge stopnje sprejelo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 85/2013
• VDSS sklep Psp 192/2013
• VDSS sklep Psp 175/2013