sodba U 2440/2002

Jedro

Organ prve stopnje je vezan na zahtevek stranke in je o njem dolžan odločiti, tudi če stranka uveljavlja izredno pravno sredstvo (zahteva za spremembo pravnomočne odločbe po 2. odstavku 265. člena ZUP/86), ki ga postopkovni predpis ne določa. Tožena stranka je kršila določbe postopka, ko je sama odločila o postavljenem zahtevku, saj je stvarno pristojna odločati zgolj o pravnem sredstvu zoper odločitev o postavljenem zahtevku.

 

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba in sklep Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 19. 11. 2002 se odpravita in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote A z dne 8. 10. 2002 in s sklepom zahtevo tožnikov za spremembo pravnomočne odločbe Upravne enote A z dne 16. 2. 2000 zavrgla. Prvostopni organ je s svojo odločbo zavrnil zahtevo tožnikov za spremembo pravnomočne odločbe z dne 16. 2. 2000. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je denacionalizacijska zadeva postala pravnomočna dne 9. 2. 2002, dne 19. 9. 2002 pa je tožeča stranka vložila zahtevo za spremembo, v navedeni zadevi izdane pravnomočne odločbe. Prvostopni organ je zahtevo nepravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka, saj sta tožnika zahtevala spremembo pravnomočne odločbe, pri čemer se v pritožbi izrecno sklicujeta, da sta navedeno zahtevo vložila po 2. odstavku 265. člena ZUP/86. Prvostopni organ je zato zahtevo nepravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka in bi moral odločati v skladu z zahtevo stranke. Izrednega pravnega sredstva razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe pa novi ZUP ne pozna. Ker v navedeni zadevi torej ni pogojev za uvedbo postopka, ker predlaganega izrednega pravnega sredstva ni več, razen tega pa v zadevi tudi ne gre za kršitev materialnega prava, je tožena stranka odločbo upravnega organa prve stopnje odpravila, navedeno zahtevo pa zavrgla kot nedovoljeno. V zadevi tudi ni možna sprememba odločbe po 46. členu Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS), saj je na tej podlagi mogoče zahtevati spremembo odločbe le, če bi Ustavno sodišče RS odpravilo podzakonski predpis oziroma splošni akt. V primeru odločbe ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 pa ustavno sodišče ni odpravilo niti podzakonskega predpisa, niti splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Po mnenju tožene stranke navedena ustavna odločba na končane denacionalizacijske postopke nima nobenega pravnega učinka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se z razlago procesnih predpisov tožene stranke ne strinja in je prepričana, da je napačna. Tožena stranka bi morala namreč uporabiti postopkovna pravila, po katerih je bila izdana pravnomočna odločba. Novi Zakon o splošnem upravnem postopku za zadeve, ki so se končale po starem zakonu, ne velja. Če je postopek tekel po ZUP/86, ta postopek obsega tudi vsa izredna pravna sredstva. Zato tožeči stranki nista izgubili pravice do izrednega pravnega sredstva, ki ga uveljavljata. Pravica do tega pravnega sredstva je namreč nastopila z vložitvijo zahteve za denacionalizacijo in ne šele z vložitvijo zahteve za spremembo pravnomočne odločbe. Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da v konkretnem primeru ni dolžna spoštovati ustavne odločbe U-I-130/02, ker gre za končan postopek. To stališče je napačno in tudi zmotno. Zmotno je tudi stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za kršitev materialnega prava. Ves čas je bilo namreč nesporno, da je v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) naštet ZNNZ, kot podlaga za nacionalizacijo. Neupoštevanje vsebine 3. člena ZDen pa je kršitev materialnega prava. S tem je tožena stranka prikrajšala toženo stranko za pravico, ki ji gre na podlagi zakona. Če bi veljala ustavna odločba samo za naprej, potem državljani pred zakonom niso enakopravni. Predlaga odpravo sklepa.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

V obravnavani zadevi sta tožnika vložila po pravnomočnosti denacionalizacijske zadeve zahtevo za spremembe pravnomočne odločbe po 2. odstavku 265. člena ZUP/86.

Tožena stranka je pravilno odpravila odločbo organa prve stopnje, ki je zahtevo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, torej mimo zahtevka stranke. Tožeča stranka obnove postopka ni zahtevala, da pa zahteva razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe po 2. odstavku 265. člena ZUP/86, pa je ponovila tudi v pritožbi, torej je bil njen zahtevek jasen. Organ prve stopnje bi bil glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) dolžan odločati v okviru zahtevka, saj je na postavljeni zahtevek vezan. Ker pa v okviru zahtevka ni odločil, je tožena stranka njegovo odločbo pravilno odpravila. V nadaljevanju postopka pa je tožena stranka postopala nepravilno, saj je (s sklepom) o zahtevi sama odločila, svojo odločitev pa oprla na 1. odstavek 252. člena ZUP, po katerem je drugostopni organ pristojen odpraviti odločbo organa prve stopnje in sam rešiti stvar, če so bili v prvostopni odločbi zmotno presojeni dokazi, tako, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja, ali je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o stvari, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo. V obravnavani zadevi pa, kot je predhodno tožena stranka pravilno ugotovila, o zahtevi, ki jo je postavila tožeča stranka, sploh še ni bilo odločeno, torej pogoji, da organ kot pristojen po določbi 1. odstavka 252. člena ZUP sam reši stvar, še niso nastopili. Za pravilno in zakonito odločitev v stvari je potrebno, da je odločba izdana v postopku, v katerem je bilo stranki omogočeno, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Organ druge stopnje, ki je pravilno ugotovil, da organ prve stopnje sploh ni odločil o postavljenem zahtevku, je pa o njem sam odločil, je kršil pravila postopka - načelo dvostopenjskega odločanja, po katerem o postavljeni zahtevi odloča kot stvarno pristojen prvostopni organ, o pravnem sredstvu pa kot stvarno pristojen organ druge stopnje. S postopanjem tožene stranke, ki je prevzela pristojnost prvostopnega organa, tožeči stranki ni bilo omogočeno, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi v skladu z zakonom. Ker izpodbijano odločitev (o pritožbi tožeče stranke ) predstavljata skupaj izpodbijana odločba in sklep, ju je sodišče moralo enotno obravnavati ter je moralo odpraviti oba akta.

V tej fazi postopka, ko sodišče vrača toženi stranki zadevo v ponoven postopek zaradi bistvene kršitve pravil postopka, na kar je dolžno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se ne spušča v ugovore tožeče stranke v tožbi, saj o njenem zahtevku, kot ga je postavila, sploh še ni bilo odločeno.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijanih odločbe in sklepa in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka ter 2. in 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep II Cpg 217/2005
• sklep U 291/2000
• sodba U 274/2001