sodba in sklep U 747/2003

Jedro

Strah pred preganjanjem zaradi narodnosti, vere - Judizem v Ruski federaciji - ni preganjanja iz razlogov po Ženevski konvenciji. Tožena stranka se je opredelila do tega, da dejstva, da je Jud ni sam razglašal, do njegovih potovanj v tujino in dogodkov leta 1997 in 1998, preučila razmere v izvorni državi. Tožena stranka je poudarila, da so se dogodki, zaradi katerih išče zaščito, pripetili štiri leta pred prihodom v Republiko Slovenijo, med tem časom je večkrat potoval v tujino in ob vrnitvah v domovino ni imel nobenih problemov.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati pa je odločila, da mora v treh dneh od pravnomočnega končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji navedel, da je matično državo zapustil zaradi tega, ker v Rusiji ne more več normalno živeti. Kot Žid ne dobi primerne službe, stalno ga ponižujejo in se ne more vključiti v normalno življenje. Tožnik je navedel, da noče več živeti v Rusiji, ker je na vsakem koraku rasizem in antisemitizem. Leta 1997 so ga napadli štirje moški. Ko so ga tepli, so govorili, da je židovski gobec in da naj gre stran iz tega dela mesta in da ga ne bodo pustili mirno živeti. Pri zdravniku je ugotovil, da ima polomljeni dve rebri in je moral približno tri tedne ostati doma. Zadevo je prijavil na policijski postaji kjer so vse zapisali, čez čas pa se je oglasil, da bi izvedel ali je kaj znanega in so mu odgovorili da nič in naj jih pusti pri miru. Povedal je tudi za dogodek, ki se pripetil njegovi hčerki marca 1998. Hčerka je povedala, da jo sošolci zmerjajo, da je židovska hči in so ji zato grozili. Tožnik je z ženo šel v šolo, da bi razjasnili problem, v šoli so se opravičili in tako se je tudi končalo. Ko je hčerka končala letnik, so se preselili v drugo mesto. Tožnik je tudi povedal, da čeprav vsi v Rusijo govorijo o demokraciji in svobodi, tega ni. Na zaslišanju je tožnik povedal, da se opredeljuje za Juda, vendar vere ne prakticira. Ima državljanstvo Ruske federacije, nikoli ni bil član ali simpatizer kakšne politične stranke. V letu 1998 se je z družino preselil v A, vendar se tam niso prijavili. Leta 1999 je pridobil turistični vizum za Argentino in odšel tja, iz Argentine pa v Čile, nato pa se je v avgustu 2001 vrnil nazaj v A. Tožnik je predložil dva časopisna članka, oba govorita o rasizmu. Tožena stranka je preverila splošno stanje v Ruski federaciji in preučila Poročilo angleškega notranjega ministrstva oktober 2002, Poročila ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Rusiji marec 2002, poročilo o Rusiji s Seminarja o izvornih državah na Dunaju in Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o mednarodni verski svobodi z dne 7. 10. 2002. Tožena stranka je preverila tudi navedbe tožnika, da je bil v Rusiji preganjan zaradi svoje nacionalnosti in vere in zaradi tega, ker je Jud. Preučila je poročilo o Rusiji pripravljeno s strani angleškega notranjega ministrstva 2002, poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Rusiji marec 2002, drugo poročilo Accri o Rusiji s Seminarja o izvornih državah na Dunaju junij 2002 in Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o mednarodni verski svobodi oktober 2002. Tožena stranka poudarja, da so predsedniške in parlamentarne volitve decembra 1999 imele tuje opazovalce, ki so ugotovili, da so volitve potekale večinoma nemoteno in pošteno. Ker je tožnik izpovedal, da ni bil član ali simpatizer nobene politične stranke, tožena stranka ugotavlja, da ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja zaradi svojega političnega prepričanja.V zvezi s preganjanjem tožnika zaradi vere pa tožena stranka na podlagi poročil ugotavlja, da Judje v Rusiji doživljajo določene predsodke in socialno diskriminacijo, zaradi česar je bila vlada tudi že večkrat kritizirana. V določenih regijah se pojavljajo tudi antisemitistični letaki. Vendar so visoki vladni predstavniki med letom 2001 javno spregovorili proti antisemitizmu in izpostavili problem antisemitizma. Tožena stranka tako ugotavlja, da so pravice Judov v Rusiji varovane z ustavo in zakoni, vlada se zaveda pojava antisemitizma, ki ga skuša na različne načine preprečevati. Tožena stranka pa poudarja, da uradne oblasti do pripadnikov judovske narodnosti niso diskriminatorne, kar pa potrjujejo tudi navedbe tožnika na zaslišanju, ko je povedal, da je ob delu končal višjo šolo za strojništvo, hkrati pa delal v kemični tovarni kot voznik. Leta 1984 se je vpisal na fakulteto za strojništvo jedrskih elektrarn, hkrati pa je bil na fakulteti zaposlen kot voznik. V 3. letniku je študij prekinil in se zaposlil v R jedrski elektrarni, kjer je delal kot nadzornik pri transportu goriva v elektrarni. Leta 1991 se je zaposlil kot voznik - varnostnik v banki AAA, kjer je prevažal denar. Leta 1994 pa je postal komercialni direktor podjetja BBB. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožnik predložil fotokopijo rojstnega lista, v katerem je pri njegovi materi zapisano, da je judovske narodnosti. Sam tožnik je povedal, da o judovski veri ne ve veliko, načel ne pozna, vere ni prakticiral niti on sam niti njegova mati ali njegova družina, v sinagogo ne hodi. V zvezi z dogodkom, ki ga je prijavil na policiji pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik verjetno pretrpel določene neprijetnosti, vendar se je to zgodilo 4 leta pred prihodom v Slovenijo in pred podajo prošnje za azil. Prav tako pa je nemogoče z gotovostjo trditi, da so se dogodki zgodili izključno zaradi njegove judovske narodnosti oziroma da so bili usmerjeni neposredno zoper njega samega. Tožena stranka tudi ugotavlja, da se tožnik in njegova družina po tem, ko so se preselili v A, niso ustrezno prijavili pri oblasteh v A. V skladu z zakonodajo se morajo državljani Rusije, ko spremenijo svoje stalno prebivališče, v roku 7 dni po preselitvi, registrirati za delo in bivanje na določenem območju. V A imajo sicer strožja pravila za registracijo novih priseljencev, vendar se da dovoljenje kljub temu pridobiti. Tožena stranka navaja, da ne glede na to, da prosilec in njegova družina v A niso ustrezno prijavljeni, hči lahko obiskuje šolo. Niti hčerka niti tožnikova žena v A, po navedbah tožnika na zaslišanju, nimata nikakršnih problemov. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik po tem, ko se je preselil v A, pridobil tako imenovani Schengenski vizum, ker se je hotel z družino preko francoske Polonezije preseliti v Avstralijo, vendar vizuma žena in hčerka nista pridobili. Trikrat je obiskal Združene arabske emirate in to enkrat celo s hčerko, bil je tudi na obisku pri prijatelju v Bolgariji. Maja 1999 je z vizumom odpotoval v Argentino, kjer je delal na črno, nato je odšel v Čile, kjer je ostal od novembra 1999 do avgusta 2001 in je imel urejeno dovoljenje za začasno prebivanje. Maja 2001 se je vrnil nazaj v Rusijo. Tožena stranka ugotavlja, da je po dogodkih, zaradi katerih ga je strah za življenje v Rusiji in zaradi katerih tudi prosi za azil v Republiki Sloveniji, potoval po različnih državah, vendar v nobeni ni zaprosil za zaščito. Tožena stranka nadalje tudi navaja, da je pregledala dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil na zaslišanju in poročilo, ki ga je poslala naknadno njegova odvetnica. Oba članka in poročilo govorijo o rasni nestrpnosti do drugih narodnosti v Rusiji in na splošno, iz dokumentacije ne izhajajo kakšna drugačna dejstva, ki jih tožena stranka ne bi zasledila že v drugih poročilih, prav tako tudi ne govorijo konkretno o tožnikovem primeru, zato tožena stranka ugotavlja, da ne morejo vplivati na konkretno odločitev tožene stranke. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne more upravičeno utemeljevati svojega strahu pred preganjanjem zaradi svoje judovske nacionalnosti in vere. V kolikor bi šlo za utemeljen strah pred preganjanjem, bi tožnik za zaščito zaprosil takoj in v prvi varni državi, saj jih je pred prihodom v Slovenijo obiskal kar nekaj, v Argentini in Čilu pa je celo nekaj časa prebival. Tožena stranka poudarja, da je zaprosil za zaščito šele v Sloveniji in to skoraj štiri leta po dogodkih, zaradi katerih naj bi zaščito potreboval. Tožena stranka poudarja, da je sicer prisotna določena diskriminacija in občasno nasilje zoper ruske Jude, da pa na podlagi preučenih poročil nikakor ni mogoče zaključiti, da v Rusiji obstaja sistematično preganjanje Judov. Tožena stranka zato ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev priznanje statusa begunca na podlagi 2. odstavka 1. člena Zakona o azilu, ker pri njem ne obstaja utemeljen sum pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju Tožena stranka pa je nadalje tudi preučila možnost vrnitve tožnika nazaj v Rusijo v skladu z določbi 3. odstavka 1. člena in 1. odstavka 6. člena Zakona o azilu. Zato je preučila Poročilo o Rusiji, pripravljeno s strani angleškega notranjega ministrstva oktober 2002 in Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Rusiji, 4. marec 2002 in sicer v tistem delu, ki se nanaša na svobodo gibanja in možnost potovanja v in iz Rusije. Poleg tega pa tožena stranka še navaja, da iz preučenih poročil izhaja, da lahko osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem s strani lokalnih oblasti, poiščejo ustrezno zaščito v drugem delu države brez umešavanja zveznih oblasti. Te možnosti se je poslužil tudi tožnik, ko je z družino iz enega dela države preselil v drugega, in sicer v A. Tožena stranka poudarja, da kljub temu, da se tam ni ustrezno prijavil, ni imel nikakršnih problemov. Tožena stranka je sicer ugotovila, da državljani Rusije za potovanje po Rusiji potrebujejo tako imenovani notranji potni list, na podlagi katerega se nato registrirajo pri lokalnih oblasteh oziroma na podlagi katerega pridobijo nekatere vladne usluge. Za potovanje iz države pa potrebujejo zunanji potni list. Tožena stranka tako ugotavlja, da se tožnik lahko brez problemov vrne nazaj v Rusijo, to pa potrjujejo tudi njegove izpovedbe na zaslišanju, saj se je iz vseh dosedanjih potovanj v tujino vračal nazaj v Rusijo in ni omenil, da bi pri tem imel na meji kakršnekoli probleme. Tožena stranka zato meni, da tudi ni verjetno, da bi jih imel ob sedanji vrnitvi nazaj v Rusijo. Tožena stranka pa je upoštevala tudi dejstvo, da je Rusija od 28. 2. 1996 polnopravna članica Sveta Evrope. Za sprejem v to organizacijo pa morajo države kandidatke izpolniti določene pogoje kot so npr. demokratičnost družbe, vladavina in spoštovanje prava, varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin itd. Rusija je tudi ratificirala evropsko Konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in tudi evropsko Konvencijo o zaščiti nacionalnih manjšin. Pristopila je tudi k Konvenciji Združenih narodov o statusu beguncev in njenem Protokolu iz leta 1967. Vsi ruski državljani lahko vložijo pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu za domnevne kršitve človekovih pravic, ki so se zgodile po 5. 5. 1998. Tožena stranka tudi zaključuje, da bi bile lahko tožnikove izjave verodostojne v delu, ki se nanašajo na njegovo nacionalno in versko pripadnost, vendar pa tožnik kljub temu ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 2. odstavek 1. člena Zakona o azilu in tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov iz 3. odstavka 1. člena tega zakona, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se ga ne vrne v njegovo izvorno državo. Tožena stranka ugotavlja, da subjektivni strah tožnika ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Tožena stranka je določila tudi rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da odločba tožene stranke ni pravilna. Tožnik je pojasnil, da ni ekonomski emigrant, tožena stranka pa se do tega ni opredelila, niti ni v izpodbijani odločbi ugotovila, da je bila njegova žena redno zaposlena in da je sam opravljal delo komercialnega direktorja vse do prebega iz B. Tožena stranka celo tožniku očita dejstvo, da je uspel kot Jud se zaposliti in da iz tega razloga ni diskriminiran v matični državi oziroma ogrožen. Prezrla pa je, da je na zaslišanju povedal, da je židovstvo iz varnostnih razlogov skrival in da ob zaposlitvi nihče ni vedel, da je Žid. Židovstvo je namreč razvidno iz rojstnega lista, ob zaposlitvi pa je predložil potni list, kjer nacionalnost ni vpisana. Tožnik poudarja, da je dejstvo, da je Žid in da se je to razvedelo in ni za priznanje zaščite dolžan vedeti kdo in kako je to ugotovil. Nesporno je, da je bil septembra leta 1997 izpostavljen hudemu fizičnemu in verbalnemu nasilju. Tožena stranka svojo odločbo utemeljuje z navedbo, da je tožnik zaprosil za zaščito šele štiri leta po dogodku. Pri tem pa tožnik poudarja, da je na zaslišanju jasno povedal, da je po tem dogodku poiskal pomoč na policiji, ki tožnika ni zaščitila in ni ukrepala proti napadalcem. Tožnik nadalje navaja, da je dobival grozilne telefonske klice, tožena stranka prezre, da so mu grozili tudi osebno. Tožnik poudarja, da so zahtevali, da naj izgine iz Rusije in na vrta so mu narisali Davidovo zvezdo z grozilnim pripisom. Tožnik je zaradi osebne varnosti, ker se je nasilje nadaljevalo, leta 1998 z družino zapustil B in se zatekel v A. Niso se upali prijaviti, da ga ne bi izsledili ekstremisti, ki so tožniku neprestano grozili v B. Tožnik se je nemudoma umaknil in zatekel v drugo državo. Ko se je tožnik v letu 2001 zadnjič vrnil v A je izvedel, da ga v B išče policija. Policija bi ga lahko zaprla, saj so mu že grozili, zato se je tožnik umaknil. Tožnik navaja, da ne drži, da so se dogodki, ki ga ogrožajo, zgodili štiri leta pred njegovim prihodom v Slovenijo. Tožnik poudarja, da hčerka v A kot neprijavljena ni mogla hoditi v šolo in so ji uredili šolanje po dogovoru z učiteljem na črno. Žena se kot neprijavljena ne more zaposliti, gibljejo se lahko le v bližini bloka, da se ne bi ugotovilo, da nimajo ustrezne prijave. Med azilnim postopku mu je potekel potni list, kar bi ga v matični državi izpostavilo dodatnim izpraševanjem in zasliševanjem ter težavam z oblastmi. Tožnik tako izkazuje ne le utemeljen strah pred preganjanjem oziroma nečloveškim ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem, temveč je bil preganjan in že izpostavljen slabemu ponižujočemu ravnanju. Bil je preganjanj s strani pripadnikov ekstremistične skupine, pretepen in poškodovan in izpostavljen nadlegovanju in nasilju. Policija ga ni zaščitila, temveč mu je dodatno grozila. V zvezi z navedbami tožene stranke, da doživljajo Judje določene predsodke pa tožnik navaja, da vse kar je tožena stranka navedla ne zadošča, ključno je namreč vprašanje ali je vlada pri preprečevanju antisemitizma tudi učinkovita. Tožena stranka ni omenila poročila Accri o Ruski federaciji z dne 16. 3. 2001, ki ga je tožnik predložil, s tem pa je kršila določbe postopka in zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka je tudi kršila določbo 1. odstavka 33. člena, 2. odstavka in 5. člena 24. člena Zakona o azilu. Tožnik prilaga tožbi tudi to poročilo iz katerega izhaja, da predstavljajo resno skrbi tudi ekstremistična gibanja, katerih nasilna dejanja vključujejo bombardiranje sinagog v različnih predelih Rusije in nasilne napade na posameznike ali skupine, ki pripadajo judovski skupnosti. Vsega tega tožena stranka ni ugotavljala niti upoštevala. Tožnik očita, da ni bil izveden popolni ugotovitveni postopek glede okoliščin in dejanskega stanja, tožena stranka ni ugotavljala individualnih objektivnih razlogov za nemožnost vrnitve tožnika. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. U 531/93, v kateri je to sodišče navedlo, da je mogoče presojati kdaj obstaja upravičen razlog za prebivanje osebe le na podlagi vseh relevantnih okoliščin vsakega konkretnega primera. Tožnik navaja, da obstajajo nedvomno razlogi, ki opravičujejo priznanje zaščite, saj se v matično državo ne more vrniti brez škode za svojo fizično in psihično integriteto. Navaja, da je tožena stranka odločila preuranjeno, vrnitev pa bi tožniku lahko povzročila nepopravljive posledice, zato dokaznega postopka tožena stranka ni izpeljala v celoti. Tožena stranka tudi navaja, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov brez obrazložitve, to pa predstavlja bistveno kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o azilu. Tožena stranka mora presoditi ali so okoliščine zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in nadalje ali je njen strah objektivno pogojen. Zato mora tožena stranka upoštevati navedbe tožnika v celoti in morebitne druge dokaze in narediti zanesljivo oceno teh navedb kot subjektivni element, hkrati pa mora kot objektivni element vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se tožnik moral vrniti. Če odločba ne vsebuje presoje vseh okoliščin in dokazov, ki so relevantni, da lahko pristojni organ naredi zanesljivo presojo o obstoju obeh elementov, je v nasprotju z 22. členom Ustave RS in pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-78/00. Tožnik očita, da tožena stranka ni izdelala kriterijev niti pravne terminologije in se sklicuje na 3. člen Evropske konvencije za človekove pravice. Tožena stranka je opustila svojo dolžnost, zato je kršila določbe materialnega zakona in temeljna načela pravil postopka in je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Vrnitev v matično državo bi pomenila za tožnika resno grožnjo njegovi osebni varnosti, to pa predstavlja kršitev načela nevračanja. Ta pravica je varovana z Ustavo RS, z Zakonom o tujcih, z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in ugodi njegovemu zahtevku oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da se ga oprosti sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 2. odstavku 1. člena, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev matične države navedel, da je bil v Rusiji preganjan zaradi svoje nacionalnosti in vere, zaradi rasizma in antisemitizma v Rusiji, povedal pa je tudi za dogodek v letu 1997, ki se je njemu pripetil in za dogodek, ki se je pripetil njegovi hčerki marca 1998.

Tožena stranka je preučila razmere v Rusiji v zvezi z navedbo tožnika, da je bil v Rusiji preganjan zaradi svoje nacionalnosti in vere, zaradi tega ker je Jud. Tožena stranka je preučila različna poročila, vse iz obdobja leta 2002 in ugotovila, da na podlagi uradnih podatkov v Rusiji sedaj živi od 600.000,00 do 1.000.000,00 Judov, to je približno 0,5 % celotne populacije. Kulturno, versko in družbeno oživljanje judovske kulture pa je povezano tudi z vsesplošnim političnim oživljanjem, pospešeno tečejo tudi pogajanja za vračanje sinagog in drugih kulturnih in verskih predmetov po državi. Tožena stranka tudi ugotavlja, da Judje v Rusiji sicer doživljajo določene predsodke in socialno diskriminacijo, zaradi česar je bila vlada tudi že večkrat kritizirana. Pri tem pa tožena stranka poudarja, da je tožnik končal šolanje na Višji šoli za strojništvo in študiral na Fakulteti za strojništvo jedrskih elektrarn. V domačem kraju je bil tudi zaposlen, prav tako kot njegova žena. Tožena stranka poleg tega tudi pravilno poudarja, da je tožnik povedal, da o judovski veri ne ve veliko, načel ne pozna in vere tudi ni prekticiral kot tudi ne njegova mati ali njegova družina. Judovska narodnost pa je razvidna le iz njegovega rojstnega lista, ki ga je predložil v fotokopiji. Tožena stranka je pri tem tudi upoštevala, da tožnik svoje judovske narodnosti ni sam razglašal, tožena stranka je tudi ocenila tožnikovo izpovedbo kako naj bi se razširile govorice, da je Jud, upoštevala je tudi, da se je tožnik iz mesta B, R regija preselil z družino v A, kjer živijo neprijavljeni. Posebej pa se je tožena stranka opredelila do tožnikovih pridobitev vizumov in potovanj v Združene arabske emirate, v Bolgarijo, Argentino in Čile. V zvezi z dogodkom leta 1997 in februarja 1998, ko je nekdo poskušal zažgati vrata njihovega stanovanja, pa tožena stranka zaključuje, da je tožnik doživel verjetno določene neprijetnosti, vendar tudi po presoji sodišča pravilno poudarja, da so se dogodki pripetili štiri leta pred njegovim prihodom v Slovenijo, kamor je prišel 25. 12. 2001. Tožena stranka je preučila tiste okoliščine, ki jih je tožnik navedel oziroma bi lahko izhajale iz njegove izpovedbe. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju tožnika je bil tožnik pravilno opozorjen na vsa določila ZAzil, prav tako je bil izrecno opozorjen na določilo 3. odstavka 29. člena ZAzil, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije. Po presoji sodišča je tožena stranka natančno in prepričljivo navedla zakaj ne šteje, da bi bil tožnik preganjanj zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji. Tožnik tudi ni bil član nobene politične stranke, zato tudi utemeljeno tožena stranka zaključuje, da ne more biti pri tožniku govora o preganjanju zaradi njegovega političnega prepričanja. Tožnik v tožbi očita, da tožena stranka ni preverila poročila, ki ga je tožnik predložil. Vendar iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka ocenila oba članka, ki ju je tožnik predložil na zaslišanju, prav tako pa tudi poročilo, ki ga je poslala odvetnica in do obeh se je tožena stranka tudi opredelila in tudi primerjala s poročili, ki jih je sama pridobila in se do vsega opredelila. Tako ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da v zvezi s tem dokazni postopek ni bil popolno ugotovljen in da je tožena stranka kršila pravila postopka.

Tožena stranka je preučila tudi razmere v Rusiji in pri tem preučila razna poročila, ki so vsa iz leta 2002. Tožena stranka je upoštevala položaj Rusije kot polnopravne članice Sveta Evrope in poudarila kakšne pogoje morajo države kandidatke izpolniti za sprejem v to organizacijo, poudarila je tudi, da je Rusija ratificirala določene konvencije, ob vsem tem pa poudarila, da se je tožnik z vseh potovanj v tujino vedno vračal nazaj v Rusijo in pri tem ni imel na meji nobenih problemov. Tožena stranka se je tako po presoji sodišča opredelila do subjektivnih razlogov, ki jih je tožnik navedel v svoji vlogi oziroma ob zaslišanju kot razlog zakaj je zapustil matično državo in zakaj išče zaščito, hkrati pa je ocenila tudi objektivne okoliščine oziroma razmere v izvorni državi. Tožnik pa v tožbi ne izpodbija, da ob vrnitvah v domovino ni imel na meji nobenih problemov. Poudarila pa je tudi, da je tožnik šele štiri leta po dogodkih, zaradi katerih naj bi potreboval zaščito, prosil za azil, upoštevala pa je tudi, da kljub temu, da je prisotna določena diskriminacija in občasno nasilje zoper ruske Jude, na podlagi poročil ni mogoče zaključiti, da bi v Rusiji obstajalo sistematično preganjanje Judov. Tožnik v tožbi očita, da v Rusiji ni bil deležen zaščite, vendar je tožena stranka poudarila, da je dogodek iz leta 1997 prijavil pri policijskih oblasteh, hkrati pa je tožena stranka poudarila, da ne obstaja sistematično preganjanje Judov v Rusiji. S tem se je tožena stranka do tega ugovora tožnika opredelila in zaključila, da ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem tožnika zaradi tega ker je Jud. Tudi po presoji sodišča je zato tožena stranka pravilno zaključila, da je strah tožnik pred vrnitvijo v matično državo neutemeljen.

Tožnik v tožbi poudarja, da bi ga v primeru vrnitve iskala policija, kot izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju, je izpovedal, da bi ga lahko zaprli. Vendar iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožena stranka do tega opredelila. Tožena stranka je namreč na podlagi vpogledanih poročil zaključila, da obstaja določena diskriminacija in občasno nasilje zoper ruske Jude, vendar, da pa ni mogoče zaključite, da obstaja sistematično preganjanje Judov, pri tem je tožena stranka tudi navedla, da je tožnik potoval v različne države in je šele v decembru 2001 zaprosil za zaščito v Republiki Sloveniji in ne prej. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila vse okoliščine za priznanje azila po Ženevski konvenciji, prav tako pa ocenila subjektivne in objektivne okoliščine za priznanje azila iz humanitarnih razlogov in tudi pravilno zaključila, da razlogi za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil ne obstajajo.

Tožena stranka je v skladu z določilom 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v zvezi s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka:

Tožnik predlaga oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa pa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Temu predlogu je sodišče ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep U 585/2006
• sodba in sklep U 1815/2003
• sodba in sklep U 1717/2006