sodba in sklep U 1073/2003

Jedro

Na odločitev sodišča navedbe, da bi bilo potrebno bolj natančno ugotovitvi, kdaj je tožnik zapustil Azilni dom in ali se je morda v spornem času zakonito naselil kje drugje, ne morejo vplivati. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZAzil mora namreč biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom in mora vsako spremembo svojega naslova sporočiti pristojnemu organu brez odlašanja. Navedeno pomeni, da mora prosilec za azil nemudoma sporočiti morebitno spremembo svojega naslova brez odlašanja, česar tožnik brez dvoma ni storil, tega pa tudi ne zatrjuje niti v tožbi. Po določbi 1. odstavka 17. člena ZAzil pa morajo prosilci za azil in begunci spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte Republike Slovenije, kar pomeni, med drugim tudi spoštovanje citirane določbe 1. odstavka 32. člena ZAzil.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se postopek za priznanje azila tožeči stranki ustavi in da mora zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočno končanem postopku. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje na določbi 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (dalje: ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odločba Ustavnega sodišča, 113/2000 - odločba Ustavnega sodišča, 124/2000 in 67/2001). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik državljan Republike Slovenije, ki je 17. 10. 2002 podal vlogo za priznanje azila pri toženi stranki in mu je bil določen kraj začasnega prebivanja v Azilnem domu, C 166, A. Tožnik je bil v postopku za priznanje azila zaslišan 18. 12. 2002, njegova vloga pa je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 27. 1. 2003, ki pa jo je Upravno sodišče s sodbo opr. št. U 537/2003-12 z dne 2. 4. 2003, ki je postala pravnomočna 3. 5. 2003, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Dalje v obrazložitvi tožena stranka navaja, da je med upravnim postopkom na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom v A dne 28. 4. 2003 in da se tja do dneva izdaje izpodbijanega sklepa 16. 5. 2003 ni več vrnil niti ni svojega izostanka opravičil. Glede na to, da se tožnik v roku tri dni od dneva samovoljne zapustitve v Azilni dom ni vrnil, je tožena stranka skladno s 5. alineo 1. odstavka 42. člena ZAzil postopek za priznanje azila ustavila in na podlagi 3. odstavka 42. člena ZAzil tožniku določila rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik zoper uvodoma navedeni sklep tožene stranke vlaga tožbo iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava - Zakona o azilu v zvezi s tožnikovo odsotnostjo iz Azilnega doma. Navaja, da bi bilo potrebno bolj natančno ugotoviti, kdaj je tožeča stranka zapustila Azilni dom in kdaj se je v Azilni dom vrnila oziroma ali se je morda tožeča stranka v spornem času zakonito naselila kje drugje. Tožnik meni, da ne zadostujejo zgolj splošne ugotovitve, da naj bi dne 28. 4. 2003 samovoljno zapustil Azilni dom brez opravičila in da naj se tja ne bi vrnil do izdaje izpodbijanega sklepa. Kot dokaz predlaga vpogled v upravni spis tožene stranke in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

K točki 1:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedeni sklep tožene stranke o ustavitvi postopka na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil. Ta določa, da se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku 3 dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v Azilni dom.

Sodišče po vpogledu predloženih upravnih spisov in preučitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je bilo tožniku vabilo za zaslišanje v zadevi priznanja azila v Republiki Sloveniji vročeno dne 10. 12. 2002 na naslovu Azilni dom, C 166, A, kot izhaja iz vročilnice, ki se v upravnem spisu nahaja pod zap. št. 7. Iz podatkov upravnega spisa (dnevno poročilo za 28. 4. 2003, zap. št. 19) izhaja, da je bila dne 28. 4. 2003 o ugotavljanju prisotnosti prosilcev za azil v Azilnem domu ob 7.10 uri opravljena kontrola prisotnosti prosilcev za azil po sobah, pri kateri je bilo ugotovljeno, da je med drugimi samovoljno zapustil Azilni dom tudi tožnik AA, samovoljne zapustitve pa so bile evidentirane v ustreznih evidencah. Iz podatkov uradnih evidenc, ki so v upravnem spisu, in izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da se tožnik v Azilni dom v A v roku 3 dni oziroma do izdaje izpodbijanega sklepa dne 16. 5. 2003 ni vrnil. Na podlagi navedenega je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila skladno z določbo 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil in za svojo odločitev, skladno s podatki spisa, navedla tudi pravilne razloge. Na drugačno odločitev sodišča tožbene navedbe, da bi bilo potrebno bolj natančno ugotoviti, kdaj je tožnik zapustil Azilni dom in ali se je morda v spornem času zakonito naselil kje drugje, ne morejo vplivati. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZAzil mora namreč biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom in mora vsako spremembo svojega naslova sporočiti pristojnemu organu brez odlašanja. Navedeno pomeni, da mora prosilec za azil, v konkretnem primeru tožeča stranka, nemudoma sporočiti morebitno spremembo svojega naslova brez odlašanja, česar tožnik, kakor izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, brez dvoma ni storil, tega pa tudi ne zatrjuje niti v tožbi. Po določbi 1. odstavka 17. člena ZAzil pa morajo prosilci za azil in begunci spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte Republike Slovenije, kar pomeni, med drugim tudi spoštovanje citirane določbe 1. odstavka 32. člena ZAzil.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke torej pravilna in zakonita in ima po mnenju sodišča oporo tako v podatkih spisa kot v določbah ZAzil, ki jih v izpodbijanem sklepu citira tožena stranka, tožba pa je neutemeljena, zato je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

K točki 2:

Tožnik je zaradi slabega premoženjskega stanja v tožbi predlagal tudi oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je njegovemu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 1/90 - I in nadaljnji), ker bi bila s plačilom sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik, pri čemer je sodišče upoštevalo podatke v spisih in status tožeče stranke.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009