UPRS sodba in sklep U 574/2001

Jedro

Določilo 2. odstavka 40. člena ZTel je potrebno razlagati tako, da ima vlagatelj pravico do pritožbe v okoliščinah zavrnitve izdaje radijskega dovoljenja pod pogoji, ki jih je uveljavljal vlagatelj, in med katere nedvomno spada določitev točke zaradi plačevanja pristojbine.

 

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za informacijsko družbo RS z dne 23. 2. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper radijska dovoljenja Uprave RS za telekomunikacije z dne 4. 1. 2001 in z dne 8. 1. 2001, ki ju je prvostopenjski upravni organ izdal na podlagi določil 37., 39. in 45. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel). (Pri)tožnik je vložil pritožbi samo zoper tista dela prvostopenjskih odločb, ki se nanašata na določitvi števila točk za izračun pristojbine za uporabo frekvence. Uveljavljal je, da je zaradi napačnih določitev površine pokrivanega področja prišlo do napak in je upravni organ v radijskih dovoljenjih določil 30 točk namesto 7,5 točk, kar je bistvena razlika z vidika odmere pristojbin. Tožena stranka je združila oba pritožbena postopka, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa se sklicuje na določilo 1. odstavka 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki dovoljuje izdajo odločbe na predpisanem obrazcu. Taka odločba po mnenju tožene stranke ne potrebuje posebne obrazložitve. Določilo 7. člena Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uredba) pooblašča Urad RS za telekomunikacije, da v radijskem dovoljenju določi število točk za plačilo pristojbine. Vendar pa navedeno število točk ne predstavlja neposredne obveznosti imetniku radijskega dovoljenja. Omenjeni prvostopenjski upravni organ imetniku za vsako radijsko dovoljenje izda poseben sklep o plačilu pristojbine, ki zavezuje imetnika radijskega dovoljenja k plačilu pristojbine, in v obrazložitvi sklepa o plačilu pristojbine je naveden način določitve točk. Imetnik radijskega dovoljenja pa ima pravico do posebne pritožbe zoper sklep o plačilu pristojbine. Izpodbijani prvostopenjski odločbi sta na podlagi Pravilnika o radijskih dovoljenjih izdani na predpisanih obrazcih št. 1 in obrazcu št. 2. Radijsko dovoljenje je zato obrazec, ki ne vsebuje nobene obrazložitve. Zaradi tega tožena stranka meni, da ne more presoditi trditev tožnika, da je število točk napačno določeno in ne more zahtevati od prvostopenjskega organa, da napiše obrazložitev števila točk v radijskih dovoljenjih, ker bi bil s tem kršen omenjeni pravilnik.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg argumenta iz pritožbe o napačno določenih številih točk v radijskih dovoljenjih za plačilo pristojbin, v tožbi uveljavlja, da sklep o višini pristojbine, na katerega se sklicuje tožena stranka, temelji na določenem številu točk v radijskem dovoljenju (7. člen Uredbe). Uredba zavezuje k določitvi števila točk ob izdaji radijskega dovoljenja in ne šele v sklepu o višini pristojbine. Zato je pravilna določitev števila točk bistvenega pomena za konkretno višino pristojbine. V sklepu o višini pristojbine se pristojbina lahko le odmeri glede na že določeno število točk v radijskem dovoljenju, ugotovljenega števila točk pa ni dopustno spremeniti brez predhodne spremembe radijskega dovoljenja. Pritožba glede določenega števila točk v sklepu je utemeljena le, kadar v radijskem dovoljenju ni določeno število točk (1. odstavek 16. člena Uredbe). Tudi zato, ker so v radijskem dovoljenju navedeni drugi podatki, kot na primer: oznaka sevalnega diagrama, polarizacija širine glavnega snopa antene, azimut glavnega snopa antene, kar vpliva na število točk, je potrebna pritožba zoper radijsko dovoljenje. Tožeča stranka s tem utemeljuje, da je sprememba števila točk možna le s spremembo radijskega dovoljenja. Če vložnik na napačno določeno število točk v radijskem dovoljenju ne reagira, ne more biti uspešen v pritožbi zoper sklep o višini pristojbine. Če bi pristojni organ na pritožbo zoper določeno število točk v sklepu o višini pristojbine spremenil število točk v sklepu, bi s tem posegel v radijsko dovoljenje, kar pa s sklepom o višini pristojbine ne more storiti. Pri tem je važno, da se radijska dovoljenja izdajajo za 10 let. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argument iz izpodbijane odločbe.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožeča stranka navaja, da radijsko dovoljenje ni v celoti izdano na predpisanem obrazcu. Pravilnik v obrazcu št. 1. ne vsebuje rubrike za določitev števila točk. Pravilnik daje možnost strankam za vložitev pravnega sredstva zoper izdano radijsko dovoljenje. Možnost pritožbe je dana ravno zaradi ugotovitve pravilnosti izdanega radijskega dovoljenja.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče je že v dveh predhodnih sodbah v upravnem sporu med istima strankama v istovrstnih zadevah (pravnomočni sodbi Upravnega sodišča U 670/2000 z dne 31. 5. 2001 in U 107/2001 z dne 13. 2. 2003) odločilo, da je tožba tožeče stranke utemeljena, ker morajo biti v obrazložitvi upravne odločbe navedeni razlogi za odločitev (določilo 214. člena ZUP, Uradni list RS, št. 88/99), ki so narekovali sprejeto odločitev. Brez tega stranke ne morejo učinkovito varovati svojih interesov s pravnimi sredstvi, kar pomeni ustavno pravico iz določila 25. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I) niti sodišče ne more opravljati nadzora nad zakonitostjo upravne odločbe. V konkretni zadevi je sodišče do presoje prišlo na podlagi nekoliko drugačne utemeljitve in pravne interpretacije ZTel (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odločba US) in Uredbe (Uradni list RS, št. 90/98, 92/99), kot to velja za omenjeni predhodni zadevi. ZTel v določilu 38. člena navaja, kaj upravni organ določi v radijskem dovoljenju. To določilo izrecno ne navaja, da mora biti v radijskem dovoljenju določeno tudi število točk, ki so relevantne za izračun višine pristojbine. Šele Uredba izrecno določa, da je število točk navedeno v radijskem dovoljenju in da te točke določi Uprava RS za telekomunikacije ob izdaji radijskega dovoljenja v skladu z določbami te uredbe. Na ta način je podzakonski predpis konkretiziral in izvedel splošnejšo zakonsko določbo iz določila 1. alineje 38. člena ZTel, po kateri se v radijskem dovoljenju med drugim določijo okoliščine, v katerih bo imetnik uporabljal radijsko dovoljenje, in določilo 4. odstavka 35. člena ZTel, po kateri višino pristojbine z uredbo določi Vlada RS. Kar zadeva ureditev pravnih sredstev zoper odločbo o izdaji radijskega dovoljenja pa določilo 2. odstavka 40. člena ZTel pravi, da ima ob zavrnitvi izdaje radijskega dovoljenja vlagatelj pravico do pritožbe na ministrstvo. Ključno vprašanje je torej, ali ta določba izključuje možnost pritožbe zoper posamezen element v odločbi o radijskem dovoljenju, ki je v konkretnem primeru določitev točke. Z zakonom je namreč mogoče omejiti ustavno pravico do pritožbe iz določila 25. člena Ustave , če je to v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave RS). Za presojo omenjenega vprašanja, je sodišče upoštevalo, da je določitev števila točk v radijskem dovoljenju ključnega pomena za posebne finančne obveznosti imetnika radijskega dovoljenja. Uredba, ki izpeljuje zakonsko pooblastilo za natančno ureditev višine pristojbine, pa jasno pravi, da v radijskem dovoljenju upravni organ določi število točk, kar pomeni, da morajo biti v zvezi s tem navedena tudi ustrezna dejstva in obrazložitev. Zaradi tega je po presoji sodišča potrebno določilo 2. odstavka 40. člena ZTel razlagati tako, da ima vlagatelj pravico do pritožbe v okoliščinah zavrnitve izdaje radijskega dovoljenja pod pogoji, ki jih je uveljavljal vlagatelj, in med katere nedvomno spada določitev točke zaradi plačevanja pristojbine. Sklicevanje tožene stranke na pravilnik oziroma obrazce nima pravne teže zaradi hierarhije pravnih aktov, kar je sodišče utemeljilo tudi že v predhodnih sodbah v tovrstnih zadevah.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta ni upoštevala pravil postopka, pa je to vplivalo na zakonitost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Tožena stranka ni upoštevala, da se določbe ZUP, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi (1. odstavek 254. člena ZUP). Tožena strank ni upoštevala, da mora pisna odločba obsegati tudi obrazložitev (3. odstavek 210. člena ZUP), ki mora med drugim vsebovati tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo (5. točka 214. člena ZUP) oziroma v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni presodila vseh pritožbenih navedb (2. odstavek 254. člena ZUP). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe; pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Zahtevek za povračilo stroškov je sodišče zavrnilo, ker na podlagi določila 3. odstavka 23. člena ZUS, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep U 1448/2004
• sklep U 675/2006
• VSRS Sklep I Up 47/2017