sodba U 1004/2007

Jedro

Glede na stališče Ustavnega sodišča, da imajo v inšpekcijskih postopkih status stranke oziroma stranskega udeleženca lahko tudi osebe, ki niso inšpekcijski zavezanci, če v postopku izkažejo, da so z ukrepi inšpekcijskega organa prizadete njihove pravice oziroma pravne koristi (43. člen ZUP), sodišče meni, da lahko tudi sklep o ustavitvi postopka pomeni ukrep inšpektorja, s katerim se poseže v pravice, dolžnosti ali pravne koristi posameznika.

 

Izrek

1. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota A. , št. ... z dne 21. 9. 2006, se odpravi in se zadeva vrne v ponovni postopek navedenemu organu.

2. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ki je tekel zoper investitorja A.A.A., d.o.o, ... ulica št. ..., A., ker je v postopku ugotovil, da investitor razpolaga z ustreznim upravnim dovoljenjem za gradnjo deponije elektofilterskega pepela v kraju Prapretno. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil pritožbo, ki jo je organ prve stopnje kot prepozno zavrgel s sklepom št. .... z dne 2. 11. 2006. Pritožbeni upravni organ je v zvezi s pritožbo tožnika zoper navedeni sklep v pritožbenem postopku ugotovil, da je bila njegova pritožba vložena pravočasno, zato je sklep organa prve stopnje z dne 2. 11. 2006 odpravil (1. točka izreka), pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrnil.

V obrazložitvi odločbe organ druge stopnje med drugim navaja, da se po določbi 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05 - prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP) določeni postopki uvedejo in vodijo po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke. Pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. To velja tudi za postopek gradbene inšpekcije, ki se zaradi varstva javnega interesa prav tako začne po uradni dolžnosti. Prijave, pobude, sporočila ali druge vloge v zadevah iz njegove pristojnosti pa mora skladno z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZIN) inšpekcijski organ obravnavati in vlagatelja na zahtevo le obveščati o sprejetih ukrepih. Prijavitelj tako po mnenju pritožbenega organa ne more zahtevati uvedbe postopka, prav tako tudi ne njegovega nadaljevanja. S tem ko je organ prve stopnje postopek ustavil, je tožnik kot prijavitelj izgubil svoj pravni interes in ne more vztrajati pri nadaljevanju postopka, saj kot je bilo že povedano, se postopek v zadevah gradbene inšpekcije začne in vodi po uradni dolžnosti. Ker je bila torej pritožba po navedenem neutemeljena, jo je pritožbeni upravni organ zavrnil (2. točka izreka).

Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja. Navaja, da je organ druge stopnje svojo odločitev, s katero je spremenil razloge izpodbijanega sklepa, obrazložil s tem, da tožnik naj ne bi mogel zahtevati nadaljevanja inšpekcijskega postopka, pritožbo pa naj bi vložila neupravičena oseba. Take obrazložitve tožnik ne razume, saj v postopku pred upravnim organom prve stopnje nikoli ni predlagal nadaljevanja postopka ne česa podobnega. Odločitev toženke o zavrnitvi pritožbe, ker tožnik ni zahteval nadaljevanja postopka, nima tako nobene podlage v dejanskem stanju primera. Že zaradi tega izpodbijana odločba, ki so ji bili dani novi razlogi, ni utemeljena. V postopku pred upravnim organom prve stopnje je tožnik po izdaji sklepa o ustavitvi postopka vložil pritožbo, ne pa zahtevo za nadaljevanje postopka. Pritožbo je tožnik vložil kot zainteresirana oseba, kot oseba, ki ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka (3. odst. 43. čl. ZUP), zato okoliščina, da se je postopek začel in vodil po uradni dolžnosti, na odločitev ne bi smela vplivati. Navedeno potrjujejo tudi stališča v odločbah Ustavnega sodišča RS, ki se je postavilo na stališče, da imajo v inšpekcijskem postopku položaj stranke tudi osebe, katerih pravice ali pravne koristi so lahko prizadete z ukrepi inšpekcijskega nadzora. Samo tako je možno zagotoviti ustrezno varstvo njihove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožnik je s pritožbo napadel odločitev organa prve stopnje o ustavitvi postopka, s katero je bilo ugotovljeno, da investitor naj ne bi naredil ničesar narobe. Ker se tožnik s tako ugotovitvijo organa prve stopnje ni strinjal, je zoper njo vložil pritožbo. Samo na ta način je lahko tožnik zavaroval svoje pravice, ki mu jih daje Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Sporno odlagališče je namreč v vidnem polju 600 m od stanovanjske hiše tožnika, ki je zgrajeno mimo vseh dovoljenj, od tožnikovega bivališča pa je dejansko oddaljeno le še cca 350 m. Pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave RS) je z odloženimi več kot 7 milijoni tonami elektrofiltrskega pepela nedvomno kršena, zato bi bilo nujno ukrepanje gradbenega inšpektorja, da se odlagališče spravi v meje dovoljenega. Tožnik sodišču v zvezi z navedenim predlaga, da tožbi ugodi, drugostopno odločbo v izpodbijanem delu odpravi, prav tako tudi sklep organa prve stopnje o ustavitvi postopka ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek, ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka in stroškov, ki so nastali v upravnem postopku.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbeni upravni organ pritožbo tožnika potem, ko je odpravil sklep organa prve stopnje, s katerim je bila njegova pritožba kot prepozna zavržena, obravnaval po vsebini, saj je pritožbo zavrnil, čeprav je za svojo odločitev navedel procesne razloge. Kljub navedeni procesni napaki, je po presoji sodišča pritožbeni organ tudi napačno interpretiral pritožbo tožnika, ko je zaključil, da tožnik kot prijavitelj nedovoljene gradnje ne more zahtevati nadaljevanja inšpekcijskega postopka in je zato njegovo pritožbo zavrnil. Dejstvo je, da tožnik ni zahteval nadaljevanja inšpekcijskega postopka, kar zatrjuje tudi v tožbi, temveč se je pritožil zoper sklep o ustavitvi postopka, to pa zato, ker je menil, da za ustavitev postopka niso bili izpolnjeni pogoji, saj naj bi investitor gradil oziroma dela izvajal v nasprotju z upravnim dovoljenjem, kar je obširno navedel v pritožbi z dne 3. 10. 2006, s čimer naj bi bil prizadet v svojih pravicah oziroma pravnih koristih. Sodišče sicer soglaša s stališčem toženke, da prijavitelj nedovoljene gradnje oziroma gradnje v nasprotju z izdanim upravnim dovoljenjem po ZIN res nima statusa stranke. Vendar je treba v primeru, če prijavitelj hkrati zatrjuje, kot v obravnavanem primeru, da je prizadet v svojih pravicah zaradi ustavitve inšpekcijskega postopka, to trditev presoditi v skladu z določbami ZUP. Ustavno sodišče RS je že večkrat v podobnih primerih zavzelo stališče, ki ga je pri svojih odločitvah upoštevalo tudi to sodišče, da imajo v inšpekcijskih postopkih status stranke oziroma stranskega udeleženca lahko tudi osebe, ki niso inšpekcijski zavezanci, če v postopku izkažejo, da so z ukrepi inšpekcijskega organa prizadete njihove pravice oziroma pravne koristi (43. člen ZUP). Sodišče namreč meni, da lahko tudi sklep o ustavitvi postopka pomeni ukrep inšpektorja, s katerim se poseže v pravice, dolžnosti ali pravne koristi posameznika. Tako stališče izhaja tudi iz novejše ustavno - sodne prakse (npr. odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-2411/06-12 z dne 22. 5. 2008), v podobnem primeru.

Ker odločitev pritožbenega organa, kot je bilo že navedeno, temelji na procesnih razlogih, bo treba v ponovnem postopku na prvi stopnji najprej glede na ugovore tožnika ugotoviti, ali je tožnik zaradi ustavitve inšpekcijskega postopka prizadet v svojih pravnih koristih ali ne (1. odstavek 43. člena ZUP). Če bo odgovor pozitiven, bo treba tožniku priznati status stranskega udeleženca in ponovno odločiti o morebitni ustavitvi postopka oz. sprejeti drugačno odločitev, upoštevajoč tožnikove vsebinske ugovore zoper ustavitev inšpekcijskega postopka.

Ker je bila po obrazloženem odločitev toženke nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in sklep, s katerim je bil postopek ustavljen, odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V novem postopku bo toženka upoštevala pravno stališče tega sodišča in v zadevi ponovno odločila (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka

Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.

Ker je tožnik glede na odločitev v sodbi s svojo tožbo uspel, je upravičen do povračila stroškov postopka v znesku 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu; Uradni list RS, št. 24/07). Sodišče le še pripominja, da je o stroških, ki nastanejo v upravnem postopku, pristojen odločati upravni organ, zato bo tožnik povračilo teh stroškov zahteval v upravnem postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1823/2004
• sodba U 9/2006
• sklep U 2477/2005