sodba U 241/2002

Jedro

sodišče nima pomislekov v odločitev tožene stranke, da je pravna podlaga za določanje vrednosti podržavljenega premoženja 44. člen Zakona o denacionalizaciji in na tej podlagi izdana Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja za vrednotenje nepremičnin. Gre za predpis, katerega skladnost je presojalo tudi Ustavno sodišče, ki ni imelo pomislekov v njegovo uporabo. Ustavna odločba namreč ugotavlja, da minister, ki je v izpodbijanih določbah Odredbe in Novele odredbe iz tečajnih listov NBJ zgolj ugotovil razmerja, ki so veljala med dinarjem in ZDA dolarjem v posameznih obdobjih, s samo ugotovitvijo paritet ni kršil zakona. Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da je uradni tečaj NBJ edini določljivi kriterij, ki ga je imel zakonodajalec na voljo pri uzakonitvi valorizacije odškodnin, odmerjenih razlaščencem ob podržavljenju. Navedeno pa v celoti velja tudi za obravnavano zadevo.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika in A.A. zoper odločbo Upravne enote B., številka ... z dne ..., s katero je navedeni organ odločil, da se na zemljišču, parc.št. 705, vpisanem pri vl.št. 1154 k.o. C, v deležu do 3502/5827-tin celote, z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, v korist upravičenke D.D., vzpostavi solastninska in posestna pravica, medtem ko je zahtevo za vrnitev parcele št. 705, vpisane pri vl.št. 1154 k.o. C, v deležu 2325/5827-tin, zavrnil. Tožena stranka se v razlogih svoje odločbe sklicuje na določbo 44. 85. in 93. člena Zakona o denacionalizaciji ter na podzakonske predpise, ki urejajo določanje vrednosti v denacionalizacijskih postopkih vrnjenih zemljišč. Navaja, da metodologija in podzakonski akti ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni vrednosti (prometni ali celo tržni) in so kompromis med željami in dejansko zmožnostjo države. Zakonodajalec namreč Zakona o denacionalizaciji ni zasnoval na institutu civilnega prava - vzpostavitev prejšnjega stanja, zato v postopku denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov se v postopku denacionalizacije določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj, na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, ki je edina podlaga za ugotavljanje vrednosti tega premoženja. Zakon o denacionalizaciji sicer ne ureja načina ugotavljanja vrednosti odškodnine, odmerjene upravičencem za podržavljena kmetijska zemljišča oziroma drugo premoženje, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti ali odškodnina, ki je bila odmerjena, presega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, navedeno pravno praznino pa je treba zapolniti z analogno uporabo petega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji in na njegovi podlagi izdane Odredbe, o čemer je zavzelo stališče že Vrhovno sodišče Republike Slovenije in tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v obravnavanem primeru odločeno v nasprotju z Zakonom o denacionalizaciji in Zakonom o splošnem upravnem postopku in da so bila pri odločanju uporabljena interna upravna navodila ter podzakonski akti in sicer Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacijo, Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja in Odredba o spremembi odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja. Trdi, da mu ta interna navodila niso bila dostopna in da so bila uporabljena v očitnem nasprotju s temeljnimi načeli pravne države. Parcela - travnik v izmeri 58,27 arov, vložna številka 1154 k.o. C, je bila nacionalizirana leta 1961 ko se je začela arondacija ravninskih zemljišč v Spodnji Savinjski dolini. Pojem arondacija v tem primeru niti ne ustreza njegovi obči vsebini, saj je bil odvzem zemljišča s strani komunistične oblasti prisilen, stranke v postopku pa niso bile v enakopravnem položaju. Po tožbenih navedbah je šlo za tipično kolektivizacijo. Znano in preverljivo je, da sta takratni Centralni komite ZKS in Vlada sklenila, da se za odvzeto zemljo plača lastnikom le do 10 % takratne prometne vrednosti zemljišč. Skladno s tem političnim načelom je žena prejela za odvzeto parcelo v površini 58,27 arov, 116.540 din. Prejeta odškodnina za m2 je tedaj ustrezala ceni enega kurjega jajca, za celotno odškodnino pa je lahko kupila šivalni stroj Bagat na nožni pogon, medtem ko šivalni stroj enakovredne znamke na električni pogon danes stane le 45.000 SIT. Od leta 1961 pripada navedeno zemljišče državi Sloveniji, rodovitnost zemlje pa se je zelo poslabšala, ker nihče ni gnojil s hlevskim gnojem in ker so uporabniki zemljišča pri zaokroževanju in izravnavi zemljišč uničili jarke za odvodnjavanje. Zato danes na določenem delu travnika zastaja voda, ki nima nobenega odtoka, kar vse je strokovno preverljivo.

Upravni organ nepravilno ugotavlja današnji relativni delež leta 1961 plačane odškodnine v višini 38,2 %, pri čemer se sklicuje na interna navodila, medtem ko rezultata svojega odločanja ne utemelji, njegova odločitev pa pomeni čisto goljufijo, ki izhaja iz neupravičene spremembe tečaja ameriškega dolarja, objavljene v Odredbi iz leta 1996. Navedena Odredba je od leta 1992 do leta 1996 navajala pravilne vrednosti oziroma razmerja med ameriškim dolarjem in jugoslovanskim dinarjem. Po Odredbi iz leta 1992 je bila leta 1961 vrednost ali tečaj 1 $ USA 750 dinarjev. S spremembo Odredbe leta 1996 je bi objavljen nov tečaj 1 $ = 350 dinarjev. Vrednost $ je bila s tem povečana za več kot dvakrat, na ta način pa je tudi prejeta odškodnina za odvzeto premoženje leta 1961 samo iz tega naslova navidezno večja za več kot dvakrat. Po navedbah tožnika minister za finance ni imel nobenih utemeljenih razlogov za spreminjanje vrednosti tečaja ali razmerij med $ in dinarjem, ki so bila objavljena leta 1992. Razmerja, oziroma tečaji, povzeti v Odredbi leta 1992, so namreč izhajali iz podatkov in razmerij, ki jih je ugotovila edina zato mednarodno pristojna institucija - Mednarodni denarni sklad. Minister za finance pa je leta 1996 izbral nov tečaj ali enega izmed tečajev $, ki so se v socialistični Jugoslaviji uporabljali za različne namene, ne da bi pri tem upošteval tudi druge okoliščine in celotno vsebino poslov v katerih so se uporabljali različni tečaji za $ ZDA (npr. plačevanje dodatnih premij izvoznikom, ko uporabljen tečaj ni odražal pravilnih razmerij ipd.). Vsi državljani, ki se jim denacionalizacijski zahtevki rešujejo po letu 1996 so tako neupravičeno v slabšem ekonomskem položaju od tistih, katerim je bilo odločeno na podlagi Odredbe pred njeno spremembo. Prvi upravičenci so dobili zemlji vrnjeno ali odškodnino izplačano pod poštenimi pogoji, za ostale, ki na svojo pravico čakamo dlje časa, pa pravila za pošteno odločanje ne veljajo več. S takim dejanjem oziroma podzakonskim aktom, kot je navedena Odredba, pa so določila Zakona o denacionalizaciji kršena v samem bistvu, izigrano je pooblastilo, ki ga je dala zakonodajna veja izvršilni veji oblasti, ustvarjena pa je tudi neenakost pred zakonom. Tožnik v nadaljevanju predstavi izračun plačane odškodnine leta 1961 in navaja, da znaša višina plačane odškodnine leta 1961 po odloku iz leta 1992 127,72 $, po spremembi odloka leta 1996 pa naj bi bila odškodnina 388,47 $, medtem ko bi sedanja vrednost odškodnine, dobljene leta 1961, po odloku iz leta 1992 znašala 514,88 $, po odloku iz leta 1996 pa 1553,88 $, kar predstavlja razliko v višini 1.039,0 ZDA $ ali za 198 %, ki je po navedbah tožnika bistvena za odločanje v tem denacionalizacijskem zahtevku. Tožnik se v tej zvezi sklicuje na okoliščino, da minister za finance v Odredbi ni z ničemer utemeljil faktorjev, ki spreminjajo ameriški dolar leta 1961 v ameriški dolar danes in v nadaljevanju opozarja na pomanjkljivosti, ki so bile storjene pri sprejemanju navedene Odredbe. Najmanj kar bi moral storiti bi bilo to, da bi svojo odločitev utemeljil s formulo ali obrazcem in virom uradnih podatkov, tako ameriških kot domačih, ki naj bi bili podlaga za merjenje spreminjanja kupne moči ameriškega dolarja tedaj in danes. V Odredbi pa bi moralo biti pojasnjeno tudi spreminjanje kupne moči ameriškega dolarja v ZDA in pri nas. V nadaljevanju tožnik predstavi primerjavo izračunane odškodnine leta 1961 s takratno in današnjo kupno močjo in navedbe v tej zvezi zaključi z ugotovitvijo, da je država leta 1961 plačala le 7,12 % in ne 38,2 % odškodnine, zaradi česar so podani vsi pogoji za vračilo odvzetega travnika v naravi. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Zastopnik javnega interesa, ki je bil obveščen o upravnem sporu, svoje udeležbe ni priglasil.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot stranka, ki bi ji bila lahko odprava izpodbijane odločbe v neposredno škodo in F.F., na tožbo nista vložila odgovora.

A.A. v odgovoru na tožbo opisuje dosedanji postopek v tej zadevi in navaja, da v tej denacionalizacijski zadevi ni materialno pravilno ugotovljen relativni delež odškodnine za odvzeto zemljišče, prejet v času nacionalizacije.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče nima pomislekov v odločitev tožene stranke, da je pravna podlaga za določanje vrednosti podržavljenega premoženja 44. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98, 76/98 - odločba US, 66/00, 66/00 - obv. razlaga, 11/01 - odločba US in 54-I/02 - odl. US, v nadaljevanju ZDen) in na tej podlagi izdana Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja za vrednotenje nepremičnin (Ur. list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju Odredba). Navedena Odredba sicer ureja le ugotovljene vrednosti odškodnin, odmerjenih za podržavljena podjetja, medtem ko načina ugotavljanja sedanje vrednosti odškodnin za podržavljena kmetijska zemljišča oziroma za drugo premoženje, po katerem bi bilo mogoče ugotoviti ali odškodnina presega 30 % sedanje vrednosti zemljišč ali drugega podržavljenega premoženja, zakonodajalec ni posebej uredil. Toda glede tega je svoje stališče zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo številka U 113/93 z dne 6.9.1995 in Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I 103/97 z dne 9.4.1998 in ocenilo, da je peti odstavek 44. člena ZDen primerna pravna podlaga, da pristojni organ v postopku denacionalizacije ugotovi, ali je bila razlaščencem ob podržavljenju kmetijskega zemljišča odmerjena simbolična odškodnina. Po določbi prvega odstavka 72. člena ZDen se namreč odškodnine, dane na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona, ter odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način določen v 5. členu tega zakona, pri odločanju o denacionalizaciji po tem zakonu ne upoštevajo, razen če so presegle 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine.

Skladno s temi ugotovitvami ni mogoče pritrditi tožniku, da prej navedena Odredba ne more biti podlaga za odločanje v obravnavani zadevi. Gre za predpis, katerega skladnost je presojalo tudi Ustavno sodišče, ki ni imelo pomislekov v njegovo uporabo. Glede na navedeno sta po presoji sodišča tožena stranka, pred tem pa tudi organ prve stopnje kot zakonito podlago za ugotavljanje paritete med dinarjem in USD dolarjem, uporabila prej navedeno Odredbo.Citirana ustavna odločba namreč ugotavlja, da minister, ki je v izpodbijanih določbah Odredbe in Novele odredbe iz tečajnih listov NBJ zgolj ugotovil razmerja, ki so veljala med dinarjem in ZDA dolarjem v posameznih obdobjih, s samo ugotovitvijo paritet ni kršil zakona. Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da je uradni tečaj NBJ edini določljivi kriterij, ki ga je imel zakonodajalec na voljo pri uzakonitvi valorizacije odškodnin, odmerjenih razlaščencem ob podržavljenju. Navedeno pa v celoti velja tudi za obravnavano zadevo in ker je bil za podlago izračuna odškodnine uporabljen podatek iz edinega določljivega kriterija (iz uradnega tečaja NBJ) je po presoji sodišča dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Pri tem sodišče še navaja, da so v obdobju podržavljenja premoženja vladali administrativni ukrepi, s katerimi se je urejal trg kapitala in blaga in da je MDS ugotovil, da je imela Jugoslavija sredi petdesetih let, med vsemi državami članicami, najbolj razvejan sistem multiplih tečajev. V obravnavanem primeru je predmet presoje ugotovljena višina odškodnine, prejeta v času razlastitve, zato se sodišče ne more spuščati v presojo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na postopek razlastitve in tudi ne v razjasnjevanje primerjalnih podatkov glede vrednosti podržavljenega zemljišča s takratno in sedanjo kupno močjo.

Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da tožniku interna navodila upravnega organa niso bila dostopna. Tožnik sicer ne pojasnjuje katera interna navodila ima v mislih, vsekakor pa podzakonskih aktov, na katere se sklicuje tožena stranka, pred tem pa tudi prvostopni upravni organ, ni mogoče šteti kot interna navodila. Na drugačno odločitev pa tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe, ki se nanašajo na razloge za spreminjanje vrednosti tečaja $ in kriterije, ki so bili pri tem uporabljeni, ker način sprejemanja odredbe in njena vsebina, nista predmet presoje v tem upravnem sporu. Za določanje višine prejete odškodnine so bili namreč sprejeti podzakonski akti, ki jih je bil upravni organ dolžan upoštevati in ker so bili v obravnavanem primeru ti predpisi pravilno uporabljeni, sodišče tudi nima pomislekov v ugotovitev višine prejete odškodnine, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka.

Brez pravne podlage pa so tudi trditve, ki se nanašajo na zmanjšano vrednost zemljišča, ker je imel tožnik možnost ta dejstva dokazovati že v postopku na prvi stopnji. Tožnik pa tudi v tem postopku ni predložil dokazil, ki bi njegove navedbe potrjevale. Se pa sodišče strinja z njegovo navedbo, da so zaradi spremembe tečaja dolarja v letu 1996 vsi tisti denacionalizacijski upravičenci, katerih zahtevki so bili rešeni po tem letu, prišli v slabši položaj pri določanju višine odškodnine. Ne glede na to pa sodišče pojasnjuje, da se v postopku presojajo okoliščine in dejstva, ugotovljena v času, ko je bilo o zadevi odločeno. Ker je v času odločanja navedena odredba že veljala, je bil upravni organ dolžan podatek glede paritete med dolarjem ZDA in dinarjem, ki temelji na tečaju NBJ, črpati in uporabiti iz te pravne podlage. Glede na navedeno tudi ni mogoče pritrditi tožnikovemu izračunu, da je država za podržavljeno zemljišče leta 1961 odmerila oziroma izplačala le 7,12 % vrednosti zemljišča, ker ta izračun ne temelji na prej navedeni Odredbi. Tožnik tudi nima prav, da se mora sodišče v zadevnem primeru odločati le skladno s temeljnimi načeli Zakona o upravnem postopku. Navedeni zakon je namreč procesni predpis, ki določa pravila postopka, medtem ko je pravna podlaga za obravnavano zadevo v materialnem smislu dana v določbah ZDen in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisih.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo po določbi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 405/2003
• sodba U 2435/2002
• sodba U 2304/2002