sodba U 128/2002

Jedro

Sodišče sicer ne dvomi v navedbe tožene stranke, da je Zdravniška zbornica dovolj usposobljen organ, ki lahko oceni ali kandidat izpolnjuje pogoj strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti, toda v primeru ko gre za soglasja oziroma mnenja tudi drugih organov s področja zdravstva, ki imajo podlago v zakonu, ni mogoče slediti le mnenju Zdravniške zbornice, ne da bi bili navedeni razlogi, zaradi katerih je bilo tako mnenje pri odločitvi prevladujoče, še zlasti, ker tudi iz prej navedene določbe četrtega odstavka 87. člena ZS izhaja, da je mogoče strokovno znanje in praktične sposobnosti dokazovati s predložitvijo različnih mnenj.

 

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije, Ljubljana, številka ... z dne ..., se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnice za imenovanje za sodno izvedenko na področju medicine- nevropsihiatrije. Svojo odločitev je oprla na mnenje, ki ga je izdala Zdravniška zbornica Slovenije - Komisija za izvedeništvo, ki je ugotovila, da kandidatka ne izpolnjuje pogoja ustreznega strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti na področju medicine - nevropsihiatrije.

Tožnica očita toženi stranki kršitev 87. člena Zakona o sodiščih, ki med drugim kot pogoj za imenovanje sodnega izvedenca predpisuje strokovno znanje in sposobnosti za določeno vrsto izvedenskega dela. Navaja, da lahko, zaradi ugotavljanja tega pogoja, minister, pristojen za pravosodje, odredi poseben preizkus strokovnosti pred komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s področja, na katerem bo oseba opravljala izvedensko delo. Tožnica izpolnjuje vse pogoje navedene v točkah 1-4 87. člena Zakona o sodiščih, kar dokazuje z ustreznimi spričevali. V kolikor je minister, kljub spričevalu Medicinske fakultete v Ljubljani, in spričevalu Republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo z dne ..., dvomil v njeno strokovnost, bi moral odrediti preizkus znanja pred strokovnjaki iste stroke, ne pa se opirati na mnenje Zdravniške zbornice Slovenije, ki je nestrokovno in malomarno izdelano. Iz tega mnenja izhaja, da tožnica ni član Zdravniške zbornice Slovenije, da ni zdravnik specialist z veljavno licenco v stroki za katero se prijavlja kot izvedenec, da ni izkazala vsaj 15 let dela na področju medicinske stroke itd., kar očitno ne drži. Podatki v mnenju Zdravniške zbornice so neresnični, z neresničnim prikazovanjem dejanskega stanja pa je Zdravniška zbornica Slovenije spravila toženo stranko v zmoto, za kar sestavljalec tega mnenja celo kazensko odgovarja. V svojih nadaljnjih vlogah pa tožnica tožbo dopolnjuje še z navedbo, da je zaradi utemeljitve izpolnjevanja zakonskega pogoja, ki izhaja iz 4. točke 87. člena Zakona o sodiščih, predložila mnenje RSK za psihiatrijo z dne ..., iz katerega izhaja, da Razširjeni strokovni kolegih za psihiatrijo daje soglasje k predlogu za imenovanje tožnice za sodno izvedenko psihiatrične stroke. Glede na navedeno meni, da je tožena stranka, ki si je za odločanje pridobila še mnenje Zdravniške zbornice, svojo odločitev nekritično oprla na zaključek, ki iz tega mnenja izhaja. Po prepričanju tožnice mnenje Zdravniške zbornice ni mnenje, ki bi bilo ustrezno, saj ne daje realne ocene o strokovni primernosti tožnice. Kot negativno mnenje je bilo izdano izključno zaradi dejstva, ker tožnica ni uspela dokazati objave 10 člankov v revijah z recenzijo, pa čeprav iz pisma z dne ... izhaja, da tožnica ni izpolnjevala vseh pogojev, navedenih v točkah 1-5. Zahteva po objavi člankov nesorazmerno otežuje pridobitev statusa sodnega izvedenca, za kar ni podana podlaga niti v zakonu, niti v podzakonskih predpisih. Pisanje člankov je predvsem znanstveno delo, ki ima le malo povezave s sodnim izvedeništvom in praktičnimi izkušnjami v stroki. Interna pravila Zdravniške zbornice, ki zahtevajo, poleg izpolnjevanja ostalih pogojev, tudi izpolnjevanje pogoja po objavi člankov, ne morejo biti odločujoča pri presoji ali kandidat izpolnjuje zakonsko zahtevo iz 5. tč. 1. odstavka 87. člena Zakona o sodiščih ali ne. Pri tem ni mogoče zanemariti dejstva, da člani komisije za izvedeništvo pri Zdravniški zbornici tožnice ne poznajo in niso imeli vpogleda v njeno preteklo in tekoče delo, kar pa velja za člane RSK za psihiatrijo, ki so ugotovili, da tožnica izpolnjuje vse pogoje za status sodne izvedenke. Njeno strokovno ustreznost pa dodatno izkazuje mnenje predsednika Okrajnega sodišča v Celju, iz katerega izhaja, da tožnica enkrat do dvakrat tedensko s sodnikom hodi na pregled prisilno pridržanih oseb, kot tudi, da je večkrat postavljena za izvedenko po določbi čl. 249/IV ZKP.Tožena stranka torej razpolaga z dvema strokovno nasprotujočima mnenjema, zato bi morala v izpodbijani odločbi navesti razloge zakaj šteje mnenje Zdravniške zbornice kot tisto, ki je bolj odločujoče. Nikjer v zakonu, niti v podzakonskih predpisih, ni opredeljeno, da je prav mnenje Zdravniške zbornice tisto, ki je odločilno za presojo. Navedeno pomeni, da je zakon predvidel tudi situacijo, ki je podana v konkretnem primeru - obstoj nasprotujočih mnenj. Vsak kandidat ima torej možnost, da izpodbija odločitev Ministrstva za pravosodje, če ta opre svojo odločitev na neustrezno mnenje, kar tožnica uresničuje v tem postopku. Po tožbenih navedbah bi morala zato tožena stranka, ob danih okoliščinah, izvesti poseben preizkus strokovnosti pred komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s področja na katerem naj bi tožnica opravljala izvedensko delo. Glede na to predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njenemu zahtevku za imenovanje sodne izvedenke, podredno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, hkrati pa ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Komisija za izvedenstvo Zdravniške zbornice Slovenije izdaja mnenja za sodne izvedence za vse medicinske stroke. Komisija je bila ustanovljena s sklepom Zdravniške zbornice Slovenije z dne 11.11.1997 prav zaradi tega, da bo pri postopkih imenovanja sodelovala z Ministrstvom za pravosodje. Zdravniška zbornica je pri oblikovanju pogojev, ki jih upošteva pri izdaji mnenja o imenovanju za sodnega izvedenca medicinske stroke upoštevala, da mora imeti tak izvedenec praktične izkušnje v svoji stroki, da mora dokazati strokovno znanje pred recenzorji medicinskih publikacij in da morajo za izvedence vseh medicinskih strok veljati enaki pogoji. Tožnica je dne ... sama vložila vlogo na Zdravniško zbornico Slovenije za kvalifikacijo izvedencev medicinske stroke. Komisija je ugotovila, da kandidatka ne izpolnjuje pogoja po katerem mora objaviti 10 člankov z recenzijo, s področja, na katerem želi postati izvedenka. Na podlagi navedenega je bila kandidatka pozvana naj vlogo dopolni in predloži objavljene članke ali potrdila o bodoči objavi. Na zahtevo tožene stranke z dne ... je Komisija za izvedenstvo ponovno obravnavala njeno prošnjo in dne ... izdala negativno mnenje. Po navedbah tožene stranke je Zdravniška zbornica nedvomno strokovno dovolj usposobljen organ, da lahko oceni, ali kandidat izpolnjuje pogoj strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti in izkušenj za določeno vrsto izvedeniškega dela, zato tožena stranka pri vseh kandidatih za izvedence medicinske stroke zahteva pozitivno mnenje Zdravniške zbornice. Če bi pri tožnici ministrstvo naredilo izjemo, bi to pomenilo neenakopravno obravnavanje kandidatov za izvedence, zato toženka meni, da je ravnala pravilno, ker je svojo odločitev oprla na prej navedeno mnenje.

Zastopnik javnega interesa je svojo udeležbo v tem upravnem sporu priglasil.

Tožba je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 87. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99 in 28/2000, v nadaljevanju ZS) je za sodnega izvedenca lahko imenovan kdor: 1. je državljan Republike Slovenije in aktivno obvlada slovenski jezik, 2. je poslovno sposoben, 3. je osebnostno primeren, 4. ni bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bil moralno neprimeren za opravljanje izvedenskega dela, 5. ima univerzitetno izobrazbo in ima ustrezno strokovno znanje ter praktične sposobnosti in izkušnje za določeno vrsto izvedenskega dela, 6. ima šest let delovnih izkušenj s področja, na katerem želi opravljati izvedensko delo, 7. ne opravlja dejavnosti, ki ni združljiva s sodnim izvedeništvom. V obravnavanem primeru je tožnica k vlogi za imenovanje za sodno izvedenko s področja nevropsihiatrije predložila vse potrebne listine, ki jih kot pogoj za imenovanje sodnega izvedenca predpisuje prej navedeni 87. člen ZS, njena vloga pa je bila zavrnjena, ker je k imenovanju bilo izdano negativno mnenje Zdravniške zbornice Slovenije kot strokovnega združenja na področju medicine. Sodišče sicer nima pomislekov v ravnanje tožene stranke, ki si je v postopku za imenovanje tožnice za sodno izvedenko pridobila tudi mnenje Zdravniške zbornice Slovenije, ne soglaša pa z njeno odločitvijo, da kandidatka ne izpolnjuje pogojev za imenovanje zgolj iz razloga, ker je to mnenje negativno in ne da bi bile presojene tudi druge okoliščine, zlasti pa soglasje Republiškega strokovnega kolegija za psihiatrijo pri Ministrstvu za zdravstvo (RSK). Po določbi 74. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti je RSK najvišji strokovni organ na posameznem področju, ki usklajuje predloge klinik, strokovnih združenj in zbornic, visokošolskih zavodov, zdravstvenih zavodov ter posameznih strokovnjakov. Po določbi četrtega odstavka 87. člena ZS, zaradi ugotavljanja pogoja strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za opravljanje izvedenskega dela, minister, pristojen za pravosodje, zahteva od kandidata predložitev mnenja ustreznega državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge institucije, lahko pa odredi tudi poseben preizkus strokovnosti pred komisijo, sestavljeno iz strokovnjakov s področja, na katerem bo oseba opravljala izvedensko delo. Sodišče sicer ne dvomi v navedbe tožene stranke, da je Zdravniška zbornica dovolj usposobljen organ, ki lahko oceni ali kandidat izpolnjuje pogoj strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti, toda v primeru ko gre za soglasja oziroma mnenja tudi drugih organov s področja zdravstva, ki imajo podlago v zakonu, ni mogoče slediti le mnenju Zdravniške zbornice, ne da bi bili navedeni razlogi, zaradi katerih je bilo tako mnenje pri odločitvi prevladujoče, še zlasti, ker tudi iz prej navedene določbe četrtega odstavka 87. člena ZS izhaja, da je mogoče strokovno znanje in praktične sposobnosti dokazovati s predložitvijo različnih mnenj. Zato že iz tega razloga soglasja RSK ni bilo mogoče povsem spregledati. Da so za dokazovanje strokovne usposobljenosti in praktičnih izkušenj po prej navedeni določbi ZS relevantna mnenja različnih organov in institucij pa izhaja tudi iz 6. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Uradni list RS, št. 7/2002, v nadaljevanju Pravilnik) po katerem se kot dokazilo o ustreznem strokovnem znanju ter praktičnih sposobnostih in izkušnjah upošteva natančna navedba področja in trajanje poklicnih izkušenj in zaposlitev kandidata, potrdila o udeležbi na strokovnih posvetovanjih in drugih izobraževalnih oblikah, podatki o objavljenih strokovnih in znanstvenih prispevkih, raziskovalni in izobraževalni dejavnosti, mnenja, ocene in priporočila strokovnih združenj in drugih strokovnih institucij s področja, na katerem želi kandidat opravljati izvedensko oziroma cenilsko delo, ter druga ustrezna potrdila in izjave o strokovnosti. Če predložena dokazila ne zadoščajo za oceno, je na zahtevo ministra kandidat dolžan predložiti mnenje državnega organa, zavoda oziroma strokovnega združenja ali druge strokovne institucije s področja, na katerem želi opravljati izvedensko oziroma cenilsko delo, z obrazloženo oceno o kandidatovi strokovnosti in sposobnosti (9. člen Pravilnika). Iz navedenega izhaja, da odločitev o tem ali tožnica izpolnjuje pogoj strokovnega znanja in praktičnih sposobnosti za imenovanje sodne izvedenke na področju psihiatrije, ne more temeljiti le na mnenju zdravniške zbornice, ki niti ni obrazloženo, iz njega pa tudi ni razvidno, kateri razlogi so narekovali izdajo takega mnenja, na kar opozarja tudi tožnica v tožbi.

V obravnavanem primeru ZS, ki je bil podlaga za odločitev, nima posebnih določb glede postopka, zato se za odločanje po tem zakonu uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). V petem odstavku 209. člena ZUP je določeno: če je z zakonom ali s kakšnim drugim predpisom določeno, da mora pristojni organ pred izdajo odločbe zahtevati mnenje drugega organa, sme izdati odločbo šele po tem, ko dobi mnenje. Niti iz ZS in tudi iz določb ZUP pa ne izhaja, da je tožena stranka pri izdaji odločbe za imenovanje sodnega izvedenca vezana na mnenje Zdravniške zbornice. Njeno negativno mnenje je sicer tehtna okoliščina za presojo konkretnega primera, vendar mora organ pri odločanju sam presoditi tudi vsa druga dejstva in dokaze, ki so relevantni za pravilno in zakonito odločbo. Ker tožena stranka tega ni storila, je ostalo dejansko stanje v bistvenem delu nepopolno ugotovljeno. Zaradi tega je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že iz tega razloga, ne da bi se sodišče spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov.

Sodišče je tožbi ugodilo po določbi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Ker gre za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, tožnica, po določbi člena 23/3 ZUS, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1607/94
• VSL Sodba in sklep II Cp 1373/2004
• VSK sklep I Cp 911/2004