sodba U 124/2000

Jedro

ZSZ je specialni predpis, ki je z določbo 49. člena omogočil parcelacijo tistih zemljišč, ki so bila ob uveljavitvi tega zakona pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij. Za parcelacijo takega zemljišča morata biti torej izpolnjena kumulativno oba prej navedena pogoja brez dodatnih pogojev, na katere se v razlogih izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka. Sodišče sicer ne nasprotuje ugotovitvam tožene stranke, da si država s svojimi predpisi prizadeva omejiti število nedovoljenih posegov v prostor oziroma da bi čim več nedovoljenih posegov v prostor (za katere je to mogoče) pridobilo ustrezna dovoljenja. Po presoji sodišča pa to ne pomeni, da lahko upravni organ parcelacijo po 49. členu ZSZ pogojuje z legalizacijo objekta, ker po mnenju sodišča za tako razlago ni podlage v prej navedenih določbah ZSZ in tudi ne v ZUN.

 

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 25.2.2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo, ki jo je tožnica vložila zoper odločbo Območne geodetske uprave A, Izpostava A z dne 4.2.2000, s katero je navedeni organ zavrnil zahtevo za parcelacijo parcele št. 4125 k.o. B. Tožena stranka se v razlogih svoje odločitve sklicuje na mnenje Upravne enote C iz katerega je razvidno, da ima tožnica evidentirano izveden poseg v prostor brez predpisanega dovoljenja. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na Zakon o stavbnih zemljiščih in na določbo 76. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN-G). Navedeni določbi sta omogočili strankam, ki bi svoje nedovoljene posege želele legalizirati, da zaradi sklepanja pravnih poslov, pri geodetskem upravnem organu naročijo parcelacijo zemljišča. Po določbi 47. člena ZUN se parcelacija stavbnih zemljišč na terenu izvede na podlagi načrta gradbenih parcel iz sprejetega izvedbenega načrta oziroma načrta gradbenih parcel iz lokacijske dokumentacije, na podlagi katere je bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Glede na navedeno je parcelacijo možno izvesti le, če so za poseg v prostor pridobljena vsa predpisana dovoljenja, zato je nujno, da vlagateljica zahteve za parcelacijo zemljišča predloži lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del. Ker pa iz spisne dokumentacije izhaja, da ima tožnica pri Upravni enoti C evidentirano izveden nedovoljen poseg v prostor, ji je prvostopni upravni organ pravilno ponudil tudi možnost, ki ji jo daje 11. člen ZUN-G, da pritožnica predloži potrdilo, da prostorski izvedbeni akt omogoča legalizacijo nedovoljenega posega v primeru, da gre za sklepanje pravnih poslov, katerih namen je legalizacija. Tožena stranka svoje navedbe zaključuje s sklicevanjem za Zakon o zemljiškem katastru, po katerem se spremembe glede posestne meje parcele ugotovijo in izvedejo v zemljiško katastrskem operatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika zemljišča in ne po uradni dolžnosti. Zato je stranka dolžna, da za izvedbo parcelacije predloži vse potrebne dokaze, da se parcelacija lahko izvede.

Zoper navedeno odločitev vlaga tožnica tožbo. V njej navaja, da je na zemljišču, ki se nahaja izven ureditvenih območij naselij, pred uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih zgradila objekt - manjšo hišo. Na dan uveljavitve zakona je imela torej takšno zemljišče z zgrajenim objektom, zato je skladno z določbo 2. odstavka 49. člena vložila predlog za parcelacijo. Zakon o stavbnih zemljiščih pa v 49. členu ne določa dodatnih pogojev, ki so potrebni, da bi se parcelacija izvedla. Tega pa ne določa niti Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor kot to zmotno navaja izpodbijana odločba. Očitno je tožena stranka spregledala, da je parcelacija po 49. členu Zakona o stavbnih zemljiščih izjema, ki jo določa specialni predpis za natančno določene primere in da takšno parcelacijo lahko predlaga le lastnik zemljišča na katerem je gradnja, ki je bila narejena pred uveljavitvijo tega zakona in če se zemljišče nahaja izven ureditvenih območij naselij. Zakon drugih pogojev ne določa in jih tožena stranka tudi ne more širiti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 49. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, številka 44/97, v nadaljevanju ZSZ) pridobijo zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij naselij, status zazidanega stavbnega zemljišča s pravnomočnostjo odločbe o parcelaciji. Parcelacija zemljišča se izvede na predlog lastnika takšnega zemljišča. V primeru iz prejšnjega odstavka se ne uporabljajo prepovedi iz četrte in šeste alinee prvega odstavka 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, številka 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, številka 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93, v nadaljevanju ZUN). V obravnavanem primeru ni sporno, da gre za parcelacijo zemljišča, ki je bilo ob uveljavitvi prej navedenega ZSZ pozidano, sporno pa tudi ni dejstvo, da se to zemljišče nahaja izven ureditvenih območij. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka parcelacijo zemljišča zavrnila s sklicevanjem na okoliščino, da za objekt, ki stoji na parceli št. 4125 k.o. B, ni bilo izdano ustrezno upravno dovoljenje, kar po navedbah tožene stranke predstavlja oviro za uporabo 49. člena ZSZ.

Po presoji sodišča pa tožena stranka za tako razlago ni imela podlage v prej navedeni določbi ZSZ. ZSZ je specialni predpis, ki je z določbo 49. člena omogočil parcelacijo tistih zemljišč, ki so bila ob uveljavitvi tega zakona pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij. Za parcelacijo takega zemljišča morata biti torej izpolnjena kumulativno oba prej navedena pogoja brez dodatnih pogojev, na katere se v razlogih izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka. V prid taki razlagi govori tudi dejstvo, da je navedeni zakon za primer parcelacije takega zemljišča izrecno določil, da se ne uporabljajo prepovedi iz četrte in šeste alinee prvega odstavka 76. c člena ZUN (vpisi in spremembe v zemljiški knjigi, katastru in drugih geodetskih evidencah, promet z njimi ali z zemljiščem, na katerem je). Res je sicer kot to trdi tožena stranka, da je istega dne kot je začel veljati ZSZ, začel veljati tudi Zakon o dopolnitvi zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, številka 44/97, v nadaljevanju ZUN-G), ki je v 11. členu določil, da prepovedi iz četrte, šeste in sedme alinee prvega odstavka 76. c člena ne veljajo, če gre za sklepanje pravnih poslov, katerih namen je legalizacija nedovoljenega posega, ki jo prostorski izvedbeni akt dopušča in da se pravni posli lahko izvedejo, če investitor oziroma lastnik objekta ali dela objekta, ki se gradi na način iz 73. ali 75. člena tega zakona, s potrdilom organa, pristojnega po določbah 67. člena tega zakona izkaže, da prostorski izvedbeni akt omogoča legalizacijo njegovega nedovoljenega posega. Po presoji sodišča pa je navedena določba namenjena izključno postopku legalizacije nedovoljenih posegov v prostor in za primer, ko bi prepoved sklepanja pravnih poslov predstavljala oviro za tako legalizacijo (če investitor še ni lastnik zemljišča na katerem stoji zgrajen objekt). Zato te določbe ni mogoče razlagati na način kot je to storila tožena stranka. Po mnenju sodišča pa v obravnavnem primeru tudi ni zakonsko utemeljeno sklicevanje tožene stranke na določbo 47. člena ZUN. Po tej določbi se parcelacija stavbnih zemljišč na terenu izvede na podlagi načrta gradbenih parcel iz sprejetega prostorskega izvedbenega načrta oziroma načrta gradbenih parcel iz lokacijske dokumentacije, na podlagi katere je bilo izdano lokacijsko dovoljenje. Če je podlaga za parcelacijo stavbnih zemljišč načrt gradbenih parcel iz lokacijske dokumentacije, mora lastnik zemljišča obvestiti občino o nameravani parcelaciji. Navedeno določilo se po mnenju sodišča nanaša na parcelacijo stavbnih zemljišč na podlagi ureditvenega načrta oziroma dokumentacije, ki je za ta namen pripravljena. ZSZ pa je specialni predpis, ki ureja parcelacijo zemljišč, ki so bila na dan uveljavitve tega zakona že pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij. Tega, da bi se sporna parcela nahajala v ureditvenem območju, pa tožena stranka niti ne zatrjuje.

Sodišče sicer ne nasprotuje ugotovitvam tožene stranke, da si država s svojimi prepisi prizadeva omejiti število nedovoljenih posegov v prostor, oziroma, da bi čim več nedovoljenih posegov v prostor (za katere je to mogoče) pridobilo ustrezna dovoljenja. Po presoji sodišča pa to ne pomeni, da lahko upravni organ parcelacijo po 49. členu ZSZ pogojuje z legalizacijo objekta, ker po mnenju sodišča za tako razlago ni podlage v prej navedenih določbah ZSZ in tudi ne v ZUN, še zlasti ker področje nedovoljenih posegov urejajo posebne določbe ZUN, predpisani pa so tudi ukrepi za primer, če se gradi ali posega v prostor ne da bi imel investitor za to predpisano upravno dovoljenje. V obravnavanem primeru pa niti ni ugotovljeno, da je za nedovoljen poseg v prostor sploh izrečen ukrep inšpekcijskega organa, temveč se tožena stranka sklicuje zgolj na mnenje upravnega organa, da gre za tožnico, ki ima evidentiran poseg v prostor brez predpisanega dovoljenja. Glede na to, da je že ZSZ za primer ko gre za pozidano stavbno zemljišče, ki se nahaja izven ureditvenih območij naselij, omejil prepovedi, ki se izrecno nanašajo na parcelacijo, po presoji sodišča tožena stranka ni imela niti dejanske in tudi ne pravne podlage, da te prepovedi razlaga drugače, še zlasti, ker so prepovedi iz 76.c člena ZUN- G nanašajo izključno na prepovedi v zvezi s sklepanjem pravnih poslov za namen legalizacije nedovoljenega posega, kot je to navedlo sodišče že zgoraj.

Glede na navedeno in ker v obravnavanem primeru materialni predpis ni bil pravilno uporabljen, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po določbi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 50/97,. 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Zahtevi za povrnitev stroškov sodišče ni ugodilo, ker je ugotovilo, da gre za presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. V takem primeru pa, v skladu z določbo člena 23/3 ZUS, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1393/2000
• Sodba I Up 63/2006
• Sklep II Ips 885/2007