<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba U 2021/2000

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2001:U.2021.2000
Evidenčna številka:UL0000849
Datum odločbe:14.11.2001
Področje:denacionalizacija
Institut:državljanstvo upravičenca do denacionalizacije - denacionalizacijski upravičenec

Jedro

V denacionalizacijskem postopku, če gre za vračanje upravičencem po 12. členu ZDen, je treba najprej ugotoviti državljanstvo prejšnjega lastnika, in šele če je dokazano, da ta ob podržavljenju ni imel jugoslovanskega državljanstva, pridejo v poštev kot denacionalizacijski upravičenci zakonec in dediči iz prvega dednega reda, in s tem tudi ugotavljanje, ali ti izpolnjujejo pogoje iz 9. člena ZDen.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A z dne 9. 12. 1999, s katero je ta odločila, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, ki jo je vložila tožnica dne 31. 12. 1992. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da določba 62. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) določa podatke, ki jih mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati. Med drugim je določeno, da je zahtevi za denacionalizacijo treba priložiti tudi potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu. Ker tožnica tega ni storila niti po dodatnem pozivu, niti ni zaprosila za podaljšanje roka, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je postopek nadaljeval in o zahtevi odločil na podlagi predloženih dokazov. Neutemeljeno je sklicevanje na 12. člen ZDen, saj je potrebno v denacionalizacijskem postopku najprej ugotoviti državljanstvo upravičenca, šele če ta državljanstva nima, pridejo v poštev kot denacionalizacijski upravičenci zakonec in dediči iz prvega dednega reda. Iz spisa je razvidno, da je bilo premoženje podržavljeno AA, zato je treba predložiti prvostopnemu organu potrdilo o državljanstvu za upravičenca in šele potem, če bi se ugotovilo, da ta ni bil jugoslovanski državljan v času podržavljenja, bi vlagateljica lahko uveljavljala, da je pravna naslednica prvega dednega reda upravičenka po določbi 12. člena ZDen. Vprašanje državljanstva za pravne naslednike je zlasti pomembno glede na določbo 3. odstavka 9. člena, ki določa, da je v primeru, ko je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena ZDen na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica na podlagi meddržavne pogodbe priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je tujec.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je nepravilno zavrnjena zahteva za denacionalizacijo tožnice za premoženje, ki je bilo podržavljeno očetu AA. Tožnica je bila 28. 9. 1999 pozvana, da predloži potrdilo o državljanstvu za AA, sicer bo odločeno na podlagi predloženih dokazov, dan pa ji je bil rok 15 dni. Izpodbijana odločba je nepravilna, saj je bilo v zahtevi z dne 14. 5. 1993 jasno navedeno, da vlaga zahtevo na podlagi 12. člena ZDen in glede tega predložila svojo domovnico. V postopku ji je bilo izdano celo že poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju in s tem tudi priznan status upravičenke. Iz odločbe pa tudi ni jasno razvidno, ali je zahteva zavrnjena iz materialnih razlogov, ker ni vzajemnosti, ali iz procesnih, ali pa iz obeh. Organ bi moral postopek prekiniti do odločitve, da se bo vprašanje uredilo z meddržavno pogodbo med obema državama. Zadeva bo šele takrat zrela za dokončno odločitev. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi zastopniku javnega interesa, ki je prijavil svojo udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja:

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da so v 62. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 - I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl. in 11/01 - odl. US) določeni podatki, ki jih mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati. Eden od teh podatkov je tudi potrdilo o vpisu upravičenca v evidenco o državljanstvu. Nesporno je, da tožnica potrdila v postopku pred organom prve stopnje za očeta AA ni predložila, v postopku pritožbe pa je predložila potrdilo, da AA, rojen 6. 12. 1873, ni vpisan v evidenco o državljanstvu.

Po oceni sodišča je organ prve stopnje ravnal pravilno, da je tožnico, ko je ugotovil, da je zahteva nepopolna glede na določilo 62. člena ZDen (ni vsebovala potrdila o državljanstvu za fizično osebo, ki ji je bilo premoženje podržavljeno), pozval, da v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in jo tudi opozorilo na posledice, če tega ne bo storila. Ker tožnica ni zaprosila za podaljšanje roka, je po mnenju sodišča upravni organ pravilno ravnal, ko je postopek nadaljeval in o zahtevi odločil na podlagi predloženih dokazov. Tožbene navedbe, s katerimi tožnica opravičuje svoje ravnanje v zvezi z odpravo pomanjkljivosti, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tem upravnem sporu. Tožnici je bila dana možnost in po mnenju sodišča tudi ustrezen ter primeren rok, da pomanjkljivosti zahteve odpravi. Ker na ta poziv ni reagirala, niti ni zaprosila za podaljšanje roka, je tožena stranka po presoji sodišča odločila v skladu s pravili postopka in materialnim zakonom, na katerega se tudi pravilno sklicuje. V tem primeru je pravno neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na 12. člen ZDen. Sodišče pripominja, da je treba v denacionalizacijskem postopku, če gre za vračanje upravičencem po 12. členu ZDen, najprej ugotoviti državljanstvo prejšnjega lastnika, in šele, če je dokazano, da ta ob podržavljenju ni imel jugoslovanskega državljanstva, pridejo v poštev kot denacionalizacijski upravičenci zakonec in dediči iz prvega dednega reda, in s tem tudi ugotavljanje, ali ti izpolnjujejo pogoje iz 9. člena ZDen.

Zato je po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnico pozval, da predloži dokazilo o državljanstvu za prejšnjega lastnika in ne potrdilo o jugoslovanskem državljanstvu.

Glede na navedeno tudi ni nejasnosti, zakaj je bila zahteva za denacionalizacijo tožnice zavrnjena. Dokazno breme v postopku denacionalizacije je na strani vlagatelja zahteve, ki mora za svoje navedbe ponuditi in predložiti dokaze. Tudi uveljavljanje denacionalizacije po 12. členu ZDen zahteva predložitev dokazil, ki so določene v 62. členu ZDen.

Utemeljen tudi ni tožbeni ugovor, da bi tožena stranka oziroma organ prve stopnje moral postopek denacionalizacije prekiniti do sprejetja meddržavne pogodbe, saj ZUP/86 prekinitve postopka zaradi sprejetja predpisov oziroma mednarodnih pogodb ne predvideva. Ne glede na to pa je bilo treba tožničino vlogo zavrniti že zato, ker ni predložila dokazil po 12. členu ZDen za prejšnjega lastnika, kajti šele s tem bi za nadaljnji postopek postalo pomembno njeno državljanstvo, torej 9. člen ZDen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

 


Zveza:

ZDen člen 12, 12.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy01ODUzNA==