sodba U 13/2001

Jedro

Tožeča stranka je predlagala obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka glede na sklenitev pogodbe o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Po njenem mnenju je sklenitev pogodbe novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno potrdila odločitev prvostopnega organa, ki je predlog za obnovo postopka zavrgel, ker je navedena pogodba predpis, in je ni mogoče šteti za novo dejstvo oziroma nov dokaz.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A z dne 23. 5. 2000, s katerim je prvostopni organ zavrgel njen predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan 5. 1. 2000. V obrazložitvi odločbe tožena stranka pojasnjuje obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), po katerem je bila obnova predlagana, in ugotavlja, da predpisa, na katerega se je sklicevala (pri)tožnica, ni mogoče šteti za novo dejstvo ali nov dokaz. Ocenjuje, da (pri)tožnica napačno razlaga pojem recipročnosti med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo. V svojem pojasnjevanju se tožena stranka sklicuje na 68. člen Ustave RS in na tretji odstavek 9. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki za denacionalizacijo predpisuje tudi pogoj vzajemnosti. Navaja, da je po tej določbi v primerih, ko je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena ZDen na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica na podlagi meddržavne pogodbe priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je tujec. Republika Hrvaška z zakonom o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovenske komunističke vladavine priznala pravico do vračanja le tistim osebam, ki so bile ob uveljavitvi tega zakona hrvaški državljani. Meddržavna pogodba, ki bi urejala to vprašanje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, še ni bila sklenjena. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij pa ni pomembna, ker vzajemnosti ne ureja.

Tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo smiselno zaradi napačne uporabe pravil postopka. Meni, da tožena stranka preozko razlaga pojem novega dejstva, na podlagi katerega je bil dan temelj za obnovo postopka. Glede na to da je bila 8. 10. 1999 med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjena pogodba o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij, z veljavnostjo od 23. 2. 2000, je odpadel razlog, zaradi katerega je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Ta razlog je odpadel v času trajanja postopka in pred tem, ko je bil postopek pravnomočno končan. Meni, da je tudi obstoj ali neobstoj predpisov oziroma pogodbenih razmerij šteti za pravno dejstvo, na podlagi katerega upravni organ odloča in ki sodi med elemente, navedene v 249. členu ZUP, ki ga upravni organ v konkretni zadevi ni upošteval. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, dovoli obnovo postopka v denacionalizacijski zadevi in odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe, in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala obnovo pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka, glede na sklenitev pogodbe o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Po njenem mnenju je sklenitev pogodbe novo dejstvo v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86 oziroma pravilno 1. točke 260. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), ki je v času vložitve predloga za obnovo postopka že veljal (325. člen). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno potrdila odločitev prvostopnega organa, ki je predlog za obnovo postopka zavrgel, ker je navedena pogodba predpis, in je ni mogoče šteti za novo dejstvo oziroma nov dokaz.

Obseg obnove postopka naj bi bilo ugotavljanje vzajemnosti pri priznavanju pravice do denacionalizacije. To vzajemnost zahteva tretji odstavek 9. člena zakona o denacionalizaciji, kadar uveljavlja denacionalizacijo fizična oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno po 3., 4. ali 5. členu ZDen in je imela na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, ob vračanju pa je tuj državljan. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98), pogoj ni samo vzajemnost, dogovorjena z mednarodno pogodbo, kot to zmotno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, temveč bi bile upoštevne tudi druge vrste vzajemnosti, katerih obstoja pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Pravilno pa je odločitev tožene stranke, da Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko pravnih razmerij (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 31/99), katero je kot obnovitveni razlog uveljavljala tožnica, ni novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi pripeljal do drugačne odločitve, če bi bil naveden ali uporabljen v prejšnjem postopku (1. točka 260. člena ZUP). Mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, so pravi vir - predpis, ne pa dejstvo, ker ne gre zgolj za uporabo tujega prava. Neupoštevanje predpisa pa ne predstavlja razloga za obnovo postopka niti po prvi niti po kateri drugi točki 260. člena ZUP. Zato mednarodna pogodba, ki bi določala vzajemnost pri denacionalizaciji, ne bi mogla biti podlaga za obnovo denacionalizacijskih postopkov. Točno pa je tudi pojasnilo tožene stranke, da navedena pogodba vprašanja vzajemnosti pri denacionalizaciji sploh ne ureja, in se tudi 4. člen, na katerega se je tožnica sklicevala v predlogu za obnovo postopka, ne nanaša na pridobitev lastninske pravice v denacionalizacijskem postopku. Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilna odločitev upravnega organa o zavrženju predloga za obnovo postopka, ki jo je tožena stranka potrdila, ker niso verjetno izkazane okoliščine za obnovo postopka (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP), temu nasprotne tožbene ugovore pa je sodišče moralo kot neutemeljene zavrniti. Odločitev o zavrnitvi tožbe vključuje tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pa temelji na prvem odstavku 23. člena ZUS, po katerem v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tem upravnem sporu, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 1478/2005, enako tudi X Ips 200/2006, X Ips 45/2007 in X Ips 217/2007X , Ips 1676/2005, X Ips
• Sklep VIII Ips 13/2005
• VSC sklep Cpg 239/2002