UPRS Sodba I U 2032/2019-11

Jedro

Zaradi izogibanja dvojnega obdavčevanja pri odmeri davka od dohodka, torej dohodnine, je v Sloveniji treba odbiti davek od dohodka, ki ga je tožnik plačal v Nemčiji. Pri tem odbitek ne sme presegati tistega dela davka od dohodka, ki je bil izračunan pred odbitkom, pripisanim dohodku, ki se lahko obdavči v Zvezni republiki Nemčiji.

Postopek odmere dohodnine je postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, pri čemer ne drži, da davčnemu organu ob izdaji izpodbijane odločbe niso bili znani podatki o prisotnosti dolžnika na delu, zaradi česar naj posledično ne bi mogel stroškov prehrane upoštevati po uradni dolžnosti. Iz upravnega spisa izhaja, da je pristojna uradna oseba še pred izdajo izpodbijane odločbe po elektronski pošti prejela 12 plačilnih list za tožnika, iz katerih izhaja tudi število oddelanih ur. Vendar v izpodbijani odločbi o tem ni zapisanega drugega, kot da je tožnik predložil tudi plačilne liste.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 08 99-00072-1 z dne 26. 6. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku za leto 2017 odmeril dohodnino v višini 6.533,88 EUR, pri čemer mora biti razlika med že plačanimi akontacijami in odmerjeno dohodnino (tj. 5.602,34 EUR) plačana v postavljenem roku, pod izvršbo. Iz obrazložitve izhaja, da so bili pri odmeri upoštevani tožnikovi dohodki v višini 37.104,00 EUR in prispevki v višini 7.788,86 EUR, niso pa bili upoštevani nobeni stroški, tako da ob upoštevanju splošne olajšave znaša davčna osnova 26.012,44 EUR, dohodnina pa se odmeri po stopnji 25,11829 % in znaša 6.533,88 EUR. Glede na to, da se upošteva pri naložitvi v plačilo tudi v tujini plačan davek, se odšteje 931,54 EUR. Tožnik je sicer uveljavljal odbitek oz. oprostitev v višini 37.104,00 EUR, vendar se po mednarodni pogodbi med Slovenijo in Nemčijo odprava dvojnega obdavčevanja zagotavlja na način, da se dovoli odbitek v tujini plačanega davka, na podlagi česar se je tožniku od odmerjene dohodnine odštel predmetni znesek. Tožnik je namreč predložil odločbo tujega davčnega organa, iz katerega izhaja, da je prejel vračilo davka v višini 1.584,46 EUR, zato se prizna višina tujega davka 931,54 EUR. Tožnik je predložil tudi plačilne liste, iz katerih je razvidna višina obračunanih prispevkov v znesku 7.788,86 EUR.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Po sklicu na 23. člen Konvencije med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje o odbitku zneska v višini v Nemčiji plačanega davka od dohodka pojasni, da je tožnik v Nemčiji plačal akontacije dohodnine v višini 2.516,00 EUR, kar je preseglo tam odmerjeno letno obveznost, zato mu je bil vrnjen preveč plačan davek v višini 1.584,46 EUR, tako da je dokončno v Nemčiji plačan davek znašal 931,54 EUR, kar je prvostopenjski organ pravilno ugotovil. Drugostopenjski organ tudi potrdi znesek na prvi stopnji ugotovljenih obračunanih prispevkov (7.788,86 EUR), ki znašajo še več od v pritožbi uveljavljanega zneska. Nadalje pa navede še, da je tožnik napoved vložil na podlagi samoprijave, pri tem pa ni uveljavljal med drugim stroškov za prehrano med delom, temveč je to storil šele v pritožbi, kar pa je prepozno, saj bi to mogel storiti v napovedi oz. samoprijavi, s tem pa gre za nedopustne novote. Glede na to, da davčnemu organu podatki o prisotnosti tožnika na delovnem mestu niso bili znani, pa stroškov prehrane tudi ni mogel upoštevati po uradni dolžnosti, hkrati pa tožnikovo nepoznavanje materialnega predpisa tudi ne more biti razlog za upoštevanje prepozno uveljavljanih olajšav.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovni postopek, priglaša pa tudi stroške postopka. Izpodbija ugotovitev o tem, koliko znaša v Nemčiji plačani davek, češ da gre za znesek 1.012,00 EUR, pri čemer da je davčni organ nepravilno upošteval tudi znesek solidarnostnega prispevka, ki je bil tožniku vrnjen. Prispevki za socialno varnost so znašali 7.709,00 EUR, organ pa je znesek solidarnostnega prispevka najprej vštel med prispevke, nato pa ga je odštel (ker je bil tožniku vrnjen). Poleg tega je bil kršen 7. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker uradna oseba tožniku ni prej povedala, da lahko uveljavlja stroške prehrane med delom, zato je tožnik le-te uveljavljal v pritožbi. Pri tem pa so bili prvostopenjskemu organu ob izdaji izpodbijane odločbe znani vsi podatki o prisotnosti tožnika na delovnem mestu, saj do mu bili predloženi plačilni listi, iz katerih so jasno razvidni število dni in ure prisotnosti na delu za vsak mesec posebej, a jih davčni organ ni upošteval, saj je bil glede na staro sodno prakso prepričan, da s samoprijavo stroškov ni mogoče uveljavljati. Tožnik v dokaz svojih navedb tožbi prilaga predmetno nemško davčno odločbo za leto 2017 z dne 19. 4. 2018 in sodne odločbe v zvezi z uveljavljanjem stroškov v primeru samoprijave.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V zadevi je najprej sporen znesek v Nemčiji plačanega davka. Sporazum med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja v 23. členu določa, da se davek za rezidenta Republike Slovenije v državi rezidentstva v primeru, kadar rezident Republike Slovenije dobi dohodek, ki se v skladu z določbami tega sporazuma lahko obdavči v Zvezni republiki Nemčiji, določi ob upoštevanju zneska, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v Zvezni republiki Nemčiji, kot odbitka od davka od dohodka tega rezidenta. Glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik slovenski rezident, ki je dohodek dosegal v obravnavanem letu v Nemčiji, je torej zaradi izogibanja dvojnega obdavčevanja pri odmeri davka od dohodka, torej dohodnine, v Sloveniji treba odbiti davek od dohodka, ki ga je tožnik plačal v Nemčiji. Pri tem odbitek ne sme presegati tistega dela davka od dohodka, ki je bil izračunan pred odbitkom, pripisanim dohodku, ki se lahko obdavči v Zvezni republiki Nemčiji

7. V tej zvezi prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi ugotavlja, da iz nemške davčne odločbe izhaja, da je tožnik prejel vračilo davka v višini 1.584,46 EUR, zato se prizna višina tujega davka le do 931,54 EUR. Drugostopenjski davčni organ to potrdi ob podrobnejšem pojasnilu, da je tožnik v Nemčiji plačal akontacije dohodnine v višini 2.516,00 EUR, kar je preseglo tam odmerjeno letno obveznost, zato mu je bil vrnjen preveč plačan davek v višini 1.584,46 EUR, tako da je dokončno v Nemčiji plačan davek znašal 931,54 EUR. Tožnik zatrjuje, da je šlo za višji znesek (1.012,00 EUR) ter da je bil s strani davčnega organa nepravilno upoštevan tudi vrnjeni solidarnostni prispevek, nepravilen pa da je bil tudi upoštevani znesek prispevkov za socialno varnost.

8. Iz nemške odločbe o davku od dohodka in solidarnostni dajatvi za leto 2017 (Bescheid für 2017 über Einkommensteuer und Solidaritätszuschlag), ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da se odmeri 1.012,00 EUR davka na dohodek ter 0 EUR solidarnostne dajatve. Ker sta bila tako davek na dohodek kot tudi solidarnostna dajatev preplačana, se razlika vrne (tj. 1.504,00 EUR davka od dohodka in 80,46 EUR solidarnostne dajatve). Glede na navedeno ima po presoji sodišča tožnik prav, da je bilo v Nemčiji odmerjenega davka od dohodka za 1.012,00 EUR. Vendar pa iz izpodbijane odločbe (tudi po dopolnitvi razlogov s strani drugostopenjskega organa) ne izhajajo razlogi o tem, komu se davek s predmetno nemško odločbo odmerja, glede na to, da je po cit. določilu sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja relevanten znesek davka od dohodka, ki ga je tožnik plačal v Nemčiji, ter o (ne)upoštevanosti zneska solidarnostne dajatve v tej zvezi.

9. Glede stroškov prehrane pa sodišče sicer pritrjuje tožniku, da je le-te mogoče uveljavljati tudi v primeru samoprijave, kot je to sedaj že uveljavljeno v sodni praksi, vendar pa tožnik teh stroškov v svoji napovedi ni uveljavljal. Je pa po presoji sodišča vseeno treba upoštevati, da je postopek odmere dohodnine postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, pri čemer ne drži, da davčnemu organu ob izdaji izpodbijane odločbe niso bili znani podatki o prisotnosti dolžnika na delu, zaradi česar naj posledično ne bi mogel stroškov prehrane upoštevati po uradni dolžnosti. Iz upravnega spisa izhaja, da je pristojna uradna oseba še pred izdajo izpodbijane odločbe po elektronski pošti prejela 12 plačilnih list za tožnika za posamezne mesece leta 2017, iz katerih izhaja tudi število oddelanih ur. Vendar v izpodbijani odločbi o tem ni zapisanega drugega, kot da je tožnik predložil tudi plačilne liste.

10. Ker so bila v obravnavanem primeru pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; 2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj toženka, ob upoštevanju stališč sodišča o zadevi ponovno odloči in jasno zapiše razloge, ki so ga vodili k odločitvi.

11. Odločitev o povrnitvi stroškov je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

12. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 201/2017-11
• sodba IV U 214/2011
• UPRS Sodba I U 408/2019-14