UPRS Sodba III U 324/2018-8

Jedro

Davčni organ je utemeljeno pričel davčno izvršbo, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožeča stranka svojega dolga, navedenega v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa, in sicer v tabeli od zap. št. 1 do 5, ni poravnala. Iz izpodbijanega sklepa in seznama izvršilnih naslovov namreč izhaja, da so tam navedeni izvršilni naslovi izvršljivi, navedena je tudi višina davčnega dolga (glavnice) in višina obresti. Tožeča stranka v tožbi sicer ugovarja, da zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi v času izdaje, ko so knjigovodske evidence izkazovale dolg, ne da bi se preverila dejanska utemeljenost dolga, pomeni kršitev postopka. Ugovarja, da je utemeljenost dolga sporna, saj je bila dohodnina napačno obračunana. S tem ugovorom tožeča stranka v bistvu izpodbija pravilnost izvršilnega naslova, na katerem med ostalim temelji izpodbijani sklep, kar pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 v tej fazi postopka ni dopustno. Navedena določba namreč izrecno določa, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu FURS ali prvostopenjski organ) odločila, da se zoper tožečo stranko opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 24. 5. 2018, 562,51 EUR (glavnica v višini 548,66 EUR, zamudne obresti v višini 3,85 EUR ter stroški sklepa v višini 10,00 EUR) z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dne 25. 5. 2018 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti (1. točka izreka). Delodajalcu oziroma izplačevalcu A. d.o.o. je naložila, da opravi rubež denarnih sredstev do višine davčnega dolga z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih nakaže na tam navedeni podračun, pri čemer upošteva izvzetje in omejitve iz 159. in 160. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V nadaljevanju navaja zneske dolgovanih glavnic in obresti (od zap. št. 1 do 5), izvršilne naslove, na katerih temeljijo ter datume izvršljivosti (3. in 4. točka izreka). Izplačevalcu je FURS še prepovedala izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov tožeči stranki (5. točka izreka) ter odločila, da vse stroške davčne izvršbe plača tožeča stranka kot dolžnica, da pritožba ne zadrži pričete davčne izvršbe in da ugovor delodajalca oziroma izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršbe (6. do 8. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ po podatkih knjigovodske evidence ugotovil, da tožeča stranka v predpisanem roku ni poravnala obveznosti iz izreka tega sklepa, zato je zoper njo v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski ali pritožbeni organ) je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep z odločbo, št. DT 499-29-579/2018-2 z dne 23. 10. 2018, kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je iz tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa razvidno, za katere obveznosti se terja tožečo stranko, navedeni so izvršilni naslovi za vsako posamezno obveznost ter datumi njihove izvršljivosti, kot tudi zneski davka in zamudnih obresti. Izpodbijani sklep ima tako vse sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožeči stranki je pojasnilo, da pritožbene navedbe v pritožbi, vloženi zoper odločbo št. DT 0602-04668-2 z dne 23. 3. 2018 ne morejo biti uspešne, saj pritožba zoper odmerno odločbo v skladu z določbo prvega odstavka 78. člena ZDavP-2 ne zadrži izvršitve odločbe ter da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi v celoti razveljavi. V tožbi po tem, ko povzame potek postopka davčne izvršbe, nadaljuje, da ji je davčni organ nepravilno odmeril dohodnino v obnovljenem postopku, v katerega ni privolila. Toženi stranki očita, da je kršila njene pravice v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2016, ki je bila napačno ugotovljena. Ugovarja stališču tožene stranke, da v izvršilnem postopku ni mogoče posegati v vsebino izvršilnega naslova in preverjati postopka njegove izdaje, niti preverjati podatkov o njegovi izvršljivosti. Zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi v času izdaje, ko so knjigovodske evidence izkazovale dolg, ne da bi se preverila dejanska utemeljenost tega dolga, pomeni kršitev postopka, ki jo zatrjuje že ves čas postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa, potrjenega z drugostopenjsko odločbo in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, dopolnjenimi z razlogi drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja:

7. V predmetni zadevi je med tožečo in toženo stranko sporno, ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva za izterjavo neplačanega davčnega dolga, ki je na dan izdaje izpodbijanega sklepa znašal 562,51 EUR.

8. Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožeča stranka svojega dolga, navedenega v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa, in sicer v tabeli od zap. št. 1 do 5, ni poravnala. Iz izpodbijanega sklepa in seznama izvršilnih naslovov namreč izhaja, da so tam navedeni izvršilni naslovi izvršljivi, navedena je tudi višina davčnega dolga (glavnice) in višina obresti. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonske predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2: osebno ime in naslov tožeče stranke, njeno davčno številko, izvršilne naslove, datume njihove izvršljivosti, zneske davka in pripadajočih obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe, stroške davčne izvršbe ter ime, naslov in sedež delodajalca tožeče stranke oziroma izplačevalca dohodkov, kateremu je bil naložen rubež denarnih prejemkov tožeče stranke ter prenos zarubljenih sredstev na tam določeni prehodni podračun FURS. Tožeča stranka v tožbi sicer ugovarja, da zgolj presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi v času izdaje, ko so knjigovodske evidence izkazovale dolg, ne da bi se preverila dejanska utemeljenost dolga, pomeni kršitev postopka. Ugovarja, da je utemeljenost dolga sporna, saj je bila dohodnina napačno obračunana. S tem ugovorom tožeča stranka v bistvu izpodbija pravilnost izvršilnega naslova, na katerem med ostalim temelji izpodbijani sklep, kar pa v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 v tej fazi postopka ni dopustno. Navedena določba namreč izrecno določa, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Ugovorov, ki bi se nanašali na vsebino izpodbijanega sklepa, torej na vsebino sklepa o izvršbi (na primer, da naj odmerna odločba, na katero se sklicuje tožena stranka, ne bi bila izdana, ali da naj ne bi bila izvršljiva, ali da naj bi bile terjane obveznosti, ki iz nje izhajajo, že poravnane), pa tožeča stranka niti ne uveljavlja oziroma zatrjuje niti to ne izhaja iz podatkov upravnega spisa.

9. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, tožeča stranka pa v tožbi tudi ni predlagala njene izvedbe. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa obstoj in izvršljivost pravnih naslovov, namreč med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa je sporna le uporaba materialnega prava, na katerem temelji izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

K točki II izreka:

11. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 399/2016-7
• UPRS Sodba III U 21/2020-12
• UPRS Sodba III U 269/2018-19