UPRS Sklep in sodba III U 118/2019-17

Jedro

Ob upoštevanju vseh okoliščin urejanja bivanja tožnika in njegove družine oziroma nastanitve v Sloveniji ter vzpostavitve vseh povezav, tako poklicnih, sorodstvenih, kot tudi izobraževalnih, sodišče odsotnost tožnika od 25. 7. 2017 do 31. 8. 2017 razume zgolj kot obisk v tujini, ne pa kot odsotnost, ki bi pomenila, da je trajne povezave z Republiko Slovenijo vzpostavil šele po vrnitvi s počitnic. Tesna vez tožnika in njegove družine z Republiko Slovenijo se je vzpostavila takoj s prihodom v Slovenijo, kar po presoji sodišča izkazuje predvsem to, da si je že pred priselitvijo družina uredila vse pogoje za bivanje, da se je tožnik že v juniju 2017 s pomočjo sorodnice vpisal v šolo in da je njegov oče v juliju 2017 sklenil pogodbo o zaposlitvi. Takoj je bila tudi urejena prijava njihovega bivališča ter prijava družine v zdravstveno zavarovanje. Vse to po mnenju sodišča kaže, da je tožnikova družina s trenutkom prihoda pričela dejansko bivati na območju Republike Slovenije, odhod v drugo državo pa je bil le obisk in ne prekinitev tega bivanja.

Izrek

I. Tožba drugega tožnika A.A. se zavrže.

II. Tožbi prvega tožnika B.B. se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 213-2135/2018/17 (1323-03) z dne 26. 3. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Drugi tožnik A.A. trpi sam svoje stroške postopka.

IV. Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku B.B. povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. A.A. je kot zakoniti zastopnik takrat še mladoletnega sina B.B. pri Upravni enoti ... zanj vložil vlogo za sprejem v državljanstvo. Upravna enota je z odločbo št. 213-1092018/19 z dne 12. 8. 2018 odločila, da se B.B. sprejme v državljanstvo, če bo k odločbi dano soglasje Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju tožena stranka). To je v postopku revizije odločbe odločitev prvostopenjskega organa z odločbo št. 213-2135/2018/17 (1323-03) z dne 26. 3. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odpravilo ter odločilo, da se vlogi B.B. za sprejem v državljanstvo ne ugodi.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka pojasnila, da je v revizijskem postopku ugotovila, da dejansko stanje glede izpolnjevanja pogoja bivanja za B.B. v postopku prvostopenjskega organa ni bilo popolno ugotovljeno. Ker je vlogo zanj vložil njegov oče, saj je bil takrat B.B. še mladoleten, je ugotavljanje neprekinjenega dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji pogojeno z neprekinjenim dejanskim bivanjem njegovega roditelja, pri čemer mora to trajati najmanj eno leto pred vložitvijo vloge. Vsebina neprekinjenega bivanja je določena v 2. členu Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (v nadaljevanju Uredba), ki ga tožena stranka v nadaljevanju odločbe citira. Zaradi celovite ugotovitve okoliščin bivanja B.B. v Republiki Sloveniji ter okoliščin glede njegovega šolanja, je bil njegov oče pozvan k dopolnitvi vloge. Na ta poziv se je odzval, tožena stranka pa v nadaljevanju povzema tako vsebino svojega poziva kot tudi izjavo A.A. Tožena stranka ga je nato še enkrat pozvala k dodatni izjasnitvi oziroma dopolnitvi vloge, kar je prav tako upošteval in kar vse tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve predstavlja.

3. Tožena stranka na podlagi zbranih dokazov pojasnjuje, da je A.A. skupaj z ženo in sinom - B.B. prišel v Slovenijo v juliju 2017. Kdaj točno je družina prišla, tožena stranka ni mogla ugotoviti, glede na njihovo izselitev iz mesta ... v ..., kjer so pred tem bivali ter ob upoštevanju njihovega izstopa iz Slovenije na mejnem prehodu Rupa, pa zaključuje, da so se priselili med 20. 7. in 25. 7. 2017. Dne 24. 7. 2017 je A.A. uredil prijavo začasnega prebivališča za svojo ženo in sina – B.B. B.B. se je vpisal v šolo, in sicer je to uredila očetova nečakinja dne 26. 6. 2017, ko je družina še bivala v .... Kot naslov bivališča je ob tem navedla ..., četudi takrat B.B. še ni imel urejenega začasnega bivališča. Z njim so se na šoli prvič srečali dne 31. 8. 2017, ko je osebno podpisal vso dokumentacijo, ki jo šola predloži staršem in dijaku. Po podatkih šole je B.B. šolo redno obiskoval, krajši izostanki so mu bili opravičeni.

4. A.A. je dne 25. 7. 2017 sklenil pogodbo o zaposlitvi s C.C. ter po pogodbi pričel z delom dne 1. 8. 2017. Delodajalec mu je za leto 2017 priznal sorazmerni del dopusta v trajanju 10 dni, za leto 2018 pa v trajanju 22 dni. A.A. je v času od 1. 8. do 15. 8. 2017 koristil letni dopust, v času od 15. 8. do 30. 8. 2017 pa v soglasju z delodajalcem ure. V letu 2017 je dopust koristil še med 22. 12. in 31. 12. 2017 ter nadalje v letu 2018 od 1. 1. do 7. 1. 2018. Ti podatki se razlikujejo od izjave, ki jo je delodajalec podal, ko ga je upravni organ zaslišal kot pričo. Takrat je namreč povedal, da je A.A. z družino prišel v Slovenijo poleti 2017, da se je družina nastanila najprej pri njem, nato pa si v bližini poiskala svoje bivališče ter da je bil A.A. za teden dni v mesecu avgustu na obisku pri njihovi mami, sicer pa družina ... ni zapuščala. Glede na podatke, ki jih je delodajalec posredoval, pa tožena stranka ugotavlja, da A.A. ni mogel koristiti ur, saj do dne 1. 8. 2017 še ni bil zaposlen oziroma je pred tem družina bivala v ..., družina pa je bila iz Slovenije odsotna od 25. 7. do 31. 8. 2017.

5. Tožena stranka pojasnjuje, da četudi je bil A.A. od 1. 8. 2017 dalje vključen sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa do 1. 9. 2017 družina ni dejansko bivala v Sloveniji in gre tudi sklepati, da se vse do takrat tudi ni vključil v delovni proces, pač pa je počitnice preživel na .... Tožena stranka poudarja, da dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. A.A. pa ni uspel dokazati, da bi take vezi med njim in Slovenijo obstajale pred 1. 9. 2017, saj je bil do takrat z družino na ..., prav tako ni niti dokazoval niti zatrjeval, da bi bil kdorkoli od družine vključen v kulturne, športne in druge povezave. Vse to pa po presoji tožene stranke pomeni, da ni izkazano enoletno bivanje A.A. v Republiki Sloveniji pred vložitvijo vloge. Številni dokazi, ki jih je predložil A.A. ne izkazujejo drugačnega zaključka in je zato tožena stranka odločbo, ki jo je izdala Upravna enota ..., odpravila ter odločila, da se vloga B.B. za sprejem v državljanstvo zavrne.

6. B.B. in A.A. se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in s tožbo, ki jo vlagata iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj jima povrne stroške postopka. Po tem, ko povzameta potek postopka in citirata odločbo drugega odstavka 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS), poudarjata, da sta bila oba pogoja, ki sta določena za pridobitev državljanstva, v spornem primeru izpolnjena, to je tako pogoj, da otrok neprekinjeno živi v Sloveniji z roditeljem državljanom Republike Slovenije vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, torej pogoj neprekinjenega prebivanja, kot tudi pogoj, da ima urejen status tujca. Družina A.A. se je iz kraja ... v ... odselila dne 20. 7. 2017 in se priselila v Slovenijo. Dne 24. 7. 2017 je A.A. za svojo ženo in sina B.B. uredil prijavo začasnega prebivališča na naslovu .... Z dnem 1. 8. 2017 se je zaposlil in je bil vključen v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To, da je imela družina namen bivati v Sloveniji, dokazuje tudi potrdilo v vpisu B.B. v Šolski center .... Priselitev družine v Slovenijo in njihovo stalno prebivanje potrjujejo tudi izpovedi prič oziroma njihove pisne izjave, to je izjave D.D., E.E. in C.C.. Enako to dokazujeta tudi najemni pogodbi. V obdobju od 2. 8. 2017 do 2. 8. 2018 je A.A. Slovenijo zapustil le dvakrat, in sicer od 25. 7. 2017 do 31. 8. 2017 ter od 22. 12. 2017 do 7. 1. 2018, kar izhaja iz vstopno – izstopnih žigov v njegovem potnem listu. Taka odsotnost ne pomeni, da bi bilo bivanje v Republiki Sloveniji prekinjeno in zato stališče tožene stranke, da ni vzpostavil v Republiki Sloveniji tesnejših osebnih, socialnih in ekonomskih vezi, napačno. Drugi odstavek 14. člena ZDRS tudi sicer zahteva izpolnitev le dveh prej navedenih pogojev, medtem ko pogoj dejanskega bivanja ni omenjen, kar vse pomeni, da je tožena stranka pri presojanju izpolnjenosti pogojev za sprejem B.B. v državljanstvo Republike Slovenije napačno uporabila materialno pravo. Ločevati namreč gre med pojmoma neprekinjenega prebivanja in dejanskega življenja/bivanja. To, da gre za dva ločena pojma, kaže tudi četrti odstavek 2. člena Uredbe.

7. A.A. in B.B. menita, da je neživljenjsko šteti, da zaradi obiska na ... ne bi bil izpolnjen pogoj neprekinjenega prebivanja v času enega leta od vložitve vloge. V primeru take razlage, osebe, ki bi želele biti sprejete v slovensko državljanstvo, Republike Slovenije sploh ne bi smele zapustiti. B.B. pa Slovenije v tem času ni zapustil brez razloga, pač pa zato, ker je tedaj njegova hudo bolna babica potrebovala pomoč, kar dokazujejo zdravniški izvidi. Tudi kolikor bi šteli, da je kot pogoj za sprejem v državljanstvo po drugem odstavku 14. člena ZDRS določen pogoj dejanskega življenja (pa ni), se opisane odsotnosti B.B. ne more šteti kot razlog, da ta pogoj ne bi bil izpolnjen. Razlogi za odhod so bili namreč zaradi bolezni babice nujni, ravnanje B.B. pa humano. Njegovo dejansko bivanje v Republiki Sloveniji je bilo torej prekinjeno proti njegovi volji, česar pa tožena stranka ni upoštevala, s čimer je kršila pravico do enakega varstva pravic, kar izhaja tudi iz odločitve Ustavnega sodišča RS, št. Up-200/04-14 z dne 22. 6. 2006.

8. V zadevi ni sporno, da je imel B.B. v Republiki Sloveniji urejen status tujca eno leto pred vložitvijo vloge, oziroma od 24. 7. 2017 dalje, na podlagi očetove zaposlitve pa je imel od 1. 8. 2017 dalje tudi urejeno zdravstveno zavarovanje. Navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi glede koriščenja letnega dopusta niso relevantne. Odločitev o tem, kdaj bo A.A. koristil dopust in ure, je bila svobodna odločitev njegovega delodajalca. Koriščenje dopusta in ur na tak način je zaradi dela v panogi gradbeništva tudi sicer specifično, saj gradbeni delavci običajno delajo dvanajst ali več ur na dan ter na račun tega večkrat letno v daljšem časovnem obdobju koristijo ure. Tožena stranka tudi napačno navaja, da naj bi bilo potrdilo delodajalca v nasprotju s tem, kar je ta izjavil na zaslišanju. Takrat je namreč povedal le, da se je poleti 2017 njegov brat A.A. vrnil v Slovenijo, da je nekaj časa bival pri njem, da si je nato poiskal stanovanje na ... ulici v ... in da je šel v avgustu na obisk k ostareli mami na .... V taki izjavi po presoji tožnikov ni nič problematičnega. Enako sta to potrdili tudi priči D.D. in E.E.. Čas odhoda A.A. iz Slovenije v letu 2017 in nato vrnitev je razviden tudi iz žigov v potnem listu.

9. Nerelevantne in materialnopravno napačne so tudi navedbe tožene stranke, da B.B. in A.A. nista bila uspešna z dokazovanjem okoliščin, ki kažejo, da je bilo tudi v obdobju pred 1. 9. 2017 središče interesov članov družine v Sloveniji. Tožena stranka tak zaključek sprejema na podlagi ugotovitve, da je A.A. koristil dopust na ..., da njegova žena in otrok - B.B. nista bila vključena v sistem slovenskega zdravstvenega zavarovanja, da B.B. ni bil vključen v izpopolnjevanje slovenskega jezila kot pogoja za uspešno opravljanje obveznosti na šoli, prav tako naj ne bi bilo uspešno dokazovanje o pravni podlagi za najem stanovanja. Tožnika ponovno poudarjata, da drugi odstavek 14. člena ZDRS ne določa pogoja dejanskega življenja za pridobitev državljanstva in zato take navedbe niso relevantne. Določanje takega dodatnega pogoja je materialnopravno napačno, pa tudi sicer koriščenje dopusta na ... ne pomeni, da tak pogoj ne bi bil izpolnjen, v tem času pa je B.B. že imel urejeno začasno prebivališče v Republiki Sloveniji, bil je vpisan v šolo, njegov oče A.A. pa je bil v delovnem razmerju. Vse to kaže, da je bilo središče interesov celotne družine v Sloveniji. B.B. v času od 2. 8. 2017 do 1. 9. 2017 res ni bil vključen v program izpopolnjevanja slovenskega jezika, vendar pa noben zakon ne določa, da bi to moral storiti takoj, tožena stranka pa tudi spregledala, da do tega ni prišlo zaradi bolezni babice, torej izjemnih okoliščin. Tožena stranka je tudi spregledala, da je šola potrdila, da je bil v šolskem letu 2017/2018 B.B. vključen v tečaj slovenskega jezika in da se ga je redno udeleževal. Iz izjave socialne delavke F.F. iz ... prav tako izhaja, da je B.B. občasno nudila pomoč pri učenju slovenščine. Vse to kaže, da si je prizadeval, da bi v znanju jezika čimprej napredoval.

10. Napačne so tudi navedbe tožene stranke, da A.A. ni imel pravne podlage za najem stanovanja. Od 31. 8. 2017 je imela družina sklenjeno najemno pogodbo za stanovanje na ... na ..., do takrat pa je prebivala pri bratu A.A. na naslovu, na katerem so imeli tudi prijavljeno prebivališče. Ne gre pričakovati, da bi za tak krajši čas bivanja pri bratu sklepali posebno najemno pogodbo, niti ne, da bi že takoj ob prihodu v Slovenijo imela družina svoje stanovanje. Takoj, ko so stanovanje našli, in to v času, ko je bilo stanovanj za oddajo na trgu malo, se je družina preselila.

11. Tožnika še navajata, da se tožena stranka ni opredelila do dokazov, ki sta jih predlagala niti te svoje odločitve ni obrazložila, s čimer je bistveno kršila določbe postopka. Do zdravniških izvidov mame oziroma babice tožnikov ter do izjav F.F., H.H. in G.G. se tožena stranka ni opredelila, prav tako teh oseb ni zaslišala. S tem je tožnikoma kršila pravico do poštenega sojenja.

12. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo po vsebini ni odgovorila, pač pa le navedla, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

13. Sodišče je v zadevi dne 3. 11. 2020 izvedlo glavno obravnavo, na kateri je pregledalo listine iz upravnega spisa zadeve. Ker so sestavni del tega spisa tudi pisne izjave F.F., G.G. in H.H., kot tudi pisni izjavi D.D. in E.E. ter zapisnika o njunem zaslišanju in zapisnik o zaslišanju C.C., sta tožnika dokazni predlog za zaslišanje vseh teh oseb umaknila. Sodišče je zato v postopku zaslišalo le oba tožnika.

14. A.A. je pojasnil, da je v Sloveniji bival že od leta 1988 dalje in je imel tu tudi svoje podjetje. Ko je prišla recesija, je to podjetje leta 2012 zaprl in se v letu 2013 napotil v ..., kjer se je zaposlil. V času počitnic je z družino redno prihajal v Slovenijo in na ..., sin pa si je vedno želel, da bi se nastanili v Sloveniji, saj so bilo tu veliko njihovih sorodnikov. V januarju 2017 se je na šoli v ... pozanimal o možnosti, da bi sin takoj tu nadaljeval s šolanjem. Ker so mu povedali, da to med šolskim letom ni mogoče, se je z družino vrnil v ..., kjer so takrat bivali, nato pa so se tam odjavili dne 20. 7. 2017 in se nastanili v Sloveniji pri njegovem bratu na naslovu .... Z družino so se nato odpeljali na ..., kjer so ostali do začetka šolskega leta, saj je bila takrat njegova mama hudo bolna, sedaj pa je pokojna. Ker se je zaposlil pri bratu, mu je ta takoj odobril koriščenje dopusta, prav tako mu je dovolil tudi koristiti ure, ki jih je nato z delom nadoknadil po vrnitvi v Slovenijo. Po tem, ko mu je pooblaščenec tožene stranke predočil, da je v svoji izjavi pri upravni enoti povedal, da je bil v avgustu 2017 na ... le en teden, je zatrdil, da se ne spomni, da bi kaj takega izjavil in da to ne drži, saj so bili na ... od prihoda v Slovenijo pa do konca avgusta. Vse to je izkazal tudi s potnimi listi z žigi, iz katerih je bilo razvidno, kdaj so izstopili iz Slovenije in kdaj so se vrnili. V izjavi pri upravni enoti je še povedal, da so bili na ... tudi pri starših njegove žene, ki živijo blizu njegovega rojstnega kraja, saj so oddaljeni le 7 km in so jih zato obiskali. Tam so bili le en dan, sicer pa pri njegovi mami, ki je bila hudo bolna. Sedaj na ... niti ne gre več, saj po mamini smrti tam nima svojcev. V času, ko njega ni bilo na ..., je za mamo skrbela žena njegovega brata, ki biva v ....

15. Smiselno enako je izpovedoval tudi B.B.. Povedal je, da je rojen v ... in da si je vedno želel živeti v Sloveniji, saj so bili tu vsi njegovi bratranci. Pred priselitvijo v Slovenijo je z družino prihajal na obiske. Tu so ostajali nekaj dni, nato so šli še na .... Ko so se priselili, so šli najprej na ... zaradi bolezni babice, vrnili pa so se ob koncu avgusta 2017, saj je šel s 1. 9. 2017 v šolo. Pri letnik lesarske šole je uspešno zaključil, drugega letnika pa ni dokončal. Trenutno se šola v prvem letniku trgovske šole v ..., želi pa si delati v avtopralnici, lahko pa bi bil zidar. Slovenski jezik se je pričel učiti, ko je začel hoditi v šolo. V času, ko je prihajal v Slovenijo na obiske, je s svojo družino govoril v albanskem jeziku, če pa so šli v trgovino ali kaj podobnega, pa v angleškem. Sedaj z drugimi govori v slovenskem jeziku, tudi z očetom, tako da se dodatno uči.

16. Po izvedeni obravnavi sta tožnika vztrajala pri tožbi, tožena stranka pa pri izpodbijani odločitvi. Slednja je vztrajala, da kolikor oseba pride v Slovenijo za prehodni čas, na primer 4 dni, nato pa odide na daljše počitnice in se vrne v Slovenijo ter tu nato živi brez daljših prekinitev, se kot pričetek neprekinjenega življenja šteje dan, ko se oseba vrne s takega daljšega dopusta, saj bi v nasprotnem primeru zaobšli namen zakonske določbe. V konkretnem primeru so se v revizijskem postopku izjave strank in prič pokazale kot neverodostojne, resnično dejansko stanje pa se je izkazalo šele v dopolnitvi revizijskega postopka. Tožnika sta vztrajala, da sta dokazala, da v obravnavanem primeru ni šlo za izigravanje zakonskih pogojev za sprejem v državljanstvo, pač pa da je bil njun odhod na ... le posledica bolezni mame oziroma babice.

K točki I izreka:

17. Sodišče je tožbo drugega tožnika A.A. zavrglo.

18. Dejanja v postopku, ki ga vodi sodišče, lahko opravlja le stranka, ki je poslovno sposobna (prvi odstavek 77. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). To pomeni, da se procesna sposobnost stranke navezuje na poslovno sposobnost, ki jo oseba praviloma pridobi s polnoletnostjo, to je, ko dopolni 18 let. Velja torej domneva, da je polnoletna oseba procesno sposobna in da sama opravlja dejanja v postopku (oziroma da za to sama pooblasti pooblaščenca). Dokler oseba ni polnoletna, jo v postopku pred sodiščem zastopajo starši, s polnoletnostjo pa taka starševska skrb preneha (145. in 152. člen Družinskega zakonika – DZ).

19. Predmetni postopek se je pričel na podlagi vloge, ki jo je A.A. v skladu s 14. členom ZDRS vložil dne 2. 8. 2018 za svojega takrat še mladoletnega sina B.B., rojenega 16. 8. 2000, kot njegov zakoniti zastopnik. Upravna enota ... je dne 13. 8. 2018, torej še v času mladoletnosti B.B., izdala odločbo, s katero je odločila, da se ta sprejme v državljanstvo Republike Slovenije. Odločba je bila zato vročena A.A. kot njegovemu zakonitemu zastopniku. V revizijskem postopku je tožena stranka odločitev prvostopenjskega organa z izpodbijano odločbo z dne 26. 3. 2019 odpravila ter odločila, da se vlogi B.B. za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi, tožnika pa sta nato dne 29. 4. 2019 vložila tožbo v tem upravnem sporu. Izpodbijana odločitev je bila torej sprejeta, ko je bil B.B. že polnoleten, enako je bila v času njegove polnoletnosti (in s tem procesne oziroma poslovne sposobnosti) vložena predmetna tožba.

20. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja tudi v postopku odločanja o podelitvi slovenskega državljanstva, je stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku oseba, ki v postopek vstopa zaradi svojega pravnega interesa, torej kot nosilec določenih pravic, obveznosti ali pravnih koristi (42. in 43. člen ZUP). V konkretni zadevi je bil stranka postopka B.B., v imenu katerega je zaradi njegove takratne mladoletnosti in v skladu z določbo 14. člena ZDRS prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo vložil njegov zakoniti zastopnik - oče A.A.. Ker torej A.A. v postopku ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi in ni stranka v postopku niti stranski udeleženec, pač pa je bil do polnoletnosti sina v postopku njegov zakoniti zastopnik, je sodišče njegovo tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo (prim. sodba Upravnega sodišča RS, št. II U 105/2010).

K točki II izreka:

21. Tožba prvega tožnika B.B. (v nadaljevanju tožnik) je utemeljena.

22. Tožena stranka je pri odločanju o prošnji za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pravilno izhajala iz določbe drugega odstavka 14. člena ZDRS, saj v času, ko je bila vložena ta prošnja, kot tudi v času odločanja prvostopenjskega organa tožnik še ni bil polnoleten. V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZDRS pridobi otrok, ki še ni star 18 let, državljanstvo Republike Slovenije, če so izpolnjeni trije pogoji: da za to zaprosi njegov roditelj, ki je pridobil državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, da otrok z njim živi v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in da ima urejen status tujca. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prošnjo za takrat še mladoletnega tožnika vložil njegov oče A.A., ki je državljan Republike Slovenije in je državljanstvo pridobil z naturalizacijo, kot tudi, da ima tožnik urejen status tujca. Sporno pa je, ali je tožnik z očetom živel v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, torej od 2. 8. 2017 do 2. 8. 2018, ko je bila ta prošnja vložena. V skladu s 14. členom ZDRS je namreč ugotavljanje neprekinjenega bivanja mladoletnega otroka pogojeno z neprekinjenim bivanjem njegovega roditelja, kot pravilno pojasnjuje tudi tožena stranka. Ob tem sodišče kot nesporno ugotavlja, da je v relevantnem obdobju tožnik ves čas bival skupaj s svojim očetom.

23. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je vsebina pojma "neprekinjeno bivanje" opredeljena v 2. členu Uredbe. Res je, da 2. člen Uredbe ne uporablja pojma "neprekinjeno bivanje", pač pa pojem "dejansko življenje", vendar pa po presoji sodišča to še ne pomeni, da se ta dva pojma izključujeta oziroma da imata različen pomen. 2. člen Uredbe namreč med drugim določa kaj se šteje za prekinitev dejanskega življenja iz 14. člena ZDRS. Ker pa ta člen ZDRS, kot že rečeno, govori o "neprekinjenem bivanju", vodi to sodišče do zaključka, da gre ta pojem enačiti s pojmom "dejanskega življenja". Tudi iz obrazložitve predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-Č, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 92/2002 z dne 14. 11. 2002)¹, s katerim se je v določbi 14. člena ZDRS kot pogoj za pridobitev državljanstva za mladoletnega otroka določil pogoj neprekinjenega bivanja vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, izhaja, da je namen te ureditve, da se državljanstvo podeli tistim mladoletnim osebam, ki "dejansko živijo" v Republiki Sloveniji. Vse navedeno vodi sodišče do ugotovitve, da je tožena stranka pri odločanju, ali je tožnik vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo bival na območju Republike Slovenije, utemeljeno izhajala iz 2. člena Uredbe ter na tej podlagi ocenjevala ne le fizično pristnost tožnika oziroma njegovega očeta na ozemlju Republike Slovenije, pač pa tudi, ali je imel tožnik v enem letu pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo z Republiko Slovenijo vzpostavljene take vezi, da je mogoče šteti, da so med njim in Slovenijo obstajale tesne in trajne povezave. Skladno s tem sodišče zaključuje, da očitek tožnika, da naj bi tožena stranka s tako razlago zmotno uporabila materialno pravo, ni utemeljen.

24. Iz izpodbijane odločbe gre razumeti, da tožena stranka meni, da je tožnik (oziroma njegov oče) vzpostavil tesne povezave z Republiko Slovenijo šele z dnem 1. 9. 2017 in ne že v mesecu juliju 2017, ko se je družina priselila v Slovenijo. Med strankama je torej sporno, kako razumeti obisk tožnika in njegovih roditeljev na ..., kamor so, kot med strankama ni sporno, odpotovali dne 25. 7. 2017 in se nato vrnili dne 31. 8. 2017. Stranki sicer soglasno ugotavljata, da se je tožnikova družina v ... iz njihovega dotedanjega prebivališča odjavila dne 20. 7. 2017, da je A.A. za svojo ženo in sina – tožnika uredil začasno prebivanje dne 24. 7. 2017, in sicer na naslovu njegovega brata v ..., da je tožnikova sestrična že v juniju 2017 uredila vse potrebno za vpis tožnika v šolo, da je A.A. sklenil delovno razmerje s 1. 8. 2017 in se vključil v zdravstveno zavarovanje ter da je takoj po nastopu delovnega razmerja koristil dopust in proste ure, ki jih je, kot je izpovedal, oddelal kasneje. Tožena stranka ocenjuje, da je tožnik oziroma njegova družina vzpostavila trajne povezave s Slovenijo šele po vrnitvi iz dopusta na ..., ko se je tožnik vključil v šolo in jo tudi obiskoval, A.A. pa pričel z delom. Meni torej, da časa dopusta, ki ga je tožnikova družina nastopila le nekaj dni po tem, ko so se priselili v Slovenijo, ni mogoče všteti v čas dejanskega bivanja tožnika v Republiki Sloveniji, kar pa pomeni, da je čas njegovega neprekinjenega bivanja krajši od enega leta pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo in da zato po njenem mnenju niso izpolnjeni pogoji, da bi tožnik pridobil državljanstvo v skladu s 14. členom ZDRS.

25. Sodišče s tako presojo tožene stranke ne soglaša in meni, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje, pritrjuje pa tudi tožniku, da je bistveno kršila določbe postopka s tem, ko se ni opredelila do dokazov, ki jih je predložil, to je do zdravniškega izvida njegove babice ter pisnih izjav D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., niti ni pojasnila, zakaj ni sprejela dokaznega predloga tožnikov za zaslišanje teh prič. To kršitev postopka je sodišče odpravilo z izvedbo glavne obravnave, kjer je v skladu z dokaznimi predlogi tožnikov v tožbi in na glavni obravnavi pregledalo listine upravnega spisa, katerega sestavni del so tudi izvidi tožnikove babice in izjave prej navedenih prič ter zaslišalo oba tožnika. Na podlagi vseh izvedenih dokazov sodišče meni, da je tožena stranka napačno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji najmanj eno leto pred vložitvijo prošnje, torej da ni pravilno presodila njegove odsotnosti oziroma odsotnosti njegove družine ob obisku na ... med 25. 7. 2017 in 31. 8. 2017 ter med 22. 12. 2017 in 7. 1. 2018.

26. Na podlagi podatkov upravnega spisa, kot tudi na podlagi izvedene glavne obravnave sodišče ugotavlja, da je za toženo stranko sporna predvsem odsotnost tožnika in njegove družine od 25. 7. 2017 do 31. 8. 2017, saj meni, da je tožnik trajne in tesne povezave z Republiko Slovenijo vzpostavil šele po njegovi vrnitvi iz dopusta oziroma počitnic na ..., to je od 1. 9. 2017 dalje. Nesporno je, da je tožnikova družina že nekaj dni po tem, ko so se priselili v Slovenijo, odpotovala na ..., kjer je ostala vse do začetka šolskega leta, ko je pričel tožnik obiskovati šolo, vendar pa sodišče v tem obisku ne vidi prekinitve dejanskega življenja, oziroma kasnejšega pričetka dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Tudi dolžina tega obiska ni bila taka, da bi jo bilo mogoče uvrstiti med prekinitve dejanskega življenja po določbi 2. člena Uredbe, ki kot relevantne prekinitve dejanskega življenja določa enkratne prekinitve več kot 60 dni oziroma več krajših prekinitev, ki presegajo 60 dni. Sodišče meni, da zbrani dokazi kažejo, da je tožnik takrat, ko se je z družino v juliju 2017 priselil v Slovenijo iz ..., tu tudi vzpostavil tesne povezave, torej te vezi vzpostavil nekaj dni več kot leto pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo po 14. členu ZDRS.

27. Tesne povezave oziroma dejansko bivanje določajo poklicne, ekonomske, socialne in druge vezi, ki so take, da je mogoče Republiko Slovenijo šteti kot središče življenja posameznika. Sodišče meni, da je tožnik s trenutkom, ko se je z družino v juliju 2017 priselil v Slovenijo, tu take vezi tudi vzpostavil. Prihod družine je bil vnaprej načrtovan, saj je družina uredila vse potrebno, da bi tožnik v Sloveniji nadaljeval s šolanjem, da bi se A.A. tu zaposlil in da bi bili blizu svojim sorodnikom, ki so takrat že bivali v .... Sodišče odhoda A.A. na dopust in vnaprejšnjega koriščenja še ne oddelanih ur ne šteje kot spornega oziroma fiktivnega, saj za to v zbranih dokazih ne najde podlage. Po eni strani se pridružuje mnenju tožnikov, da je prosta odločitev delodajalca, kdaj bo svojemu zaposlenemu dovolil koristiti dopust, po drugi strani pa tudi ni zanemarljivo, da je delodajalec A.A. njegov brat in da je bilo zato koriščenje dopusta in prostih ur, ki jih je ta nato nadomestil šele naknadno, bolj ohlapno, kot pa če te sorodstvene vezi ne bi bilo, tudi ob upoštevanju zdravstvenega stanja njune mame. Prav tako sodišču ne vzbuja dvoma nastanitev tožnika in njegove družine na bratovem naslovu ter šele nato pridobitev lastne nastanitve, saj je to lahko tožnikova družina poiskala šele, ko so se priselili v Slovenijo. Ta nastanitev, kot tudi zaposlitev A.A. po presoji sodišča obenem kaže na tesno povezanost tožnikove družine z drugimi sorodniki, ki že bivajo v ..., s tem pa je življenjsko razumljivo tudi tožnikovo pojasnilo, da je imel ves čas željo živeti blizu njih. Nesporno pa tudi je, da se je tožnikova družina dobro vklopila v okolje, kjer živi, kar izkazujejo pisne izpovedi prič, hkrati pa te izpovedi kažejo, da družino kot del tega okolja sprejemajo od poletja 2017 dalje, pri čemer pa sodišče še dodaja, da od prič, ki so sosedi ali znanci tožnika in njegove družine ne gre pričakovati, da bi točno vedeli datume njihovega prihoda oziroma časa njihovega obiska na ... v relevantnem obdobju. Tudi to, da se je tožnik pričel učiti slovenskega jezika šele ob začetku šole, za sodišče ni sporno. Nikjer ni namreč zahtevano, da bi moral pričeti z učenjem takoj po prihodu in v času poletnih počitnic, kar enako velja tudi za vključevanje družine v druge prostočasne aktivnosti, saj te po vedenju sodišča v času poletja vsaj na območju ... oziroma ... po večini mirujejo.

28. Ob upoštevanju vseh okoliščin urejanja bivanja tožnika in njegove družine v ..., oziroma nastanitve v Sloveniji ter vzpostavitve vseh povezav, tako poklicnih, sorodstvenih, kot tudi izobraževalnih, sodišče odsotnost tožnika od 25. 7. 2017 do 31. 8. 2017 razume zgolj kot obisk v tujini, ne pa kot odsotnost, ki bi pomenila, da je trajne povezave z Republiko Slovenijo vzpostavil šele po vrnitvi s počitnic. Tesna vez tožnika in njegove družine z Republiko Slovenijo se je vzpostavila takoj s prihodom v Slovenijo, kar po presoji sodišča izkazuje predvsem to, da si je že pred priselitvijo družina uredila vse pogoje za bivanje, da se je tožnik že v juniju 2017 s pomočjo sorodnice vpisal v šolo in da je njegov oče v juliju 2017 sklenil pogodbo o zaposlitvi. Takoj je bila tudi urejena prijava njihovega bivališča ter prijava družine v zdravstveno zavarovanje. Vse to po mnenju sodišča kaže, da je tožnikova družina s trenutkom prihoda pričela dejansko bivati na območju Republike Slovenije, odhod na ... pa je bil le obisk in ne prekinitev tega bivanja.

29. Skladno z vsem navedenim je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče v zadevi po opravljeni glavni obravnavi ni samo odločalo o stvari, kot sicer to dopušča 65. člen ZUS-1, saj sprejem v državljanstvo ni le izdaja odločbe, pač pa tudi postopek in način slovesnega dejanja prisege in druga opravila tehnične narave (ustrezni vpisi v evidence), za kar pa sodišče, ki opravlja sodno in ne izvršilno funkcijo, ni ustrezno usposobljeno. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi strani v ponovno odločanje, v katerem bo morala upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 63. člena ZUS-1).

K točki III izreka:

30. Odločitev sodišča, da mora prvi tožnik A.A. sam trpeti svoje stroške postopka, temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

K točki IV izreka:

31. Ker je sodišče tožbi drugega tožnika B.B. ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je ta tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je zastopala odvetniška družba.

-------------------------------
¹ Poročevalec Državnega zbora, št. 73/2002 z dne 17. 7. 2002

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 212/2018-13
• UPRS Sodba I U 1747/2016-10
• UPRS sodba III U 259/2012